1. KLINIČNI PRIMER
1.1 AVTOANAMNEZA
45-letni obrtnik - parketar, je prvič sprejet na psihiatrično kliniko. Pove naslednje: pred štirinajstimi dnevi so se začele težave. Dva človeka, ki ju ne pozna, sta mu v stanovanju nastavila ultrazvoke in ga tako obsevala. Potem je to uredil, naprave in zvočnike je odstranil. Vendar se je nenadoma pojavil nekdo, ki ga tudi ne pozna in se mu je kar naprej skrival, ter mu po žilah porival nekaj gor in dol. Tudi z belimi pajki ga je potresel. Verjetno ima še kakšnega na sebi. Po steni in stropu so bile lučke. Celo noč ni spal. Domači pa mu ne verjamejo. Res ne ve, kako naj jih prepriča.
Alkohola ne pije, odkar je imel težave z varicami (pred tremi leti). Je pa poleti spil kakšno pivo, ko je čakal, da se parket posuši.
1.2 HETEROANAMNEZA
Oče trdi, da od težav s prebavili ne pije alkohola. Ima težave z ožiljem. Zadnje dni govori, da ga obsevajo, da vidi pajke in se mu prikazujejo neki ljudje. Nikoli v preteklosti ni bil tak. Tudi nihče v družini ni imel nikoli podobnih težav. Dokler je užival alkohol ni pil velikih količin, vendar je zelo slabo prenašal alkohol.
1.3 STATUS
Urejen, pogovorljiv, orientiran, tremorozen. Halucinacije z blodnjavo razlago. Do svojih doživljanj je popolnima nekritičen. Zanika uživanje alkohola, kar potrdijo tudi svojci. Na oddelku tehnikom pove, da je zadnje tri tedne redno užival alkoholne pijače. Avtoagresivnih in heteroagresivnih misli nima.
1.4 DOSEDANJE BOLEZNI
Do pred tremi leti ni imel težav. Takrat je nekega jutra začutil slabost, večkrat je bruhal kri. Zdravili so ga na GEIK, krvavitev iz varic se od tedaj ni ponovila. Ugotovili pa so začetno rano na želodcu in začetno cirozo jeter. Od tedaj je izmenično v bolniškem staležu ali skrajšanem 4-urnem delavniku. Duševnih težav do zdaj ni imel.
1.5 LABORATORIJSKI IZVIDI
Preiskava Vred Enote Orien. vred Hematološki analizator
S-glukoza 4,8 mmol/L 3,6 – 6,1 K-Lkci 4,0 109/L 4,0 – 10,0
S-sečnina L 2,7 mmol/L 2,8 – 7,5 K-Erci 4,29 1012/L 4,20 – 6,30
S-kalij L 3,71 mmol/L 3,80 – 5,50 K-Hb L 114 g/L 120 – 180
S-natrij 141 mmol/L 135 – 145 K-Ht L 0,348 1 0,37 – 0,54
S-klorid H 110 mmol/L 95 -105 MCV 81,0 fl 81,0 – 94,0
S- kreatinin 67 μmol/L 44 – 97 MCH 26,5 pg 26,0 – 32,0
S-bilirubin cel. 8 μmol/L 0 – 17 MCHC 327 g/L 310 – 350
S-bilirubin (dir. reakc.) 4 μmol/L 0 – 5 RDW H 20,7 11,5 – 14,5
S-alkalna fosfataza H 1,68 μKat/L 0,50 – 1,50 K-trombociti L 108 109/L 140 – 340
S-AST 0,27 μKat/L 0 – 0,60 MPV 9,2 fl 7,8 – 11,0
S-ALT 0,18 μKat/L 0 – 0,70
S-gama-GT H 3,1 μKat/L 0 – 0,62
S-CRP 4 mg/L 0 – 5,0


Družbe, v katerih so alkoholne pijače v prosti uporabi, se vedno srečujejo s problemi, ki jih povzroča alkohol npr.: alkoholne zastrupitve, alkoholna odvisnost in bolezni povezane z alkoholom. Poseben problem pa je alkoholizem, ki ga Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opredeljuje kot uživanje večjih količin alkoholnih pijač več kot leto dni, z izgubo nadzora nad pitjem ter pojavom telesnih, psihičnih in socialnih motenj.
