1. UVOD

Labirintopatije so obsežna skupina bolezni notranjega ušesa z zelo raznoliko etiologijo ter dokaj podobno klinično sliko.
V klinični sliki te skupine bolezni sta v ospredju okvara sluha in ravnotežnega aparata.
Etiološko labirintopatije delimo v tiste, ki jih povzročajo:
cirkulatorne motnje,
razni infektivni agensi (influenza, HSV),
zdravila in kemične snovi (alkohol, aminoglikozidi,..),
avtoimuni vzroki
tumorska rašča (akustični nevrinom)
presnovni vzroki (sladkorna bolezen,…)
poškodbe glave (prelom piramide,..)
ter nevrohormonalni vzroki.

2. ANATOMIJA NOTRANJEGA UŠESA

Slušni in ravnotežni receptorji so v notranjem ušesu, zunanje in srednje uho pa služita prevajanju zvočnih valov do notranjega ušesa.

Notranje uho (auris interna) se nahaja v koščenem labirintu (labyrinthus osseus), ki ga sestavljajo preddvor (vestibulum), polž (cochlea) in polkrožni vodi (canales semicirculares). Znotraj koščenega je membranozni labirint (labyrinthus membranaceus), ki je podobne oblike, toda manjši od koščenega. Sestavljajo ga utrikulus, sacculus (se nahajata v preddvoru), ductus cochlearis (v polžu) in ductus semicirculares (v polkrožnih vodih).
Notranje uho preskrbuje a. labyrinthi (veja a. cerebelli inf.ant. ali a.basillaris), ki anastomozira z arterijami srednjega ušesa. Poteka skupaj z veno in živci v notranjem sluhovodu, tam se deli v tri veje (r.vestibularis, vestibulocochlearis in cochlearis propria). Venozna kri odteka po vv.labyrinthicae v sinus petrosus, delno pa v bulbus vene jugularis.

SLUŠNI ORGAN ( Cortijev organ, organum spirale)

Nahaja se znotraj kohlearnega duktusa, ki sledi obliki koščenega polža in mu rečemo tudi membranozni polž. Polž (cochlea) je koščen vod, podoben polževi hišici, ki ima dva in pol zavoja. V osi polža je vreteno, modiolus, okrog katerega je navita tanka koščena spirala. Med spiralo in zunanjo steno polža je pritrjen kohlearni duktus. Koščena spirala in kohlearni duktus razdelita lumen polža v dva dela. Zgornji del je scala vestibuli, ki je v zvezi z vestibulumom koščenega labirinta in je preko ovalnega okenca (fenestra vestibuli) v stiku s srednjim ušesom. Spodnji del je scala tympani, ki meji na srednje uho preko okroglega okenca (fenestra cochleae). Scala vestibuli in scala tympani komunicirata med seboj na vrhu polža (helicotrema). Oba dela izpolnjuje perilimfa.
Kohlearni duktus je cevka, ki se slepo pričenja in slepo konča, napolnjuje jo endolimfa. Na prečnem prerezu ima tri stene: lamino basilaris, membrano vestibularis in zunanjo steno, ki je zraščena z endostom koščenega polža in je močno prekrvljena (stria vascularis). Spiralni organ leži na bazilarni membrani in vsebuje čutne celice (dlačnice) in več vrst opornih celic. Iz polža vodi v centralno živčevje nervus cochlearis. Sestavljajo ga centralni nevriti bipolarnih celic, ki tvorijo v modiolusu ganglion (ggl.) spirale cochleae.

