KAZALO:

Predelava in hranjenje krvi
• Konzervirana polna kri
• Koncentrirani eritrociti
• Eritrociti z odstranjenimi levkociti
• Obsevani eritrociti
• Oprani eritrociti
• Trombociti
• Pripravki iz plazme
• Sveža zmrznjena plazma
• Krioprecipitat
• Albumin
• Gamaglobulini

Imunološki testi, ki jih opravimo pred transfuzijo

Imunološke reakcije
• Zgodnje
o Hemolitične
o Nehemolitične vročinske
o Urtikarija
o Nekardiogeni pljučni edem
o Anafilaktična reakcija
• Pozne
o GVDH
o Posttransfuzijska purpura

Neimunološke reakcije
• Zgodnje
o Preobremenjenost kardiovaskularnega sistema
o Masivna transfuzija
• Pozne
o Infekcijske
o neinfekcijske


TRANSFUZIJA

je vnos krvi ali krvnih derivatov v krvni obtok pacienta.

Potrebna je, ko želimo:
-povečati sposobnost prenosa kisika po krvi,
-povečati volumen krvi v obtoku,
-izboljšati hemostazo,
-povečati število levkocitov (pri navtropeničnih pacientih)

INFUZIJA je, za razliko od TRANSFUZIJE, vnos nadomestnih tekočin oz. pripravkov, ki niso kri ali krvni derivati, v krvni obtok pacienta.

Infuzijske raztopine so glede na sestavo lahko:
-koloidne raztopine (plazemski nadomestki, plazemski ekspanderji): vsebujejo delce, ki ne prehajajo preko kapilarne membrane (dekstran, želatina, hidroksietilni škrob = HAES),
-kristaloidne raztopine: njihove sestavine pa lahko prehajajo preko kapilarne membrane (ringerjev laktat, 0.9\% fiziološka raztopina NaCl).


PREDELAVA IN HRANJENJE KRVI

Polno kri lahko z raznimi postopki ločujemo na posamezne krvne komponente, ki so za transfuzijo bolj primerne in varne, saj dobi pacient izključno tiste sestavine, ki jih potrebuje (substitucija). V primeru transfuzije krvnih pripravkov je manjša verjetnost, da bo prišlo do nezaželjenih stranskih učinkov kot pa pri transfuziji polne krvi.

KRVNI PRIPRAVKI:
KONZERVIRANA POLNA KRI
Danes redka uporaba, predvsem pri pacientih, ki so izgubili veliko krvi. Hranimo jo 35 dni od dneva odvzema v konzervansu CPDA (Citric acid, Phosphate, Dextrose, Adenin). Učinkovita celična sestavina so le eritrociti, vendar v majhni koncentraciji zaradi redčenja s konzervansom in plazmo, po treh dneh razpade večina trombocitov, strjevalni faktorji pa že po enem dnevu (dokler so prisotne vse komponente – sveža polna kri). Ostale slabosti transfuzije polne krvi so:
-nečistost (vsebnost drugih sestavin) je maksimalna,
-prenaša povzročitelje bolezni, ki so v krvi,
-nevarnost senzibilizacije.
KONCENTRIRANI ERITROCITI
Najbolj pogosta uporaba (akutna anemija, zaradi nenadne izgube krvi, kronična anemija, najpogosteje mikrocitna-hipokromna anemija zaradi pomanjkanja železa). Pripravljamo jih s centrifugiranjem polne krvi ob dodajanju antikoagulansa. Njihov hematokrit znaša 70 (večja oksigenacijska ucinkovitost kot polna kri)
ERITROCITI Z ODSTRANJENIMI LEVKOCITI
Pridobimo jih s filtracijo koncentriranih eritrocitov, saj le ti se vedno vsebujejo nekaj levkocitov, ki so močno imunogeni. Tako se izognemo vročinskim nehemolitičnim reakcijam in odpravimo prenos citomegalovirusa.
OBSEVANI ERITROCITI
Koncentrirane eritrocite obsevamo in tako preprečimo zmožnost delitve limfocitov in njihovo razraščanje – tako se izognemo GVHD-ju. Na eritrocite obsevanje nima učinka.
SPRANI ERITROCITI
Koncentrirane eritrocite spreremo s fiziološko raztopino. Omejeno le na redke posebne primere hujših anafilaktičnih reakcij na beljakovine v krvi
TROMBOCITI
Pripravljamo iz polne sveže krvi 6 krvodajalcev (iz 3 litrov krvi) ali jih pripravimo s tromboferezo od enega izbranega morda HLA skladnega krvodajalca. Uporabljamo pri pacientih z motnjami v strjevanju krvi, povezanih s trombocitopenijo.
PRIPRAVKI IZ PLAZME
Plazma in beljakovinske komponente krvi hranimo do enega leta zamrznjene pri temperaturi pod -20° .
SVEŽA ZMRZNJENA PLAZMA
Uporabljamo kot surovino za pripravo posameznih plazemskih sestavin. Vsebuje vse faktorje strjevanja krvi. Dajemo krvavečim bolnikom s pomanjkanjem faktorjev strjevanja krvi (npr. predoziranje kumarinov).
KRIOPRECIPITAT
Pripravljen je iz odtajanjem sveže zmrznjene plazme pri 4° C pri čemer nastane bel precipitat. Glavni vir faktorja IV, XIII Von Willenbrandt-ov, fibrinogen, fibronektin, antitrombin XIII, se pravi snovi, ki so pri koagulaciji ključnega pomena.
ALBUMIN
Uporabljamo za izboljšanje onkotskega tlaka pri pacientih z velikimi izgubami krvi zaradi krvavitve.
GAMAGLOBULINI
Za okrepitev oslabelega imunskega odziva. Uporabljamo jih pri avtoimunskih boleznih in kot pasivno zaščito.