Najpomembnejša spojina v alkoholnih pijačah je etanol ali etilni alkohol, ki nastaja pri alkoholnem vrenju sladkornih raztopin. Etanol je alifatična spojina s polarno skupino in nepolarnim delom (podobno kot pri maščobnih kislinah). Ti dve lastnosti mu omogočata, da se dobro topi tako v vodi kot tudi v maščobah in zato lahko prehaja lipidni dvosloj celičnih membran. Tako se lahko brez vezavnih molekul prenaša po krvnem obtoku, vstopa v celice in prehaja hematoencefalno bariero ter placento brez transportnih mehanizmov.
2. ABSORPCIJA ð PRESNOVA ð IZLOČANJE
Daleč najpogostejši in najpomembnejši način vstopa alkohola v organizem je prek gastrointestinalnega trakta, čeravno lahko vstopa tudi preko kože in sluznic ter prek pljuč.
2.1 ABSORPCIJA
1. Želodec ð iz želodca se absorbira 20 etanola; v začetku je absorpcija zelo hitra nato pa hitrost močno upade
2. Tanko črevo ð tu se absorbira 75 vsega etanola; absorpcija je zelo hitra in neodvisna od prisotnosti hrane
3. Debelo črevo ð 5
Po absorpciji se etanol razmeroma enakomerno porazdeli med tkivi in telesnimi tekočinami. V krvi je najvišja koncentracija dosežena 30-90 min po zaužitju zadnje pijače.
2.2 METABOLIZEM
90-98 etanola, ki vstopi v telo, se oksidira. Odrasel človek lahko na ta način metabolizira približno 120 mg etanola/kg telesne teže v eni uri (oziroma 30 ml v 3 urah). Glavni organ, ki je odgovoren za presnovo etanola, so jetra, ki v dveh stopnjah presnovijo etanol do acetil-CoA.
1. Etanol ð acetaldehid
• Primarna pot poteka v citosolu hepatocitov in pri tem sodeluje encim alkoholna dehidrogenaza, ki je dimerni metaloencim in ni specifičen za etanol. Km za ta encim je sorazmerno nizka in zato deluje že pri majhnih koncetracijah z vmax.
• Sekundarna pot poteka v peroksisomih s pomočjo encima katalaze.
• Mikrosomalni etanol oksidirajoči sistem (MEOS) se nahaja v gladkem endoplazmatskem retikulumu. V tej fazi sodeluje encim citokrom P450 (oksigenaza z mešano funkcijo). Zelo pomembna značilnost MEOS-a je inducibilnost, zaradi katere pride do povečane koncentracije encima. To povzroči nastanek farmakokinetične tolerance za alkohol in sprememb v presnovi drugih snovi, (tudi zdravil), ki se presnavljajo po tej poti (glej 1.3). Razrast MEOS-a lahko pripelje tudi do težav, kadar pride do sočasnega jemanja alkohola in nekaterih zdravil.
2. Acetaldehid ð acetat
• V to reakcijo je vključen encim aldehidna dehidrogenaza. Km za aldehidno dehidrogenazo je zelo nizka in zato se acetaldehid, ki je sicer toksičen, ne kopiči.
3. Acetat ð acetil-CoA
• Metabolizem acetata poteka v vseh tkivih s pomočjo acetil-CoA sintetaze.
2.3 INTERAKCIJA Z DRUGIMI ZDRAVILI
Učinki alkohola se povečajo, če ga uživamo sočasno z drugimi agensi, ki deprimirajo centralni živčni sistem npr. sedativi, hipnotiki, antikolvunzanti, antidepresivi, anksiolitiki ali analgetiki npr. opiati. Zaradi množične uporabe psihofarmakov je pomembno, da zdravnik opozori pacienta ob predpisovanju zdravila na nevarnosti, ki mu pretijo ob istočasnem uživanju alkohola. Zaradi sočasnega pitja alkohola je induciran MEOS, ki služi razgradnji teh zdravil. Tako se lahko pojavi zvečana ali zmanjšana koncentracija aktivne snovi.