SLUŠNA POT: Slušni živec združen z ravnotežnim živcem v n. vestibulocochlearis (VIII) vstopa v možgansko deblo med ponsom in medulo oblongato. Senzorični akustični jedri v oblongati sta nucl.cochlearis dorsalis in ventralis, ki ležita pod stranskim kotom rombaste jame. Večina nitja iz kohlearnih jeder prestopi v ponsu na nasprotno stran in poteka navzgor v nucl. colliculi inferioris ( tectum mezencefalona), iz njega pa v corpus geniculatum mediale. Nitje iz obeh kohlearnih jeder je na poti proti talamusu zbrano v lemniscus lateralis. Končni člen akustične poti radiato acustica se končuje v primarnem in sekundarnem akustičnem predelu skorje na operkularni strani temporalnega lobusa ( area 41 in 42 po Brodmannu).


RAVNOTEŽNI ORGAN

Deli koščenega labirinta, v katerem se nahaja ravnotežni organ, so vestibulum in canales semicirculares; le-ti so orientirani pravokotno drug na drugega ter izhajajo iz vestibuluma. Receptorji slušnega organa so v notranjosti utrikulusa, sakulusa in treh polkrožnih kanalih. Vsak vod je na enem koncu razširjen v ampulo. Receptorji statičnega organa so cristae ampullares in maculae (utriculi in sacculi); vsebujejo čutne celice (dlačnice) in oporne celice. Dlačnica ima več »dlačic« oz. cilij, ki štrlijo v glikozaminoglikansko zdrizasto snov, ki vsebuje več kristaliničnih telesc imenovanih statokoniji. V ampularnih kristah pa dolge dlačice štrle v želatinosto kupolo (ni statokonijev!). Iz ravnotežnega organa vodi v centralno živčevje nervus vestibularis. Sestavljajo ga centralni nevriti bipolarnih celic, zbranih v ggl. vestibulare.

VESTIBULARNA POT: Vestibularna jedra ( nucl. vestibularis med., lat., supp., inf.) ležijo pod dnom 4. prekata v lateralnem kotu rombaste jame. Ta jedra pošiljajo nitje v male možgane kot tractus vestibulocerebellaris; do motoričnih nevronov spinalnih živcev kot tractus vestibulospinalis; imajo pa tudi zveze z možgansko skorjo in jedri možganskih živcev (predvsem tistih, ki inervirajo zunanje očesne mišice) kot fascicu


3. FIZIOLOŠKE OSNOVE

FIZOLOGIJA SLUHA
Slušno dojemanje dražljajev iz okolja lahko razdelimo na več stopenj:

1.Mehanično prevajanje zvočnih dražljajev iz zunanjega sveta prek zunanjega in srednjega ušesa do notranjega:
Zvočni valovi se prenesejo skozi zrak zunanjega sluhovoda ter zanihajo bobnič. Nihanje bobniča se prek slušnih koščic prenese na labirintno tekočino v notranjem ušesu.
Naloga zunanjega in srednjega ušesa je torej prenos stimulusa. Pri tem slušne koščice delujejo kot vzvod ter spremenijo kakovost nihanja tako, da se gibanje z majhno silo in veliko amplitudo spremeni v gibanje z manjšo amplitudo, a večjo silo. Poleg tega še razmerje med bobničem in stremencem prispeva k povečanju tlaka (22-krat), ki je nujen za zanihanje perilimfe, ki je bolj gosta od zraka.

2. Razporeditev dražljaja v polžu
Stremence se pomakne v ovalno okence ter zaniha perilimfo v skali vestibuli in skali timpani.
Ker je perilimfa nestisljiva, je volumen tekočine, ki se pri pritisku stremenca na ovalno okence iztisne navznoter, enak volumnu tekočine, ki posledično povzroči izbočenje okroglega okenca navzven. To povzroči valovanje scale medie in bazilarne membrane s Cortijevim organom.
Valovanje bazilarne membrane zaznajo receptorji.
Vsaka frekvenca ima specifično mesto na membrani, kjer se bo nahajala njena maksimalna amplituda in tudi največji odgovor receptorskih celic- govorimo o tonotopični ureditvi. Tako se nizki toni registrirajo pri vrhu duktusa blizu helikotreme , visoki pa na bazi ( krajša kot je valovna dolžina oz. višja kot je frekvenca, bližje ovalnemu okencu bo zvok dosegel maksimalno amplitudo). K temu pripomore tudi dejstvo, da je bazilarna membrana ob ovalnem okencu ožja in tudi bolj napeta kot pri helikotremi.
Naloga polža je torej mehanična analiza frekvence zvoka.

