Motnje gibanja lahko v grobem razdelimo v dve skupini:
• prekomerno gibanje, pri katerem se pojavljajo različne oblike nehotenih gibov,
• nezadostno gibanje, pri katerem se pojavi ohromelost (paraliza).

Včasih ti dve motnji nastopata tudi skupaj, npr. pri bolezni motonevrona, ki sicer povzroči ohromelost (glej spodaj), vendar pa v začetni fazi propadanja motonevrona pride do fascikulacij, ki so oblika nehotenih gibov. Ta seminar obravnava le drugo od obeh skupin motenj, torej ohromelost in nekatere vzroke zanjo.

Pri ohromelosti ločujemo bolezen “zgornjega motonevrona“, ki se klinično odraža v spastični ohromelosti (spastična paraliza), ter bolezen “spodnjega motonevrona”, katero klinično opredeljujemo kot ohlapno ohromelost (flakcidna paraliza). Pri srečanju z ohromelim bolnikom mora zdravnik najprej ugotoviti, za kateri tip ohromelosti gre. To ugotavlja s klinično nevrološko preiskavo, pri kateri ocenjuje poleg ostalih funkcij živčevja tudi aktivno in pasivno gibljivost, moč, mišični tonus in nekatere reflekse.
Včasih spastična in ohlapna ohromelost nastopata skupaj, kar pomeni, da gre za istočasno okvaro zgornjega in spodnjega motonevrona (npr. pri amiotrofni lateralni sklerozi).