Primer: etanol + fenitoin: etanol upočasni odstranjevanje fenitoina, ker obe snovi tekmujeta za isti jetrni mikrosomalni oksidazni sistem. Pri kroničnih alkoholikih etanol povzroči indukcijo encimov, v obdobju abstinence je zato zvečana hitrost odstranjevanja fenitoina, kar skrajša njegov razpolovni čas v organizmu. Stranski učinki se pojavijo tudi pri pitju alkohola, medtem ko se zdravimo z metronidazolom, cefalosporini, oralnimi hipoglikemičnimi agensi. V tem primeru pride do inhibicije aldehidne dehidrogenaze. Acetaldehid se ne pretvarja v acetat, posledica je visoka koncentracija slednjega in neprijetni stranski učinki: bruhanje, vrtoglavica, glavobol, slabo počutje...
2.4 IZLOČANJE
Normalno se 90-98 zaužitega etanola odstrani z oksidacijo (glej zgoraj) in le 2 prek urina in drugih poti. Le pri večjih zaužitih količinah delež etanola, ki se izloči z urinom, izdihanim zrakom in potom, naraste na 10.
3. AKUTNI UČINKI ALKOHOLA
3.1 CENTRALNI ŽIVČNI SISTEM (CŽS)
Farmakološko je etanol depresor živčevja, zato se zdi protislovno, da ga ljudje uživajo kot stimulans. Razlaga za ta paradoks je v selektivni prizadetosti živčnih poti v odvisnosti od krvne koncentracije etanola. Tako gre pri nizkih koncentracijah alkohola v krvi predsem za depresijo inhibitornih poti v živčevju, kar pripelje do povečane funkcije nekaterih ekscitatornih živčnih poti, to pa se na zunaj vidi kot stimulacija nekaterih funkcij živčevja. Osebnost človeka se spremeni: postane bolj družaben, vesel, bolj samozavesten. Pri višjih koncentracijah alkohola v krvi pa zajame depresija vse predele CŽS.
Učinkom alkohola so bolj izpostavljeni tisti mentalni procesi, ki so odvisni od vaje in prejšnjih izkušenj (spomin, koncentracija, govor, ravnotežje,...) se pravi filogenetsko mlajši. Pri enkratnem prekomernem zaužitju alkohola se učinki na CŽS stopnjujejo sorazmerno z njegovo koncentracijo v krvi. Višje koncentrancije etanola (nad 4‰) lahko povzročijo tudi smrt, saj prizadenejo ostale filogenetsko starejše in vitalno pomembne centre, predvsem dihalnega, kar povzroči zastoj dihanja.
Nevrokemične osnove akutnih učinkov alkohola
V CŽS etanol nima lastnih receptorjev ampak vpliva na delovanje drugih receptorjev za živčne prenašalce. To so GABA, glutamat, holinergični in serotoninski 5-HT3 receptorji.
Etanol z vezavo na GABA receptor (pentamerni Cl- kanal), povzroči konformacijsko spremembo receptorja, to pa vodi do večje afinitete receptorja do GABE. GABA je inhibitorni živčni prenašalec, ki hiperpolarizira celico s tem, da prek vezave na svoj receptor odpre pore za Cl- ione. To povzroči manjšo vzdražnost nevrona.

Slika 1: GABA receptor
Tabela 1:Učinki etanola na CŽS
Cetanol v plazmi UČINKI
0,1-0,5‰ pri večini ne pride do nobenih učinkov
0,5-1,0‰ zmanjšana globinska ostrina vida, daljši reakcijski čas, krajši odzivni čas kitnih refleksov
1,0-1,5‰ evforija, sprostitev inhibicij
1,5-2,0‰ močno podaljšan reakcijski čas, rahle motnje ravnotežja in koordinacije, motnje govora
2,0-3,0‰ znaki paralize, grobe motnje zavesti, bruhanje
3,0-4,0‰ globoka koma
4,0-5,0‰ smrt zaradi odpovedi dihalnega centra

3.2 JETRA
Tudi prekomerna doza alkohola, pri akutni intoksikaciji, ne povzroča trajnih sprememb v delovanju jeter. Pri razgradnji etanola se sprosti dovolj energije, zato se počasneje razgrajujejo drugi metaboliti (sladkorji, aminokisline, maščobne kisline, glicerol). Zavrejo se katabolne reakcije, saj se pri razgradnji etanola poveča razmerje NADH/NAD+. Zvišata se tudi razmerji malat/oksaloacetat in laktat/piruvat, kar zavre glukoneogenezo in lahko (v primeru zmanjšanega vnosa hrane) vodi v hipoglikemijo. Zavreta se Krebsov cikel in β oksidacija maščobnih kislin (vse reakcije, ki potrebujejo NAD+).