3. Vzdraženje čutnic in pretvorba mehanskega dražljaja v električni impulz ter nastanek akcijskega potenciala
Oscilacije endolimfe povzročijo premik tektorialne membrane . Relativno gibanje bazilarne in tektorialne membrane premakne in vzdraži stereocilije na vrhu dlačnic, ki so v stiku s tektorialno membrano. Če se stereociliji premaknejo k najvišjemu ciliju, se dlačnica depolarizira, v nasprotni smeri pa hiperpolarizira.
Skozi membrano dlačnic obstaja razlika električnega potenciala, ki je električno nevtralen. Ob ciliarnem gibanju pride do spremembe tega potenciala ter do odprtja kalijevih kanalov in vdora kalija v celico, celica se depolarizira, kar predstavlja receptorski potencial. Posledično se sprosti ekscitatorni nevrotransmiter glutamat, ki sproži akcijske potenciale v aferentnih vlaknih slušnega živca. Tudi same receptorske celice so ´uglašene´ na različne frekvence zaradi sprememb v stereocilijih in različnih biofizikalnih lastnosti. Bazilarna mambrana in Cortijev organ sta torej urejena tonotopično. Notranje dlačnice torej transformirajo mehanični dražljaj v električni signal.

4. Prevajanje električnih dražljajev po slušnem živcu v možgane ter obdelava dražljajev
Iz slušnega živca signal po slušni poti potuje do primarnih in sekundarnih predelov v akustični skorji temporalnega lobusa. V možganih človeka, ki dobro sliši, obstajajo slušne podobe in pojmi. Dražljaji v slušnem centru izzovejo ustrezne podobe in tako razumemo sogovornika.
Za slušno pot je značilna tudi negativna povratna zveza prek descendentnega nitja. Tako zunanje dlačnice ojačujejo določene frekvence tako, da s pomočjo informacij iz eferentnih vlaken spreminjajo dolžino stereocilij.
Tudi aferentna vlakna slušnega živca in slušni korteks so urejeni tonotopično. Sekundarna aferentna vlakna, ki izhajajo iz kohlearnih jeder, se večinoma križajo (del vlaken pa poteka tudi nekrižano), zato je vsako uho zastopano v obeh hemisferah.


FIZIOLOGIJA RAVNOTEŽNEGA ORGANA

Pri spremembi položaja glave proti sili težnosti in pri linearnih pospeških se vzdražijo čutnice v makulah. Linearni premik glave premakne cilije in vzdraži celice, pri različnih mirujočih položajih glave glede na težnost pa statokoniji premaknejo otolitično membrano in cilije glede na smer težnosti. Vloga makule je torej registracija linearnih pospeškov in deviacije glave iz vertikalnega položaja.
Pri spreminjanju hitrosti ali smeri gibanja se vzdražijo čutnice v polkrožnih vodih. Kotni pospešek povzroči premik endolimfe v vodih. Prek kupole se vzdražijo ciliji in senzorna živčna vlakna. Dražljaj deluje na duktuse na obeh straneh glave, zaradi česar (anatomske orientiranosti) sledi, da se kupola na eni strani glave premakne k utriklu (depolarizacija in višja frekvenca proženja ak. potenc.), na drugi strani pa proč od njega (hiperpolarizacija in nižja frekvenca proženja ak. potenc.). To je nujno za registacijo vrtenja okrog vseh prostorskih osi (kimanje, nagib glave vstran,...).Vloga polkrožnih vodov je torej zaznava kotnih (rotacijskih) pospeškov.
Iz čutnic ravnotežnega organa nenehno izvirajo bioelektrični dražljaji, ki po ravnotežnem živcu in vestibularnih jedrih prek vestibularne poti prehajajo na mišičje trupa, udov in oči. Tako uravnavamo tonus mišičja za ohranitev ravnotežja.
4. SIMPTOMI IN ZNAKI LABIRINTOPATIJ