IMUNOLOŠKI TESTI, KI JIH OPRAVIMO PRED TRANSFUZIJO

Kri različnih lastnikov vsebuje različne antigene. Najprej ugotavljamo ABO in Rh krvni skupini prejemnika. Njegovo kri pomešamo z znanim antiserumom in opazujemo ali pride do aglutinacije. Za tem izvajamo še ti. »screening«, pri katerem preverjamo, če ima oseba prisotna protitelesa proti drugim, manj imunogenimkrvnim skupinam (npr. kell, Duffy, Kidd). Pri tem postopku pa zmešamo bolnikov serum z eritrociti z znanimi antigeni vezanimi na svoji membraniin opazujemo, če pride do aglutinacije. Nato opravimo še navzkrižni test - kri zmešamo z bolnikovim serumom in ponovno opazujemo , če pride do aglutinacije.
Če posumimo, da je prišlo do hemolitične imunološke reakcije, lahko vzamemo prejemniku transfuzije kri in naredimo Coombsov test, pri katerem pacientovi krvi dodamo antihumane imunoglobuline. Če je pri prejemniku prišlo do tvorbe protiteles, potem bodo eritrociti v odvzeti krvi opsonizirani z imunoglobulini. Da bi to opsonizacijo dokazali, se morajo antihumani imunoglobulini, ki jih dodamo krvi, vezati na specifična protitelesa na eritrocitih, ki se bodo zaradi povezovanja s protitelesi hemaglutinirali in test bo opredeljen kot pozitiven.

IMUNOLOŠKE REAKCIJE

1. ZGODNJE IMUNOLOŠKE REAKCIJE

HEMOLITIČNE REAKCIJE nastanejo zaradi napada prejemnikovega imunskega sistema na eritrocite dajalca, pri nekompatibilnosti krvnih pripravkov. Ločimo:
-zgodnjo hemolitično reakcijo: prejemnik v krvi že ima v naprej izdelana protitelesa. Do hemolize pride v 24 urah po začetku transfuzije.
-pozno hemolitično reakcijo: prejemnik v krvi nima v naprej izdelanih protiteles. Do reakcije bo prišlo po 5. do 8. dneh po transfuziji, ko bodo limfociti B začeli proizvajati specifična protitelesa.

Pri transfuziji z napačnim ABO antigenom vedno pride do zgodnje hemolitične reakcije (teh je največ), saj so protitelesa proti tujim ABO antigenom že prisotna v plazmi. Protitelesa so predvsem IgM razreda, ki močneje aktivirajo komplement kot IgG. IgM se razvijejo že v otroštvu brez predhodnega stika s tujo krvjo. Komplement nato razgradi rdeče krvničke, aktivira imunske celice in lahko pride do šoka (zaradi stimulacije sproščanja histamina iz bazofilcev). Pride lahko tudi do diseminirane intravaskularne koagulacije (DIK), ki nastane zaradi sproščanja tkivnega faktorja iz cioplazme eritrocitov; in ledvične odpovedi, ki je posledica DIK-a, hipotenzije in hemoglobinurije zaradi razpada eritrocitov.
Pri transfuziji z napačno Rh skupino lahko pride tako do zgodnje kot tudi do pozne hemolitične reakcije, kar je odvisno od prisotnosti protiteles v plazmi. Tu pa ne pride do uničenja eritrocitov s komplementom, saj ga protitelesa ne aktivirajo do konca. Škodo povzročajo makrofagi, ki prepoznajo z IgG-ji (protitelesa proti Rh antigenu) opsonizirane eritrocite in jih fagocitirajo. Ti nastanejo šele po predhodnem stiku s tujimi eritrociti.

