V onkologiji moramo biti pozorni na dejstvo, da se tu srečujemo z bolniki, ki so hudo bolni. Pacienti pridejo največkrat h onkologu z že postavljeno diagnozo, prestrašeni, zaskrbljeni… Komunikacija z onkološkim bolnikom je proces in ne dogodek. Bolezen in zdravljenje sta dolgotrajna, zato je potrebno spremljati bolnika in potek njegove bolezni v daljšem časovnem obdobju. Izredno pomembno je sodelovanje med zdravnikom, pacientom in svojci.

Pacienta je potrebno seznaniti z njegovim stanjem, mu jasno in razumljivo predstaviti možnosti zdravljenja (potek, trajanje, uspešnost, stranske učinke…). Ljudje običajno lažje prenašajo bolezen in zdravljenje, če imajo predstavo o tem, kaj jih čaka. Pacienta je potrebno »aktivno« vključiti v postopek zdravljenja – on je tisti, ki izbere med mogočimi načini zdravljenja (čeprav vsi vemo, da večina to odločitev prepusti zdravniku), zdravnikova naloga pri tem pa je svetovanje in seznanjanje z načini terapije.
Pomembno vlogo imajo tudi svojci. Vedno obstaja vprašanje kaj in koliko povedati svojcem, ali jim sploh smemo kaj povedati… To je zelo kočljivo področje. Včasih je veljalo, da so bili svojci tisti, ki so dobili informacije o stanju pacienta in so se potem oni odločali, koliko bodo pacientu povedali (veliko pacientov z neozdravljivim rakom sploh ni vedelo, da so smrtno bolni). Danes pa se stvari nagibajo h temu, da se pacientu pove vse, svojcem pa le tisto, kar dovoli pacient. Dejstvo je, da je to izjemno kompleksna zadeva. Običajno je koristno za pacienta, če imajo svojci informacije o njegovem zdravstvenem stanju. Le takrat mu lahko nudijo podporo, ga razumejo in konec koncev so tudi oni tisti, ki skrbijo zanj po odpustu iz bolnišnice in imajo že zaradi tega mogoče »pravico« vedeti s kakšno boleznijo imajo opravka in kaj lahko pričakujejo.
Pomembno vlogo pri komunikaciji ima tudi ostalo bolnišnično osebje – medicinske sestre, strežnice, študentje,… Pacienti zdravniku ne povedo vedno vsega (pozabijo, jih je strah ali sram) in nekatere stvari zaupajo ostalim članom osebja, ki pa morajo o tem obvestiti zdravnika. Za uspešno zdravljenje je potrebno tudi sodelovanje zdravnika z ostalim medicinskim osebjem. Timsko delo je ključ uspešne terapije.

Z dilemami pa se srečujemo tudi takrat, kadar je onkološki pacient otrok. Načeloma je potrebno tudi otroka seznaniti z njegovim stanjem (njegovim letom primerno), mu predstaviti zdravljenje in ga opozoriti na morebitne stranske učinke. Tudi otroci bolezen in zdravljenje (zlasti stranske učinke) lažje prenašajo, če vedo kako poteka.
Bolnim otrokom ne smemo lagati. Otroci nas velikokrat presenetijo in razumejo ter sprejmejo veliko več, kot od njih pričakujemo. Če postavijo kočljivo vprašanje (npr. Ali bom umrl), so največkrat pripravljeni slišati tudi odgovor nanj. Odgovor mora biti resničen, kajti drugače zdravnik izgubi zaupanje, ki je ključno za uspešen potek zdravljenja.

Zavedati se je potrebno, da je vsak pacient individualna oseba, da si niti dva primera nista enaka, da smo si ljudje različni po značaju in prepričanjih… Zdravnik mora z uporabo svojega strokovnega znanja delati in se odločati tako, kot je najbolje za posameznega pacienta, v skladu s pacientovimi željami in odločitvami.