3.3 KARDIOVASKULARNI SISTEM
Akutni opoj z alkoholom ima na kardiovaskularni sistem le majhen vpliv. Zaradi zavrtega vazomotoričnega centra in neposrednega vazodilatornega delovanja etanola na žilje, pride do vazodilatacije v koži, ki zato postane topla in pordela. Zaradi vazodilatacije se pojavi hipotenzija, ki prek baroreceptorskega refleksa povzroči tahikardijo. Na srčno dejavnost pa vplivajo tudi kateholamini, ki se sproščajo ob uživanju alkohola.
Medtem, ko velike količine alkohola povzročajo splošno vazodilatacijo, zmerne količine povzročijo vazokonstrikcijo v vitalnih organih (srce, možgani). V možganih pride do vazodilatornega učinka in s tem do večjega pretoka krvi, šele pri zelo visokih koncentracijah alkohola v krvi (3‰).
3.4 GASTROINTESTINALNI TRAKT
Etanol spodbuja izločanje sline in želodčnega soka. Stimulacija je psihična (misel na uživanje etanola) ali refleksna (draženje senzornih končičev ustne in želodčne sluznice ter pospešeno izločanje gastrina in histamina). Zaradi pospešenega izločanja želodčnega soka ljudje s peptičnimi razjedami ne smejo piti alkohola.
Sestava izločenih prebavnih sokov je odvisna od koncentracije alkohola v želodcu:
1. 10 koncentracija ð veliko kisline in malo pepsina (če pa je prisoten še psihični vpliv, je delež pepsina normalen)
2. nad 20 ð želodčna sekrecija je zavrta, aktivnost pepsina pa upočasnjena
3. nad 40 ð draženje želodčne sluznice, kongestivna hiperemija in vnetje, zaradi katerega se plazemski proteini izgubljajo v lumnu gastrointestinalnega trakta.
Zmerna količina zaužitega alkohola ne vpliva opazno na motoriko črevesja, velika količina pa zaustavi gastrointestinalno motoriko in izločanje. Absorpcija je upočasnjena in zaradi lokalnega draženja črevesne sluznice se pojavita bruhanje in pilorospazmi.
Če ob etanolu zaužijemo še aspirin oziroma druga, enako delujoča protivnetna in protibolečinska zdravila, se verjetnost za okvaro želodčne sluznice izrazito poveča.
3.5 LEDVICE
Etanol vpliva na nevrohipofizo, tako da se izločanje antidiuretičnega hormona zmanjša. To povzroči zmanjšano reabsorpcijo vode v ledvičnih tubulih in povečano diurezo. Diureza je približno sorazmerna koncentraciji alkohola v krvi. Skupaj z urinom se izločajo tudi večje količine magnezija, fosfatov, kalcija in amonijaka.
3.6 SPOLNA FUNKCIJA
Z uživanjem alkohola je pogosto povezano agresivno spolno vedenje (zaradi izgube inhibicije in zadržanosti). Vendar pa pijanost ne vpliva dobro na spolni odnos, saj etanol zmanjšuje erekcijo pri moških in vaginalni tonus pri ženskah ter tako slabi spolno odzivnost.
3.7 SKELETNO MIŠIČJE
Manjše količine etanola zmanjšujejo občutek utrujenosti in na ta način začasno povečujejo zmožnost za mišično delo, medtem ko velike količine povzročijo depresijo CŽS in s tem to zmožnost zmanjšujejo.