Spontani simptomi:
- vrtoglavica (vertigo; bolnik ima občutek, da se vrti okrog svoje osi ali da se okolica vrti okoli njega),
- nezanesljivosti pri hoji, izguba ravnotežja
- slabost (navzeja)
− šumenje v ušesih (tinitus).
Šumenje v ušesih (tinitus): subjektivni občutek zvočnih dražljajev v ušesih ali glavi, ki ga ne sprožajo slušni dražljaji v okolici. Šumenje ima različne značilnosti, bolnik ga primerja z znanimi šumi, kot so piskanje, žvižganje, brnenje, sikanje. Šumenje je simptom motnje slušnega mehanizma, predvsem spiralnega organa.
Vzroki: ototoksična zdravila (salicilati), anemija, hidrops, alergija, nevronitis, tumorji, anevrizme, žilni spazmi, skleroza, akustična travma.
Znaki:
− očesna trzavica (nistagmus),
- bruhanje (vomitus),
- motnje v ravnotežju (ataksija).

Nistagmus je ritmično, sinhrono, od naše volje neodvisno gibanje očesnih zrkel v določeni ravnini. Nastane pri okvari vestibularnega aparata, pri nekaterih boleznih osrednjega živčevja in tudi pri nekaterih očesnih boleznih. Pojavlja se tudi pri zdravih ljudeh (fiziološki oziroma optokinetični nistagmus – gledanje skozi okno med vožnjo z vlakom). Glede na smer gibanja zrkel delimo nistagmus na horizontalni, vertikalni, diagonalini in rotatorni.
Vestibularni (labirintni) nistagmus nastane zaradi okvar vestibularnega aparata, vestibularnega živca ali vestibularnih jeder. Ločimo dve fazi; primarna (začetna) faza je počasen gib zrkel, ki mu sledi sekundarna (hitra) faza, kjer pride do hitrega premika zrkel nazaj v izhodiščni položaj. Smer označimo po smeri hitrega premika zrkel, smer počasne faze pa ustreza strani okvarjenega labirinta. Smer se spreminja z lego glave, običajno je rotatoren. Opisati moramo intenzivnost, frekvenco, amplitudo, trajanje. Vestibularni horizontalni nistagmus največkrat spremlja vrtoglavica.

Glede na nastanek ločimo neizzvan (neprovociran) in izzvan (provociran) nistagmus.
Neizzvani je lahko spontan ali položajen. Spontani ni odvisen od položaja glave ali telesa in je vedno enako močan. Položajni pa se pojavi v določenem položaju glave ali telesa.

Izzvani nistagmus povzročimo z draženjem labirinta:
- z vrtenjem: vrtenje bolnika na stolu okoli navpične osi, potem pa naglo ustavljanje;
- s toploto: izpiranje zunanjega sluhovoda z vodo, ki je hladnejša ali toplejša od telesne temperature. Zaradi prenosa toplote po steni sluhovoda ali lateralnega polkrožnega kanala se endolimfa segreje ali ohladi. Pri tem se njena specifična teža spremeni in v polkrožnih kanalih se pojavi ampulopetalno ali ampulofugalno gibanje. To gibanje povzroči ustrezni nistagmus. Glede na kakovost nistagmusa ugotovimo, ali je labirint normo-, hipo- ali hiperekscitabilen.
- mehanično vpihovanje zraka v uho sproži nistagmus ( to se zgodi v primeru predrte otične kapsule)
- galvansko, kar pa se redko uporablja.