NEHEMOLITIČNE VROČINSKE REAKCIJE so najbolj pogoste in manj nevarne, saj je njihov glavni simptom povišana telesna temperatura (pojavijo se pri 1\% ljudi). Definirane so kot vsako povišanje temp. za eno ali več stopinj C, ki nastane po transfuziji in pri katerem lahko izključimo vse ostale etiološke dejavnike, ki niso povezani s transfuzijo. Pri 70\% je vzrok v prisotnosti protiteles v plazmi prejemnika proti levkocitom donorja (zato se uporabljajo filtri za odstranitev levkocitov). Pri ostalih 30\% pa gre za vnos endogenih pirogenov (IL-1, TNF) v kri prejemnika s samimi krvnimi pripravki, saj v njih med shranjevanjem lahko pride do produkcije citokinov, ki jih izločajo darovalčevi limfoviti. Dalj časa je krvni pripravek shranjen, večja je verjetnost, da bo prišlo do zadosti velike količine citokinov, ki bodo povzročili dvih telesne temp.

URTIKARIJA je pogost in blag zaplet pri transfuziji krvi. Če ni ostalih simptomov reakcij, transfuzijo nadaljujemo. Vzrok za urtikarijo naj bi bil alergija na topljivo beljakovino v plazmi donorja.
NEKARDIOGENI PLJUČNI EDEM je redka reakcija, ki se pojavi pri transfuziji. Simptomi so: dispneja, kašelj, včasih tudi temp. in mrzlica. Slikanje pljuč pokaže prepojenost spodnjega pljučnega krila. Vzroki naj bi bili leukoglutimini v plazmi krvodajalca, ki reagirajo z antigeni v plazmi prejemnika.
ANAFILAKTIČNA REAKCIJA
Nastanejo zaradi že vnaprej tvorjenih IgE protiteles v prejemniku proti specifičnim proteinom v plazmi darovalca. Ti Ige-ji ne plavajo prosto v plazmi, ampak so pripeti na IgE receptorje na mastocitih. Mastociti se nahajajo predvsem v koži, GI traktu in bronhialni sluznici, zaradi česar so ti organi najpogosteje vpleteni v preobčutljivostnih reakcijah 1. tipa. Aktivacija mastocitov ponavadi povzroči lokalni eritem, utrikarijo (koprivnico) in pruritus (srbež).
Posebna oblika anafilaktične reakcije nastopi pri bolnikih, ki nimajo dovolj protiteles IgA. Če dobi tak bolnik transfuzijo, kjer so prisotna IgA protitelesa lahko proti njim razvije učinkovita protitelesa, predvsem kot rezultat prejšnje transfuzije ali nosečnosti. Pri občutljivih posameznikih lahko že nekaj mililitrov krvi povzroči anafilaktični odgovor: rdečica, kašljanje, sopihanje, bronhospazem, nezavest, šok, bruhanje, trebušni krči, driska
TERAPIJA: prenehanje transfuzije in terapija glede na prizadetost KVS in druge znake preobčutljivosti (npr. Adrenalin, antihistaminiki, ipd.)
PREPREČEVANJE: transfuzija krvnih sestavin brez IgA (avtotransfuzija ali kri brez IgA)
-Kri brez IgA: dobimo iz eritrocitov z izpiranjem ali z uporabo zmrznjenih sestavin
-Plazma: od dajalcev, ki nimajo IgA