3.8 TELESNA TEMPERATURA
Etanol povzroči občutek toplote, ker poveča pretok krvi skozi kožo in gastrointestinalni trakt. Ker se bolj potimo, se toplota izgublja hitreje, s tem pa hitreje pada temperatura sredice. Velike količine etanola inhibirajo termoregulacijski center kar dodatno prispeva k padcu telesne temperature. Učinek alkohola na telesno temperaturo je tako izrazito nevaren v okolju z nizko temperaturo.
3.9 BIOGENI AMINI
Etanol poveča izločanje kateholaminov iz sredice nadledvičnice. Posledice so hiperglikemija, razširitev zenic ter hipertenzija s tahikardijo. V CŽS etanol povzroči povečan turnover adrenalina (tako pri akutnem kot pri kroničnem uživanju). Ugotovitev, da nalokson nasprotuje temu učinku, je botrovala domnevi o povezavi v delovanju etanola in opioidov. Naltrekson, opioidni antagonist, so pred kratkim začeli uporabljati pri zdravljenju alkoholizma kot zdravilo, ki spodbuja abstinenco.
4. KRONIČNI UČINKI ALKOHOLA
4.1 CENTRALNO ŽIVČEVJE
1. Neposredni učinki alohola na CŽS
Najbolj očiten neposreden učinek alkohola na CŽS je zasvojenost, ki jo delimo na dve vrsti:
• psihično ð subjektivni občutek potrebe po alkoholu
• fizično ð organska sprememba organizma, ki privede po odtegnitvi do abstinenčne krize (delirium tremens)

Fizična zasvojenost je ponavadi povezana s toleranco:
• farmakokinetično ð za isto koncentracijo v krvi je potreben večji vnos, zaradi razraščanja MEOS-a kar vodi v hitrejšo presnovo etanola
• farmakodinamično ð za isti učinek potrebujemo večjo koncentracijo snovi, v tem primeru alkohola, v krvi (glej sliko)

Slika 2: akutni in kronični učinki alkohola na nevron v CŽS
Pri akutnem učinku alkohola se zmanjša učinek ekscitatornih (+) kanalov (NMDA in kainatnih receptorjev ter napetostno odvisnih Ca2+ kanalov). Zveča pa se delovanje inhibitornega (-) GABA receptorja. Posledica akutnega zaužitja alkohola je tako zmanjšan odgovor na isti dražljaj.
Ker je za nevrone v CŽS značilno, da skušajo kompenzirati spremembe in vzpostaviti prvotno stanje, se kot odgovor na ponavljajoče akutne učinke alkohola pri kroničnem uživanju alkohola poveča število NMDA receptorjev in napetostno odvisnih Ca2+ kanalov. Delovanje receptorjev inhibitornega prenašalca GABE, pa je nasprotno, zmanjšano. To se kaže kot povečan odgovor nevrona v obdobju, ko alkoholik ne zaužije alkohola. Na zunaj se ta učinek pokaže kot abstinenčna kriza. To se zgodi zato, ker ni inhibitornih učinkov alkohola.
2. Posredni (nutricijski) učinki alkohola na CŽS
Alkoholiki zadovoljijo velik del kaloričnih potreb z uživanjem alkohola (1g etanola = 7 Kal), vendar pa so vse to samo “prazne kalorije”. To pomeni, da alkoholiki ne pokrijejo potreb po vitaminih in mineralih, ki jih normalno zaužijemo s pravo in tudi isto kalorično hrano. Posledice tega so različne bolezni, ki jih povzročijo avitaminoze. Taka bolezen je Wernicke-Korsakov sindrom, ki je posledica pomanjkanja tiamina in se kaže v dveh stadijih:
• Wernickejeva encefalopatija se pojavi nenadoma in povzroči nistagmus in drugo nenormalno gibanje oči, ataksijo, upočasnjenost in zmedlost.
• Korsakova psihoza sledi, če se zdravljenje ne začne pravočasno. Simptomi so huda amnezija, apatičnost in dezorientacija. Spomin za novejše dogodke je prizadet bolj kot za pretekle, prizadeti se pogosto ne more spomniti niti tega, kaj je počel pred nekaj minutami. Lahko se pojavi konfabuliranje (izmišljanje zgodbic), s katerimi poskuša izpolniti spominske vrzeli.