Ugotavljanje motenj ravnotežja:
- Rombergov test: bolnik stoji miže s spuščenimi rokami. Če je ravnotežni aparat neokvarjen, stoji mirno, sicer pa pade v smeri hipotoničnega (okvarjenega) labirinta (smer počasne labirintogene sestavine nistagmusa). V primeru okvare malih možgan (ima tudi težave z ravnotežjem) pa bolnik pada predvsem nazaj.
- Unterbergerjev test: bolnik hodi z zavezanimi očmi na mestu, zavija na bolno stran.
- znak iztegnjenih rok: bolnik sedi z zavezanimi očmi z naprej iztegnjenimi rokami. Pri okvari ravnotežnega aparata odklanja roke v smeri hipotoničnega labirinta.

5.VZROKI LABIRINTOPATIJ

Kongenitalne: so omejene le na eno uho ali so združene z razvojnimi motnjami drugih organov. Lahko so:
podedovane: Kongenitalna likvorska otoreja – posledica fistule ovalnega okenca s polževim vodom (imenovan tudi Gusherjev sindrom)
posledica bolezni matere med nosečnostjo (HSV, influenza)
posledica zastrupitve z zdravili, ki jih je med nosečnostjo jemala.(Talidomidna embriopatija – displazija labirinta z aplazijo piramide senčnične kosti. Talidomid je pomirjevalo z izrazitim teratogenim učinkom)

Pridobljene labirintopatije
vaskularni vzroki (embolije, spazmi, cerebrovaskularni inzult)
- infekcijski vzroki (rdečke,…)
ototoksiki (alkohol, aminoglikozidi,..)
avtoimuni vzroki (pri katerih se tvorijo protitelesa proti komponentam notranjega ušesa in tako okvarjajo njegovo funkcijo)
tumorska rašča (akustični nevrinom)
travmatološki vzroki ( zlomi piramide, eksplozije oz. blast poškodbe)

VASKULARNI VZROKI

Embolija, vazospazem, tromboza, ateroskleroza idr. so lahko vzrok za nastanek labirintopatij. Če pride do obstrukcije a. labyrinthi (ali katere od njenih končnih vej) pride zelo hitro do hipoksije in posledičnega izpada funkcije, saj tu ni razvite mreže kolateral.

MENIEROVA BOLEZEN

Je posledica kopičenja endolimfe zaradi motene resorpcije ali pretiranega izločanja le-te. To se odraža s triasom simptomov: vrtoglavica, tinitus in naglušnost. Napad se začne nenadoma,sledijo lahko navzea in bruhanje, v nekaj urah se lahko stanje izboljša. Napade sprožijo psihične obremenitve, sprememba vremena, čezmerno uživanje alkohola in kajenje, alergije. Simptomi so ponavadi enostranski. V začetku se v obdobjih med napadi sluh povrne, kasneje pa pride do enostranske izgube sluha.



Prepoznava bolezni:
Anamneza
Klinična slika
Avdiološke preiskave (avdiogram kaže značilno senzorinevralno naglušnost)
Preiskave ravnotežnega aparata: spontani horizontalni nistagmus; kalorično draženje labirinta (hipoekscitabilnost na eni ali obeh straneh)

Zdravljenje:
Zdravljenje je simptomatsko: med napadom uporabljamo antivertiginoze, antiemetike, pomirjevala, vazodilatatorje, antihistaminike, diuretike in blokado simpatikusa. Priporočljiva je neslana dieta.
Kadar se težave kljub konzervativnemu zdravljenju stopnjujejo zdravimo kirurško: vestibularna nevrektemija, transtimpanična labirintektomija. Poslužujemo se tudi lokalne aplikacije gentamicina v notranje uho, saj deluje lokalno vestibulotoksično (paziti pa je potrebno na dozo, da ne bi dosegli istočasno še okvare sluha, kljub temu, da je primarni efekt okvara ravnotežnega aparata).


INFEKCIJSKI VZROKI
Vnetja notranjega ušesa (labirintitis) povzročajo bakterije, bakterijski toksini, virusi in glivice.

