1.UVOD

Mrzlica Lassa je ekstremno virulentna, pogosto smrtna virusna hemoragična bolezen, katerih povzročitelje prenašajo glodalci.Virus, ki jo povzroča spada v družino Arenaviridae,
rod Arenavirus. Je najbolj pogosta »vnesena« hemoragična mrzlica.
Poimenovana je po mestu Lassa v Nigeriji v katerem so bili izolirani prvi primeri v letu 1969 (zaradi njega sta umrli dve misijonarski medicinski sestri). Klinični opis Lassa mrzlice je bil objavljen v Sierre Leone že desetletje prej, vendar je dobil zelo malo oz. nič pozornosti.Pojavlja se v predelih zahodne Afrike, vključno z Gvinejo, Sierra Leone, Nigerijo in Liberijo. Vendar pa se lahko občasno pojavljajo infekcije z virusom Lassa tudi v drugje po svetu.

2.ZNAČILNOSTI VIRUSA

Arenavirusi so vijačni, kroglasti ali pleomorfni virusi. Njihov premer je 50-300 nm. Obdaja jih ovojnica z velikimi peplomeri. Genom sestavljata dva kosa krožne negativno usmerjene polarne ali bipolarne enovijačne RNA, L in D segmenta. Skupna molekularna teža je med 3.2 x 106 in 4.8 x 106. Imajo tudi RNA transkriptazo.(1, 2, 3 )

3.KLINIČNI ZNAKI

Znaki in simptomi se tipično pojavijo 1-3 tedne po tem, ko pride bolnik pride v kontakt z virusom. Sem spadajo: vročina, retrosternalna bolečina, vneto grlo, bolečine v hrbtu, kašelj, abdominalna bolečina, bruhanje, diareja, konjuktivitis, zatekanje obraza, proteinurija (proteini v urinu) in mukozne krvavitve. Prav tako pa so bili opisani tudi nevrološki problemi, ki vključujejo izgubo sluha in encefalitis. Ker so simptomi mrzlice Lassa tako različni in nespecifični je klinična diagnoza pogosto zelo težka.

4.VEKTOR, MEHANIZEM, INKUBACIJSKA DOBA, ČAS INCIDENCE

Naravni vektor in rezervoar so podgane vrste Mastomys, natančneje, M. natalensis. To je konsistenten rezervoar virusa Lassa zaradi kongenitalne neonatalne infekcije, ki se pojavi v podganah z dolgo trajajočo ali doživljenjsko infekcijo. Zaradi mehanizma infekcije ne obstaja nobena vrzel v naravni verigi od virusa k gostitelju. Podgane same ne kažejo simptomov bolezni, vendar pa raznašajo virus z urinom in iztrebki, izločajo pa ga tudi v slini.
Podgane Mastomys pogosto živijo v človeških domovih zato se virus z lahkoto prenese na človeka. Prenos poteka preko direktnega kontakta s podganjim urinom, iztrebki in slino; preko kontakta z kontaminiranimi predmeti ali preko uživanja kontaminirane hrane (v nekaterih področjih so vir hrane tudi podgane). Do okužbe lahko pride tudi preko ranic na koži. V nasprotju z ostalimi arenavirusi se lahko virus Lassa razmeroma lahko prenaša s človeka na človeka. Prenos poteka preko aerosolnega prenosa (kašelj) ali pa z direktnim kontaktom z okuženo človeško krvjo, urinom ali semensko tekočino.Virus Lassa lahko izoliramo iz semenske tekočine še 3 mesece po akutni bolezni; zato se virus lahko prenaša preko okuženega moškega s spolnim odnosom.
Virus vstopi v človeško telo preko krvnega obtoka, limfnih žil, respiratornega trakta in/ali prebavnega trakta. Nato se pomnoži v celicah retikuloendotelijskega sistema. Virusna replikacija povzroči kapilarne lezije. Te vodijo k izgubam eritrocitov in trombocitov, povzročajo trombocitopenijo in tendenco k krvavitvam. Prav tako povzročijo povečano vaskularno permeabilnost in krvavitve v različnih organih, kot so želodec, tanko črevo, ledvice, pljuča in možgani.
Inkubacijska doba za mrzlico Lassa ponavadi traja približno 10 dni- z razponom od 1 do 24 dni. Večina pacientov pokaže simptome šele 4 do 5 dni predno poišče zdravniško pomoč.
Mrzlica Lassa se bolj pogosto pojavi v suhi sezoni,vendar pa se pojavlja tudi v deževni dobi.

5.DIAGNOSTIKA

Zaradi različnih simptomov lahko diferencialna diagnoza mrzlice Lassa vključuje malarijo,šigeliozo,tifus.

Virus Lassa lahko diagnosticiramo na tri načine:
1. Izolacija virusa iz krvi, urina ali brisa grla.
2. Dokazovanje prisotnosti IgM protiteles za Lassa virus.
3. Prikaz porasti titra IgG protiteles med serumom akutne in serumom
kovalescentne faze.

Mrzlica Lassa se najpogosteje diagnosticira z uporabo ELISA testa, kateri zazna IgM in IgG protitelesa kot tudi Lassa antigen. Sam virus lahko kultiviramo v 7 do 10 dneh. Virus lahko tudi dokažemo z reverzno transkripcijsko polimerno reakcijo (RT-PCR); vendar pa je ta metoda trenutno v uporabi primarno za raziskovalne namene.

6.ZDRAVLJENJE IN PREVENTIVA
Trenutno še ni učinkovitega zdravila za mrzlico Lassa; cepiva še ni na voljo. Vendar pa priporočajo profilaktične doze Ribavirina za ljudi, ki prihajajo v stik z viremičnimi pacienti (za odrasle: 2 gr začetna doza, potem 4 dni zapored 1 gr vsake 6 ur ; nato pa 6 dni 0.5 gr vsake 8 ur). Potrebno pa je vedeti, da je zdravilo najbolj učinkovito v prvih 6 dneh bolezni.
Izrednega pomena pa je tudi efektivna kontrola glodalcev, saj s tem preprečujemo širjenje okužbe že v nastanku.

7.ZAKLJUČEK

Zaradi “ lahkega “ prenosa virusa je pomembno, da se čimpreje odkrije cepivo.Potrebni pa so tudi še bolj učinkoviti programi za obveščanje in osveščanje ljudi, ki tam živijo in tja potujejo ter izobraževanje zdravstvenih delavcev, ki prihajajo v stik z virusom in okuženimi.
V obzir pa je potrebno vzeti tudi to, da se virus Lassa lahko uporabi kot biološko orožje.

8.LITERATURA

1. Greenwood D., Slack R., Peuthere J. Medical Microbiology: a guide to microbial infections: pathogenesis, immunity, laboratory diagnosis and control;1997
2. Koren S. Splošna medicinska virologija;1998
3. Ridchmond J., Baglole D. Lassa fever: epidemiology,clinical features and social consequences;nov 2003
http://www.bmj.com
4. WHO: Lassa fever
www.who.int/mediacentre/factsheets/fs179/en/
5. Lassa Fever : CDC Special Pathogenes Branch
www.cdc.gov/ncidod/dvrd/spb/mnpages/dispages/lassaf.htm
6. Lassa slideset: CDC Special Pathogenes Branch
www.cdc.gov/ncidod/dvrd/spb/mnpages/lassaslides.htm