4.2 JETRA
Pri alkoholni okvari jeter ima pomembno funkcijo acetaldehid, ki nastane pod vplivom alkoholne dehidrogenaze iz etanola. Acetaldehid je reaktivna in toksična spojina. Inhibira veliko število različnih encimov in tvori imunogene derivate. Pospešuje lipidno peroksidacijo (s tem poškoduje mitohondrijske in druge celične membrane), zmanjša sposobnost delovanja glutationa, povzroča pomanjkanje vitaminov in nekaterih mikroelementov (najbolj piridoksina, vitamina A, cinka in selena), zmanjšuje transport in sekrecijo proteinov potrebnih za inhibicijo polimerizacije tubulinov (deluje toksično na citoskelet in s tem na eksocitozo VLDL partiklov). Vse to vodi do kopičenja proteinov, maščob in vode v hepatocitih in do posledične nekroze in fibroze (ciroza jeter), s tem pa tudi do raznih metabolnih motenj. Poveča se verjetnost za nastanek raka, saj pride do kopičenja kancerogenih in toksičnih metabolitov.
Spremembe v jetrih, ki so posledica kroničnega uživanja alkohola se kažejo kot:
1. Maščobna metamorfoza nastane zaradi manjše oksidacije maščobnih kislin (povečano razmerje NADH/NAD+), zavrtega Krebsovega cikla, povečane sinteze triacilglicerolov, zmanjšanega sproščanja lipoproteinov iz jeter ter povečanega sproščanja maščobnih kislin iz maščevja zaradi delovanja adrenalina.
2. Alkoholni hepatitis: pojavita se degeneracija in nekroza jetrnega parenhima, skupaj z vnetno infiltracijo.
3. Fibroza in ciroza jeter: spremljajoči pojavi so portalna hipertenzija, ki vodi v portokavalne anastomoze in ascites, zaradi manjše mase jetrnega parenhima pa pride do hemoragične diateze (zaradi zmanjšane sinteze fibrinogena, protrombina in trombocitov).
4. Vitaminske motnje: zmanjšana je skladiščna sposobnost jeter (moteno je shranjevanje in izločanje lipidotopnih vitaminov, tiamina in folata).
5. Povečanje pogostnosti novotvorb.
4.3 KARDIOVASKULARNI SISTEM
Številne raziskave so pokazale, da je dolgotrajno in prekomerno pitje alkohola visok faktor tveganja za nastanek hipertenzije in kapi. Alkohol pušča škodljive in ireverzibilne posledice na srcu in je glavni povzročitelj dilatornih kongestivnih miopatij v zahodnem svetu. Ima neposreden toksičen učinek na srčno mišico, poleg tega pa ima škodljiv učinek tudi pogosto prisoten prehrambeni dejavnik, ki običajno spremlja alkoholizem (pomanjkanje tiamina povzroča kardiomiopatijo z značilnim povečanjem minutnega volumna srca, kar lahko vodi v odpoved srca). Klinično se učinki alkohola kažejo kot kardiomegalija in kongestivna odpoved srca, ki sta posledici difuzne fibroze, hipertrofije, maščobne degeneracije in lize posameznih celic. Elektrolitsko neravnovesje povzroča motnje prevodnega sistema srca in aritmije.
4.4 GASTROINTESTINALNI TRAKT
Kronično uživanje prekomernih količin alkohola vodi do zaprtja ali diareje (odvisno od prehranjevalnih navad). Ker etanol draži sluznico prebavil in povečuje število poškodb na njej, lahko pride do kroničnega gastritisa, kroničnega pankreatitisa in peptične razjede stene želodca in dvanajstnika. Pankreatitis nastane kot posledica povečane sekrecije in obstrukcije izvodila pankreasa.
4.5 LEDVICE
Za razliko od akutnega uživanja alkohola lahko pride pri kroničnem uživanju do antidiureze.
Spremembe v diurezi in revna prehrana lahko porušijo koncentracije pomembnih ionov v telesu (magnezij, fosfat, kalcij).
