za vsa vprasanja se obrni na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
-----------

SPOZNAVANJE DELA V DISPANZERJU


Študentka Ana Justinek sem opravila vaje pri mentorici Suzani Justinek, dr. med. spec. pediater, dne 12. in 13. decembra 2002, v ZD Žalec. V šolskem dispanzerju sta zaposleni dve zdravnici in 4 sestre, v tem času pa so imeli tudi eno dijakinjo srednje zdravstvene šole na praksi. V eni izmeni dela ena zdravnica in dve medicinski sestri. Kljub navideznemu velikemu številu zdravstvenih delavcev v eni izmeni, pa dela nikoli ne zmanjka.

Zdravstveni dom Žalec je bil pred kratkim obnovljen. Pri prenovi prostorov so lahko s svojimi zamislimi sodelovali tudi uslužbenci. Zdravstvene delavke, ki smo jih s sošolkama imele čast spoznati, imajo zagotovo dober okus. Vseh 6 prostorov, kolikor jih šteje otroški dispanzer, je zelo lično urejenih. Posebno domiselno so pobarvane stene: preventivna ordinacija je pobarvana svetlo modro in kurativna ordinacija svetlo rumeno. Povsod po stenah je tudi veliko risb, ki so jih otroci narisali zdravnicama, in veliko igrač, ki naredijo okolje bolj domače, da otroci, ki pridejo k zdravniku, niso tako prestrašeni.

Na zdravniški pregled se je potreba predhodno naročiti po telefonu le, če je v ambulanti gneča, če je veliko bolnih ljudi in če potekajo na ta dan tudi sistematski pregledi. Medicinski sestri svetujeta pacientom, če in kdaj naj obiščejo zdravnika, in s pomočjo računalnika in zdravniških kartonov vodita evidenco o pacientih.

Medicinski sestri, od katerih je ena višja medicinska sestra, in zdravnica delajo zelo usklajeno. Vsak opravlja svoje delo in pri tem posluša ostale. Ko v ambulanto vstopi nov mali pacient, ki je ponavadi v spremstvu starejših, ga sprejme medicinska sestra in s pomočjo njegove zdravstvene kartice pripravi njegov zdravstveni karton. Nato gre mali pacient v spremstvu mamice v sosednjo sobo, kjer ga pričaka zdravnica, ki vzame anamnezo in naredi pregled. Nato postavi diagnozo, napiše recept, če je potrebno, in da staršem potrebna navodila, kako naj poteka zdravljenje. Ponavadi cel pregled traja okoli 10 minut.

V preventivni ordinaciji vse skupaj poteka malo drugače. Na sistematskem pregledu so v času našega obiska bili učenci šestega razreda osnovne šole. V zdravstveni dom so se pripeljali skupaj z avtobusom. Nato so imeli predavanje o zdravi prehrani, o doraščanju pa tudi o spolnosti. Vsem so testirali urin in kri. Nato so šli dečki posebej v čakalnico, deklice pa so počakale, da so vsi dečki končali svoj obisk pri zdravnici, nato so bile na vrsti še deklice. Sistem je tako urejen, da otrok ni sram pred drugimi, saj v prvem prostoru pri sestrama čakajo na obisk pri zdravnici v spodnjem perilu. Sestri jim preverita vid in sluh, zmerita pritisk, težo in višino.

Vsak otrok gre nato sam k zdravnici, ki se z njim malo pogovori, mu pregleda ušesa, usta, hrbtenico, obliko stopalnih lokov in telesno držo. Zdravnica mora pri teh letih otroku oceniti stopnjo poraščenosti na spolovilih, kar je po mojem mnenju naredila zelo spretno. Otroku je naročila, naj se uleže na posteljo, mu pregledala gibljivost kolenskih sklepov in ga spraševala različne stvari, vmes pa mu je na hitro privzdignila spodnje hlačke, tako da večina otrok tega še opazila ni. To se mi je zdelo zelo v redu, saj je večini otrok v teh letih zelo nerodno. Vsak otrok je bil tudi cepljen. Vse deklice so dobile kartonček za vpisovanje menstrualnega ciklusa. Imele smo tudi priložnost videti deklico, ki je imela šarenici različno obarvani. Zdravnica je za pregled vsakega otroka porabila okoli 5 minut.

Ko je zdravnica pregledala vse šolarje, je govorila še z razrednikom. Pohvalila ga je, da ima zelo zdrave otroke in ga opozorila, naj predlaga učitelju športne vzgoje, da bodo pri pouku športne vzgoje delali več vaj za hrbtenico, saj se večina otrok ni držala najlepše. V teh letih odraščanja je to še posebej pomembno. Zdravnica nam je povedala, da šolska ordinacija zelo sodeluje s šolami, ki spadajo pod njihov zdravstveni dom. Imajo veliko okroglih miz, tudi s starši, in skupne projekte, kar se mi zdi zelo smiselno. Vse to zelo pripomore k temu, da so otroci bolj zdravi in nimajo veliko zdravstvenih težav.

Če z otrokom (šolarjem) ni vse v najlepšem redu, je zelo pomembno sodelovanje s strani staršev. Pri zdravljenju je potrebno biti discipliniran in motiviran, kar pa morajo doseči starši, saj zdravnica ni ves čas prisotna ob otroku. Da je velik del uspeha zdravljena zato odvisen od njih, jim je treba jasno povedati. Pri tem so zelo v pomoč razne zloženke, ki na preprost način informirajo starše in otroke o poteku njihove bolezni in načinu zdravljenja.

Šolarju astmatiku zdravnica predpiše zdravila, za katera je pomembno, da jih otrok redno jemlje in opazuje njihov učinek. Če ta ni zadosten, je potrebno zdravila zamenjati. Otroka je treba tudi podučiti o uporabi inhalatorja. Otroku, ki je premočan, zdravnica svetuje 5 zmernih obrokov na dan in čim več gibanja. Če je potrebno, mu tudi predpiše določeno dieto. V tem primeru mora zdravnica nadzorovati otrokovo predvsem fizično stanje med hujšanjem, da ne pride do zapletov. Pri ponavljajočih se vnetjih dihal je pomembna predvsem preventiva; zdravnica otroku in staršem razloži, kako poteka bolezen, kateri so dejavniki tveganja in kako se jih izogniti ter kakšna zdravila je potrebno jemati.

Nad vajami v šolskem dispanzerju sem bila zelo navdušena. Menim, da bi morali imeti še več takih praktičnih vaj. Vse uslužbenke so bile z nami zelo prijazne in nam z veseljem odgovorile na vsa zastavljena vprašanja. Zanimivo je bilo spremljati delo zdravnika kot opazovalec in ne samo kot pacient, kot je bila moja dosedanja izkušnja.