1. OPREDELITEV
Glavobol je najpogostejši bolečinski sindrom, ki ga tekom življenja izkusiojo skoraj vsi ljudje. Pri večini glavobolov z obstoječo medicinsko tehnologijo ne moremo odkriti pridružene patologije; v takšnih primerih govorimo o primarnem glavobolu. V nekaterih primerih je glavobol posledica lokalnih ali sistemskih patoloških procesov; takrat govorimo o sekundarnem glavobolu. Na podlagi etioloških vidikov po mednarodni klasifikaciji glavobol delimo v 13 skupin.
2. ANATOMIJA GLAVOBOLA
Kljub razširjenosti glavobola pa njegov mehanizem ni natančno pojasnjen. Glavobol je lahko posledica draženja nociceptivnih živčnih končičev in/ali motenj v centralnem procesiranju nocicepcije. Sami možgani na bolečinsko draženje niso občutljivi, so pa seveda možgani tisti, ki bolečino doživljajo oziroma je njihova vloga pomembna zato, ker imamo v osrednjem živčevju sisteme, ki bolečinsko zaznavo modificirajo. In prav iztirjenje teh sistemov je eden od možnih mehanizmov za nastanek glavobola.
2.1. Strukture v/na glavi, ki so oživčene z nociceptivnimi živčnimi vlakni:
• velike arterije na bazi možganov in prvih nekaj centimetrov njihovih neposrednih vej;
• arterije možganskih ovojnic oziroma dure;
• velike vene oziroma sinusi možganov in dure;
• nekateri deli dure, predvsem tisti ob krvnih žilah, vključno s tentorijem in diafragmo turškega sedla;
• možganski živci, ki vsebujejo bolečinsko nitje (V, VII, IX in X).
Nociceptorje na omenjenih strukturah lahko vzdraži:
• nateg ali dilatacija intra in ekstrakranialnih arterij ali ven
• vnetje, nateg, kompresija možganskih spinalnih živcev
• spazem, vnetje ali direktna poškodbe mišic na glavi ali vratu
• draženje mening (vlek, pritisk, vnetje)

2.2 Živci z bolečinskim nitjem
N. trigeminus (V) oživčuje kožo vsega obraza, očesno, nosno in ustno sluznico, ter žvečne mišice, in sicer:
- oftalmična veja oživčuje kožo čela navzgor do temena, kožo zgornje veke in nosnega korena, sluznico frontalnega sinusa in nosne votline ter tentorij;
- maksilarna veja oživčuje kožo sprednjega temporalnega predela, kožo lica, spodnje veke, zgornje ustnice in nosnega krila, sluznico maksilarnega sinusa, nosne votline in neba, zgornje zobe in gingivo ter del dure;
- mandibularna veja oživčuje kožo zunanjega sluhovoda, predel pred uhljem, kožo temporalnega predela, brade in spodnje ustnice, spodnje zobe in dlesen ter duro v srednji lobanjski kotanji.
N. facialis (VII) pa oživčuje obrazne, mimične mišice.
N. glossopharyngeus (IX) oživčuje sluznico srednjega ušesa, žrela in jezika ter kožo zunanjega sluhovoda.
N. vagus (X) oživčuje kožo zunanjega sluhovoda, predvsem pa duro v zadnji lobanjski kotanji ter spodnjo površino tentorija.
Ventralne in dorzalne veje prvih treh cervikalnih živcev oživčujejo kožo zadnjega dela glave, in sicer od zatilja do temena, kožno področje pa sega še za uhljem na glavo.

2.3. Bolečinske poti v glavi
Senzorično bolečinsko nitje zgoraj omenjenih perifernih živcev se steka v kavdalni del spinalnega jedra V. možganskega živca, kjer se preklopi na bolečinsko trigeminotalamično progo, ki se projecira v talamus in naprej v kortikalne predele.
Načeloma moramo razlikovati med zaznavanjem bolečine, pri čemer gre zgolj za prenos informacije o škodljivih dražljajih v osrednje živčevje, in doživljanjem bolečine, kjer gre za občutenje neprijetnega dražljaja v določenem telesnem področju in v določenem trenutku. Doživetje bolečine je torej subjektivno in predstavlja zaznavanje bolečinske informacije, ki je predelana.
Bolečinska (trigeminotalamična) proga
Tu gre za prenos nociceptivne informacije iz kavdalnega dela spinalnega jedra trigeminusa v ventrobazalni talamus. Nitje iz talamusa se končuje v somatosenzorični skorji. Ta sistem je osrednjega pomena za zaznavanje glavobolov, ki vzniknejo zaradi draženja bolečinsko občutljivih struktur. Živčni prenašalci v bolečinski poti so serotonin, peptidi in acetilholin.
Sistemi za modulacijo bolečine
Razen tega sistema, kjer gre za zaznavo bolečine, pa nociceptivni dražljaji aktivirajo več ascendentnih poti, ki se končujejo v limbičnem sistemu in so odgovorne za doživljanje bolečine.
Limbični sistem se lahko aktivira po dveh poteh:
• neposredni poti, ki vodi skozi dorzalni medialni in ventrokavdalni posteriorni talamus v cingulum in sprednjo inzulo; hkrati so to iste strukture, ki se aktivirajo ob močnih čustvenih odzivih, ko so npr. strah in žalost.
• posredni poti, ki obide talamus in vodi v parabrahialno jedro v mezencefalonu, ki nato projicira v amigdala. Te iste strukture pa pošiljajo nitje v periakveduktno sivino, ki je osrednja struktura v sistemu modulacije bolečine. Torej se možganski predeli, ki so substrat čustev, prekrivajo s predeli, ki se aktivirajo ob doživljanju bolečine, hkrati pa so povezani s predeli, ki vplivajo vzvratno na sam bolečinski prevodni sistem; tam prenos bolečine lahko bodisi zatrejo ali vzpodbudijo.
Periakveduktna sivina (PAS) v mezencefalonu je del živčnega sistema, ki nadzira nociceptivne nevrone v kavdalnem trigeminalnem jedru; glavnina njegovega nitja izvira iz rostralne ventromedialne podaljšane hrbtenjače (RVM). Drugo pomembno področje, ki je vključeno v modulacijo bolečine, je dorzolateralni tegmentum ponsa (DLTP).
Vse omenjene strukture vsebujejo opoidne receptorje in endogene opoidne peptide in so med seboj recipročno povezane z opoidnimi sinapsami (enkefalini). Del nevronov DLTP in RVM noradrenergične oz. serotoninergične projekcije na nociceptivne nevrone. V sklopu sistema modulacije bolečine obstajajo tako facilitacijski kot tudi inhibitorni nevroni. Ločimo ON in OFF celice. Prve facilitirajo prenos bolečine, druge ga zavirejo.
Poleg že opisanega sistema za modulacijo bolečine obstajajo še druge descendentne proge za nocicepitvene nevrone, iz: somatosenzoričnega korteksa, hipotalamusa in retikularne formacije podaljšane hrbtenjače.
Preko teh sistemov lahko spremembe čustvovanja, strah, pričakovanje in usmerjena pozornost vplivajo na subjektivno doživljanje bolečine.