4.6 SPOLNA FUNKCIJA
Kronično uživanje alkohola lahko pri moških privede do impotence, sterilnosti, atrofije testisov in ginekomastije. Do teh pojavov pride iz več razlogov:
1. Od alkohola uničena jetra ne morejo odstranjevati majhnih količin estrogena, ki nastajajo v moškem telesu.
2. Zaradi atrofije testisov nastaja manjša količina testosterona.
3. Testosteron se hitreje razgradi, ker imajo hepatociti več gladkega endoplazmatskega retikuluma.
Pri ženskah pride do atrofije jajčnikov, amenoreje, sterilnosti in spontanih splavov.
4.7 KRI IN PLAZEMSKI LIPOPROTEINI
Zaradi vpliva alkohola na metabolizem in transport folatov pride do sideroblastne in megaloblastne anemije. Ti učinki v primeru abstinence kmalu izginejo. Trombocitopenija in vakuolizacija prekurzorjev rdečih in belih krvnih celic so posledica delovanja etanola na kostni mozeg. Motena je tudi migracija levkocitov na področja vnetja, kar prispeva k zmanjšani odpornosti proti vnetju pri alkoholikih.
Nekatere študije kažejo, da majhne količine rdečega vina znižujejo incidenco aterosklerotičnih obolenj žilja, vendar pa ni znano ali gre pri tem za učinke samega alkohola ali za ostale sestavine rdečega vina (flavonoidi) ali pa gre sploh za bolj sproščen »mediteranski« način življenja. Alkohol naj bi bil koristen, ker naj bi zviševal koncentracijo HDL in zniževal koncentracijo LDL partiklov v krvi, vendar pa ima alkohol ta učinek šele pri visokih koncentracijah. Vemo pa, da nižja koncetracija HDL v krvi pomeni večjo nevarnost za koronarne bolezni srca.
4.8 SKELETNO MIŠIČJE
Alkohol neposredno škoduje mišičju (spremembe so vidne na EMG) in povzroča skeletne miopatije.
5. TERATOGENI UČINKI ALKOHOLA
Etanol prehaja preko placente in na plodu povzroča fetalni alkoholni sindrom. Ta se pojavi pri 1 od 300 – 2000 živih rojstev ter pri enem od treh otrok mater, ki so vdane alkoholizmu. Fetalni alkoholni sindrom se kaže v poškodbah centralnega živčevja (nizek IQ, mikrocefalija), počasni rasti, malformacijah obraza (palperbralne fisure, hiperplastična zgornja ustnica, kratek nos). Te spremembe so vsaj deloma posledica neposrednega inhibitornega učinka etanola (ali acetaldehida) na proliferacijo celic zarodka v zgodnji nosečnosti. Poleg nevroloških in morfoloških abnormalnosti so otroci s fetalnim alkoholnim sindromom bolj občutljivi za nalezljive bolezni (posledica obsežnih poškodb imunskega sistema).
Etanol je najpogostejši vzrok teratogeno povzročene duševne zaostalosti v zahodnem svetu. Že zmerno pitje alkohola med nosečnostjo se močno odsvetuje. Najmanjša količina alkohola, ki naj bi že bila povezana s fetalnim alkoholnim sindromom, je 75 ml dnevno. Porodničarji nosečnicam svetujejo popolno abstinenco, saj ni doze, ki bi zagotavljala, da do problemov ne bo prišlo.
Drugi učinki, povezani s prekomernim uživanjem alkohola med nosečnostjo, so mrtvorojenost in spontani splavi (2-3-krat pogostejši pri ženskah, ki spijejo vsaj tri pijače na dan, v primerjavi s tistimi, ki spijejo povprečno manj kot eno). Pri novorojencih se lahko pojavijo tudi motnje v ciklu spanja in budnosti.
6. DIAGNOSTIKA
6.1 AKUTNI ALKOHOLNI OPOJ
Značilni znaki akutne alkoholne intoksikacije so zelo dobro znani, včasih pa se le zgodi, da jo zamenjamo z diabetično komo, kar je za diabetika lahko usodno.
Najzaneslivejše za prepoznavanje alkoholne intoksikacije je merjenje koncentracije enatola v krvi, urinu in izdihanem zraku.