2. POZNE IMUNOLOŠKE REAKCIJE

Razvijejo se protitelesa proti katerimkoli antigenom na eritrocitih. To se lahko zgodi dneve ali mesece po transfuziji. Večina bolnikov, ki trpi za zapoznelo hemolitično reakcijo je brez kliničnih znakov. Znaki primarne aloimunizacije vsebujejo pozitivni direktni antiglobulinski test (Coombsov test) in padec hemoglobina. Primarni aloimunizaciji sledi vročina, zlatenica ter padec hemoglobina.
GRAFT-VS-HOST DISEASE (GVHD)
Natopa lahko v akutni in kronični obliki. Je reakcija dajalčevih T limfocitov proti tkivom prejemnika. GVHD največkrat nastane pri osebah s prirojeno ali pridobljeno oslabitvijo imunskega sistema in pri sorodnikih (presajanje kostnega mozga)
• Akutna oblika: Pojavi se 4-30 dni po transfuziji krvi kot huda vročina in kožni izpuščaji, ki se lahko tudi luščijo. Zelo huda oblika vključuje hudo pancitopenijo, ki je posledica aplazije kostnega mozga. (4 do 30 dni po transfuziji)
• Kronična oblika: pojavi se 100 ali več dni po transfuziji. Simptomi so diareja, atrofija kože, gnojenje, pljučnico in povečano koncentracijo jetrnih encimov.
Smrt nastopi pri 90\% akutne GVHD, pri kronični pa je potek blažji. Terapija za akutno GVHD ne obstaja, zato moramo transfuzijo predhodno primerno pripraviti. Uporabljamoeritrocite z odstranjenimi levkociti
POSTTRANSFUZIJSKA PURPURA
Pojavi se pri bolnikih, ki imajo premalo antigena HPA-1 (human platelet antigen) na trombocitih in razvijejo imunsko reakcijo na krvne pripravke, ki imajo HPA-1 pozitivne trombocite. Pojavijo se protitelesa (IgG in IgM), ki uničijo bolnikove trombocite skupaj z vsemi trombociti z antigenom HPA-1, ki jih dobi bolnik s transfuzijo. Posledica so zmanjšane koncentracije trombocitov in razvoj krvavitev v kožo, v GI trakt in potencialno tudi v možgane, kar povzroči smrt pri 9\% posameznikov, ki razvijejo to reakcijo.


NEIMUNOLOŠKE REAKCIJE

Postransfuzijske reakcije po transfuziji krvi in krvnih komponent so redke.To je presenetljivo, če poznamo kompleksno sestavo krvi in krvnih komponent, od katerih so nekatere biološko aktivne in se vnašajo v prav tako biološko aktivno in kompleksno kri bolnika.Pogostnost teh reakcij je 5-12\%.


1. ZGODNJE NEIMUNOLOŠKE REAKCIJE

PREOBREMENJENOST KARDIOVASKUKARNEGA SISTEMA do tega lahko pride zaradi:
• Velikega volumna transfuzije(npr. >500ml/10min), velikost volumna, ki povzroči preobremenitev je odvisna od statusa KVS
(pripelje do preobremenjenosti kardiovaskularnega sistema in pljučnega edema pri bolniku z zmanjšano srčno rezervo)
• Hitre transfuzije
(pri počasni transfuziji se krvni obtok ne preobremeni, zaradi vpliva regulacijskih mehanizmov)
• Pri bolniku z insuficienco srca
(obstaja nevarnost pljučnega edema, ker ima zmanjšano črpalno moč srca in srčno rezervo. Tu s transfuzijo povečamo že tako dvignjen venski pritisk, ki je nastal kot posledica odpovedovanja srca retrogradno in dosežemo še večjo dilatacijo srca, kar poveča njegovo energetsko-metabolno obremenitev. Ravno tako se lahko razvije pljučni edem, pri bolniku s kronično anemijo, saj imajo zaradi zmanjšane oksiformne kapacitete krvi kronično povečan venski priliv in MVS, srčna rezerva pa je majhna (Starlingov mehanizem). Znaki kongestije pljuč so: kašelj, cianoza, dispnea, zmanjšana vitalna kapaciteta.
Verjetnost preobremenitve kardiovaskularnega sistema zmanjšuje:1.polsedeči položaj za časa transfuzije 2.počasna transfuzija 3.zamenjava transfuzije krvi s transfuzijami koncentriranih eritrocitov (potreben je manjši volumen).
Večjo možnost za nastanek preobremenjenega krvnega obtoka imajo: hipertoniki, bolniki s povečanim CVP, bolniki s kroničnimi ledvičnimi obolenji.