Labyrinthitis serosa
Povzročajo ga virusi ( varicela zoster, mumps, influenza, ošpice…), najznačilnejši med njimi je Varicella Zoster virus. Ta povzroča herpes zoster otticus (RAMSAY HUNT SYNDROME). Pojavlja se najpogosteje med 40. in 60. letom starosti zaradi reaktivacije latentnega virusa. Kaže se z vezikularnimi spremembami na uhlju in zunanjem sluhovodu, hudo nevralgično bolečina, periferno paralizo facialisa, vročino, oteklimi regionalnimi bezgavkami, pogosta je tudi izguba sluha.
Prepoznava bolezni:
· inspekcija in otoskopija (pokažeta vezikule v zunanjem sluhovodu in bobnič· u)
· avdiogram pokaže senzorinevralno naglušnost
· vestibularni testi pokažejo spontani nistagmus in zmanjšano vzdražnost labirintnega odziva
· elektrodiagnoza funkcije n. facialisa in Schirmerjev test
Dodatne preiskave so: virusna serologija in preiskava likvorja (nekoliko povišano število celic in vsebnost proteinov)
Zdravljenje:
V zgodnjem stadiju zdravimo z aciklovirjem
V poznem stadiju pa zdravimo simptomatsko z analgetiki, vitamini B kompleksa in elektroterapijo paraliziranega n. facialisa za prevencijo atrofije obraznih mišic.

Serozni labirintitis lahko tudi nastane kot posledica širjenja bakterijskih toksinov pri vnetju srednjega ušesa (zaplet).

Labyrinthitis purulenta (gnojni labirintitis)
Nastane kot posledica vdora bakterij v notranje uho pri meningitisu, vnetju srednjega ušesa, zlomu temporalne kosti ali kot posledica hematogenega razsoja bakterij.



Labyrinthitis mycotica
Je zelo redek, pojavi se praviloma se pri imunsko oslabelih pacientih (terminalni stadij karcinoma, HIV).

OTOTOKSIKI

Ototoksično delujejo nekatere snovi (arzenove spojine, svinčeve soli, soli živega srebra, organofosfati, žveplove in tetraogljikove spojine, CO, benzol, nitrobenzol, anilin, alkohol) in zdravila.
Najpomembnejša ototoksična zdravila so aminoglikozidi. Zaradi dolgega razpolovnega časa se dlje zadržijo v višjih koncentracijah v endolimfi kot v drugih tkivih in telesnih tekočinah. Ob hkratni prizadetosti ledvic se lahko v notranjem ušesu nalagajo toksične koncentracije antibiotika, kar vodi v nepovratno okvaro slušno-ravnotežnega aparata, ki je obojestranska! Toksične poškodbe naj bi povzročal eden od razpadnih produktov antibiotika, ki nastaja v jetrih.
Prepoznava bolezni
Anamneza o jemanju aminoglikozidnih antibiotikov,
Avdiometrija: avdiogram pokaže napredujočo senzorinevralno izgubo sluha za visoke frekvence,
Nistagmus in vrtoglavica sta redko prisotna, bolnik ima predvsem težave z nesigurnostjo pri hoji po stopnicah in v temi.
Test ledvičnih funkcij.
Zdravljenje
Prekinemo jemanje aminoglikozidnih antibiotikov
i.v. infuzija nizkomolekularne raztopine dekstrana, ki izboljša per- in endolimfatični metabolizem notranjega ušesa
Peroralno dajanje beta-histidina (deluje kot vazodilatator → s tem se izboljša oksigenacija tkiv→ hitrejša regeneracija tkiv)
Vsakemu pacientu, ki ga nameravamo zdraviti z enim od ototoksičnih antibiotikov, moramo pred tem avdiometrijsko preiskati sluh, med zdravljenjem pa delati kontrolne avdiograme.