6.2 KRONIČNI ALKOHOLIZEM
Za diagnosticiranje alkoholizma opravimo rutinske krvne teste, teste jetrne funkcije in ultrazvok jeter, vendar so ti postopki nespecifični in ne zagotavljajo zanesljive diagnoze jetrne bolezni zaradi uživanja alkohola. Le z jetrno biopsijo lahko zanesljivo postavimno diagnozo.
Rezultati laboratorijskih preiskav:
1. Pri alkoholnem hepatitisu je koncentracija transaminaz zmerno povišana (250 u/l):
• aktivnost serumskega GGT (γ-glutamil transpeptidaza) pomaga pri odkrivanju uživanja alkohola, ker je močno zvišana pri pacientih, ki zaužijejo veliko količino alkohola in/ali z alkoholno jetrno boleznijo zaradi sproščanja iz poškodovanih hepatocitov
• aktivnost ALT (serumske alanin transferaze) je relativno znižana (zaradi pomanjkanja piridoksal fosfata) glede na AST (serumsko aspartat transferazo): AST : ALT ≥ 2
2. MCV je navadno zvišan; to je lahko uporaben marker, ker se po prenehanju uživanja alkohola le počasi normalizira
3. trombocitopenija je pogosta; ali zaradi direktnega toksičnega učinka alkohola na kostni mozeg ali sekundarno zaradi hipersplenizma
4. alkalna fostafaza, ki se sprosti iz iz poškodovanih žolčnih vodov, je povišana.
7. TERAPIJA
7.1 AKUTNA ALKOHOLNA ZASTRUPITEV
Poznamo dve obliki alkoholne zastrupitve:.
1. BLAŽJA OBLIKA ð počakamo le, da jetra metabolizirajo etanol. Terapija ni potrebna. V primeru, da se pacient agresivno obnaša, mu damo ustrezno pomirjevalo.
2. HUJŠA OBLIKA ð znaka sta somnolentnost in komatoznost. Naredimo lavažo želodca, v hudih primerih tudi hemodializo, saj se alkohol dobro meša z vodo. Pri cerebralnemu edemu vbrizgamo hipertonično raztopino v vene.
7.2 ALKOHOLIZEM
V začetku potrebujejo alkoholiki detoksifikacijo, ki ji sledi dolgotrajno zdravljenje. Pri tem različnim ljudem ustrezajo različni postopki zdravljenja. Po pristopu bi jih lahko razdelili na:
1. Psihološko zdravljenje ð vključuje psihoterapijo in ga ponavadi izvajajo v skupinah
2. Socialno zdravljenje ð ukvarja se s problemi pri delu in z vključevanjem družinskih članov v proces zdravljenja
3. Telesno zdravljenje ð potrebujejo ga le nekateri alkoholiki; tu poznamo več bolj ali manj učinkovitih substanc:
• Disulfiram
Alkoholna dehidrogenaza v jetrih oksidira etanol v acetaldehid, ta pa se v telesu ne kopiči, ker ga aldehidna dehidrogenaza hitro pretvarja v CO2 in vodo. Disulfiram preprečuje razkrajanje etanola, ker v odmerkih od 0,5-1g izpodrine koencim NAD+ in tako zavira encim. Ob souporabi disulfirama se v telesu kopiči acetaldehid in izzove neprijetne znake – rdečica, potenje, glavobol, vrtoglavica, slabost, bruhanje, motnje vida, zmedenost, žeja, hipotenzija… Pri večjih količinah alkohola pa disulfiram povzroči težko dihanje, hude motnje krvnega obtoka, aritmije, srčno insuficienco, krče.
Literatura:
1. Goodma Gilman A., Hardman J. G., Limbird L. E., Molinoff P. B., Ruddon R. W. Goodman & Gilman’s The pharmacological basis of therapeutics, ninth edition. McGraw-Hill (1996)
2. Nelson D. L., Cox M. M. Lehninger principles of biochemistry. Worth publishers (2000)
3. Britansko zdravniško združenje. Družinska zdravstvena enciklopedija. DZS (1994)
4. Smerdu F. Kako deluje Zdravila, strupi, droge. Tehniška založba Slovenije (1979)