MASIVNA TRANSFUZIJA
je definirana kot transfuzija volumna krvi v 24h, ki je enak ali večji od normalnega volumna krvi bolnika. Do nje pride ponavadi v urgentnih situacijah, ko pacient izgubi ogromno količino krvi (nesreče, nosečnice pri porodu). Zaradi tega, ker po masivni transfuziji velik delež volumna v obtoku bolnika predstavlja kri, ki je bila shranjena v transfuzijskih vrečkah z antikoagulansi (največkrat je citrat) in pri nizki temp., pride lahko do naslednjih pojavov:
• HIPOTERMIJA: Povzroči jo hitra transfuzija večje količine krvi, ki je bila shranjena pri 4°C. Škodljiva je zato ker povzroči premik disociacijske krivulje oksihemoglobina v levo, poveča pa tudi izgubo K+ iz rdečih krvnih celic in poslabša presnovo citrata. Lahko se ji izognemo z uporabo grelnikov krvi.
• HIPERKALEMIJA: Med shranjevanjem rdečih krvnih celic se sproščata ATP in K+ iz celic v plazmo, kar ima za posledico, da se konc. K+ v plazmi počasi povečuje. Do hiperkalemije pa bo prišlo v primerih, da bo masivna transfuzija potekala zelo hitro in ledvice ne bodo mogle izločiti odvečnega K+ , kar lahko pripelje do srčne odpovedi.
• HIPOKALCEMIJA:Pojavi se pri hitrih infuzijah večjih količin krvi s citratom in pride do zmanjšanja konc. ioniziranega Ca v plazmi. Znaki: nekontrolirano drhtenje mišic in podaljšanje spojnice S-T ter zakasnelost valov T na EKG-ju. (pri novorojenčkih, pri odraslih z slabšim delovanjem ledvic.)
• ZRAČNA EMBOLIJA: Zaradi transfuzije krvi, dane pod pritiskom lahko pride do nastanka zračnih mehurčkov v krvi prejemnika. Lahko se to zgodi tudi če nismo previdni ob menjavi vrečk s krvjo, ali pa če ne opazimo, da je vrečka preluknjana. Ti zračni mehurčki se ustavijo v pljučnih kapilarah, kjer lahko povzročijo pljučni infarkt in akutni cor pulmonum.
• MIKROAGREGATI: Med shranjevanjem krvi nastajajo v njej mikroagregati, ki so sestavljeni iz levkocitov, trombocitov in fibrina in so velikosti 10-164mikronov, zato jih standardni 170-mikronski filter ne odstrani. Zaplet je mikroembolija ki lahko povzroči okvaro ledvične ali pljučne funkcije.


2. POZNE NEIMUNOLOŠKE REAKCIJE

INFEKCIJSKE KOMPLIKACIJE KRVNE TRANSFUZIJE
• Bakterije:
T. Pallidum, E. Coli, Pseudomonas sp., Citrobacter freundii, Brucella abortus, Salmonella sp.,….
• Virusi:
-Hepatitis A-E, HIV 1, HIV 2, Citomegalovirus, HTLV –1, Eppstein – Barrov virus, Parvovirus B19…


NEINFEKCIJSKE KOMPLIKACIJE KRVNE TRANSFUZIJE
• Transfuzijska (sekundarna) hemosideroza
Abnormalno kopičenje železa se pojavi v vitalnih organih, kot so srce, jetra in pankreas, pri bolnikih, ki so prejeli večje količine krvi, in je nimajo sposobnosti odvajati.
Posledice: hiperpigmentacija dermisa; fibroza v srcu, jetrih in pankreasu; srčna okvara, motnje ritma; diabetes mellitus; jetrna insuficienca…
Transfuzijska hemosideroza se pojavi šele, ko pacient dobi okoli 100 enot koncentriranih eritrocitov. Ena enota (450 ml ) koncentriranih eritrocitov vsebuje 200-250 mg železa. Bolnik, ki potrebuje mesečno zaradi anemije 3 enote krvi, nakopiči v enem letu 8 g železa, kar že zadostuje za zgodnje znake bolezni.