Druga zdravila, ki tudi delujejo ototoksično so diuretiki Henlejeve zanke (predvsem etakrinska kislina in furosemid, ki povzročata reverzibilno senzorinevralno izgubo sluha), salicilati (tinitus je eden znakov salicilizma!), kinini, nekateri citostatiki, antikonvulzivi…
Torej moramo paziti ob predpisovanju kombinacij ototoksikov, pri bolnikih z oslabelo ledvično funkcijo in bolnikih, ki so vezani na posteljo.

AKUSTIČNI NEVRINOM ali SCHWANNOM

Je benigni tumor, ki nastane iz Schwannovih celic ovojnice VIII. živca. Leži v notranjem slušnem kanalu, lahko pa se razširi tudi v pontocerebelarni kot. Ker največkrat vznikne iz celic ovojnice vestibularnega živca, je prizadet predvsem akustični živec (zaradi ekspanzivne rasti tumorja). Z rastjo pa lahko okvari tudi druge možganske živce (npr. n. facialis) ali male možgane.
Simptomi so lahko:
- lokalni (tinitus in enostranska napredujoča naglušnost, redko se pojavita tudi nenadna izguba sluha in vrtoglavica (predvsem v temi, pri finih opravilih));
- pridruženi (enostranska paraliza facialisa, dvojni vid, ataksija, enostranske motnje senzorike obraza)
- simptomi povišanega intrakranialnega tlaka (glavobol, bruhanje, papiledem)
Preiskave: preiskave sluha (pri asimetrični zaznavni naglušnosti je potrebno vedno diferencialno diagnostično pomisliti na švanom), CT in MRI glave
Zdravljenje: kirurško (popolna odstranitev tumorja)

6. PRIZADETOST SLUHA

BAROTRAVMA NOTRANJEGA UŠESA
Je okvara čutnic v spiralnem organu zaradi zvišanega atmosferskega tlaka, ki zapre Evstahlijevo cev in posledično dvigne hidrostatski tlak labirintne tekočine. To se lahko zgodi pri hitrih dekompresijah ali rekompresijah, pri nenadnem spustu z velike višine v neprilagojenem letalu ali ob prehitri vrnitvi iz globine pri globinskem potapljanju.
Preiskave: anamneza, otoskopija (pokaže vbočenje bobnične membrane, pri hudih primerih najdemo za bobničem tudi kri.)
Zdravljenje: da odpravimo bolečino moramo najprej odpreti evstahijevo tubo in sprostiti pritisk. Zdravila: dekongestivne nosne kapljice, oralni dekongestivi ali oralni antihistaminiki. Ta zdravila odpravijo nosno kongestijo in omogočijo odprtje evstahijeve tube. Če se evstahijeva tuba ne odpre, je potreben kirurški poseg (incizija bobniča, kar omogoči izenačenje pritiskov in drenažo tekočine (myringotomija)).

AKUSTIČNA TRAVMA
Je okvara notranjega ušesa zaradi močnih zvočnih dražljajev. Delimo jo na akutno in kronično.
Akutna: Je reverzibilna (odvisno od okoliščin je lahko tudi ireverzibilno stanje) okvara spiralnega organa zaradi kratkotrajne izpostavljenosti močnemu zvočnemu dražljaju (eksplozije, streli…). Značilen je nenaden šum z naglušnostjo na prizadetem ušesu. Načeloma ravnotežnih motenj ni.
Preiskave: avdiometrija (avdiogram pokaže perceptivno naglušnost z značilnim padcem pri 4000 Hz)
Zdravljenje: bolnik naj se izogiba ropotu in naj dobiva vitaminsko terapijo (vitamin A) in sredstva za vazodilatacijo).

Kronična: Je okvara v čutnicah notranjega organa zaradi dolgotrajnega izpostavljanja zvočnim impulzom (delavci v kovinarski, lesni, tekstilni industriji, gozdni delavci…). Značilna je obojestranska nepopravljiva naglušnost z najmočnejšim izpadom v visokofrekvenčnem območju, generalizirana utrujenost, slabša koncentracija in pogosto tinitus.
Preiskave: avdiometrija (avdiogram kaže na začetku najmočnejši izpad pri 4000 Hz, ki se kasneje širi proti nizkim frekvencam, v končni fazi pa je okvara lahko tolikšnja, da moti razumevanje govora)
Zdravljenje: nastane naglušnost, ki je nepopravljiva

Pomembno je preprečevanje slušne okvare.

STAROSTNA NAGLUŠNOST
Imenovana tudi PRESBYACUSIS – PREZBIAKUZA pa je fiziološka napredujoča simetrična naglušnost in jo vedno spremlja šumenje v ušesih. Pogosto je posledica ateroskleroze, degenerativih sprememb spiralnega organa v notranjem ušesu, srednjega ter zunanjega ušesa.. Sluh je najprej oslabljen za visoke tone (npr. ne sliši tiktakanja ure), kasneje pa so prizadete vse frekvence. Človek težje sledi pogovoru v družbi, glasni zvoki so moteči, sčasoma se izolira od okolja (socialna gluhost).

KESONSKA BOLEZEN

Je bolezen potapljačev. Bolezen je posledica hitre dekompresije, ko se z plinskimi mehurčki dušika zamašijo manjše žilice in kapilare. Ob prizadetosti notranjega ušesa postane bolnik naglo naglušen ali celo ogluši, v ušesih mu zvoni, včasih ima vrtoglavico in bljuva. Seveda bolezen lahko spremljajo tudi znamenja prizadetosti drugih organov (mišice, sklepi, epigastrij…).
Zdravljenje: vazodilatatorji, vitamini, kortikosteridi, sedativi in počitek. Možno je tudi zdravljenje v kisikovi komori.



7. PREISKAVNE METODE

Z modernimi avdiološkimi in vestibulometričnimi preiskavami lahko včasih vsaj približno ugotovimo mesto okvare, ne moremo pa točno zamejiti, ali je proces samo v perifernem delu slušnega oziroma ravnotežnega aparata ali v njegovih jedrih ali v centralnih poteh.

Klinične preiskave sluha
avdiometrija
Z avdiometrom ugotavljamo spodnjo mejo slišnosti (določamo slušni prag za posamezni ton).
timpanometrija
Je metoda, pri kateri posredno merimo tlak v bobnični votlini, ob intaktni bobnični membrani, preko zunanjega meatusa. Je indirektni test funkcije tube.
meritev kohleostapedialnega refleksa
Z zvočnim stimulusom, ki je 70 dB nad pragom povzročimo refleksno kontrakcijo m. stapedius. To povzroči spremembo impedance (impedanca – upor proti prevajanju zvoka skozi srednje uho).
meritev akustičnih potencialov možganskega debla
S to metodo ločimo kohlearno naglušnost od retrokohlearne. Princip: preiskovancu se predvajajo ponavljajoči se akustični stimulusi (regularno ali iregularno), ki so dražljaji za ušesni živec. Podatke o tem, če je pri tem prišlo do kakšne spremembe v možganski dejavnosti nam da EEG.

Klinične preiskave ravnotežja (glej točko 4: simptomi in znaki)

Nistagmus- spontani
– izzvani: -kalorični
- rotatorni
Preiskus ortostatike (Rombergov test)
Preiskus dinamostatike (Unterbergerjev preiskus)








Literatura:
Lavrič A Klinična nevrološka preiskava. Medicinski razgledi, Ljubljana, 1999.
Kambič, V.: Otorinolaringologija. MK Ljubljana 1984
Despopoulos, A.: Color atlas of physiology. Thieme Stuttgart 1991
Levy, M.: Physiology. Mosby St. Luis 1998
Duus, P.: Topical diagnosis in neurology. Thieme Stuttgart 1998
Kališnik, M.: Oris histologije z embriologijo.
Širca, A.: Anatomija- živčevje. MF Ljubljana 1997