AVTOTRANSFUZIJA

je oblika transfuzije, pri kateri sta dajalec in prejemnik ista oseba.
Razlogi ZA:
1. ni tveganja nekompatibilnosti, imunosupresije (zaviranje imunskega sistema prejemnika tuje krvi), aloimunizacije (imunizacija prejemnikovega imunskega sistema proti antigenom darovalca)
2. če ima bolnik redko krvno skupino ali številne skupine protiteles
3. tako se izognemo infekcijam, ki jih je zaradi predhodnega testiranja manj, vendar so še vedno prisotni (za HIV 1 na 2 milijona, za HCV 1 na 200 000)
4. tako se izognemo neznanim tveganjem, na katere ne testiramo, npr. infekcijam z dolgo inkubacijsko dobo kot je CJB.
5. če bolnik iz verskih razlogov transfuzijo zavrača (Jehove priče)
6. profesionalni športniki: tik pred tekmovanjem “krvni”doping

Postopke časovno delimo na:
1. Predoperativni avtotransfuzijski postopki
-Zbiranje in hranjenje krvi
Starost za odvzem krvi tu ni pomembna.Vendar pa pri pacientih, pri katerih predvidevamo, da bi nastale cirkulacijske motnje (kardiovaskularne bolezni, nekontrolirana hipertenzija) avtotransfuzijo odsvetujemo. Pred vsakim dajanjem krvi mora biti pacientov hemoglobin nad 110 g/l in hematokrit nad 0,35. To izvajamo najmanj tri dni do en teden pred operativnim posegom, tako zagotovimo, da je bolnik pred operacijo normovolemičen. Odvzete krvi je približno 10\% volumna krvi. Že dva do tri dni po odvzemu se aktivira hemopoeza, ki doseže vrh v 10 do 15 dneh. S tem je dosežena tudi manjša potreba po krvi med posegom.
POSTOPEK: odvzamemo enkrat ali večkrat, glede na predvidene potrebe, presledek med odvzemi je en teden. Hrani se na 4ºC do 35 dni, zamrznjena se lahko shrani za nekaj let. Po prvem odvzemu dobi pacient železo per os, ki ga jemlje do operacije in čez.
-Normovolemična hemodilucija
Pri tem postopku zmanjšamo koncentracijo normalnih sestavin krvi ob vzdrževanju normovolemije (dodamo tekočino s kristaloidi ali plazemskimi sestavinami). S tem izboljšamo mikrocirkulacijo in zaviramo nastanek tromboz in edemov. Do 10\% volumna krvi odvzamemo eno uro pred operacijo, ga nadomestimo z brezcelično tekočino, ter po operaciji vrnemo. Med samo operacijo je pacient izgubljal kri, ki pa je bila osiromašena, po posegu mu izgubljen volumen krvi obnovimo, s krvjo odvzeto tik pred operacijo

2. medoperativni avtotransfuzijski postopki
-Koncentrirani in oprani eritrociti
Kri, ki bi bila sicer zavržena, se vrne lastniku. Iz operativnega polja posrkamo kri preko posebne vakuumske črpalke, jo v rezervoarju premešamo s antikoagulantom, ter nato filtriramo. Eritrocite koncentriramo in operemo, da odstranimo škodljive sestavine. Ker smo vse ostale sestavine plazme zavrgli nastopi trombocitopenija, zmanjša se konc. fibrinogena, levkocitov, plazemskih belj. Lahko pride do sprememb v strjevanju krvi, vendar je kratkotrajna, saj se trombociti hitro obnavljajo oz. mobilizirajo iz kostnega mozga.




KLINIČNI PRIMER:
Člani urgentne zdravniške ekipe ugotovijo pri poškodovancu na mestu prometne nesreče naslednje klinične znake: nemir, bledico, mrzlo znojno kožo, tahikardijo, tahipnejo, hipotenzijo, oligurijo, filiformni pulz, odprt zlom goleni in nestabilno medenico, trebuh palpatorno trše konzistence z znaki tekočine v trebuhu. Ni znakov zunanje krvavitve.
KAKO UKREPATI:
Pri izgubi krvi do 15 \% celotnega volumna krvi so klinični znaki minimalni, nadomeščanje tekočine ni potrebno. Izguba več kot 30\% krvnega volumna že ogroža življenje. Potrebna je infuzija / transfuzija tekočin in krvi.

Pri hemoragičnem šoku je potrebno nuditi pomoč v prvi uri. Zdravljenje akutne krvavitve: izgube do 20\% krvnega volumna nadomeščamo z infuzijo kristaloidnih in koloidnih raztopin.

Pri izgubi 20 – 50\% krvnega volumna moramo poleg volumna nadomeščati še oksiforno kapaciteto s koncentriranimi eritrociti.

Pri izgubi nad 50\% krvnega volumna je potrebno zvišati še koloidno-onkotski tlak z raztopino albumina.
Pri izgubi nad 70\% krvnega volumna je potrebno dodajati še trombocitno plazmo in svežo zmrznjeno plazmo.