UVOD
Človeški herpesvirus 6 (HHV-6) je zelo razširjen. Okuži skoraj vse dojenčke in je v obliki latentne infekcije sposoben vztrajati v organizmu vse življenje. Primarna infekcija je najpogosteje povezana z akutnim vročinskim stanjem in izpuščajem, znanim kot roseola infantum ali exanthema subitum. Reaktivacija latentnega virusa pri imunsko pomanjkljivih posameznikih lahko povzroči vrsto ogrožujočih obolenj (1-3).
SPLOŠNE ZNAČILNOSTI HHV-6
HHV-6 sodi v družino herpesvirusov, poddružino betaherpesvirusov, rod roseolovirusov (1-3). Morfološko je enak drugim virusom herpesa. Njegov genom predstavlja dvojnovijačna DNA (1, 2). Poznamo dve različici virusa: HHV-6A in HHV-6B, ki se razlikujeta v 5 dednega zapisa (3).
Virus kaže tropizem do limfocitov T in celic centralnega živčnega sistema, lahko pa vstopa v širši spekter celic. Ključna komponenta njegovega receptorja je namreč molekula CD46, ki jo na plazmalemi izražajo vse celice z jedrom (2, 3). Virus so tako dokazali v slini, ledvičnem tkivu, pljučih in epiteliju materničnega vratu (1).
EPIDEMIOLOŠKE ZNAČILNOSTI
Primarna okužba z virusom se navadno zgodi v zgodnji otroški dobi (2, 3). Poročila o kongenitalni in neonatalni infekciji so redka, saj otroka 5 ali 6 mesecev po rojstvu ščitijo materina protitelesa. Prenos je navadno horizontalen (z matere ali bližnjih na otroka). Otrok se najverjetneje okuži s slino. Virus so namreč izolirali iz epitelija žlez slinavk, od koder se verjetno izloča. Po primarni okužbi ostane virus latenten v limfocitih T, monocitih, makrofagih in progenitornih celicah kostnega mozga. Okužbo navadno dokazujemo serološko: najprej se pojavijo IgM, nato IgG (3). HHV-6 je zelo razširjen: njegovo DNA lahko dokažemo v krvi 90 zdravih krvodajalcev (1).
PATOGENEZA
HHV-6 je T limfotropen virus. Okuži zlasti CD4+ limfocite, se v njih namnoži in ob lizi celic širi po organizmu. Poleg tega ovira delovanje drugih celic imunskega odziva: z indukcijo apoptoze ubija sosednje neinficirane celice T, spreminja izražanje CD3 in CD4 antigenov na površini celic, vpliva na izločanje citokinov iz okuženih celic in na številne druge načine učinkuje na aktivacijo imunskih celic ter njihovo medsebojno signaliziranje; vse to zagotavlja učinkovit način širjenja virusa po organizmu (3).
KLINIČNA SLIKA
Primarna infekcija
Primarna infekcija s HHV-6 se navadno zgodi v prvih dveh letih življenja, najpogosteje v starosti 6 do 9 mesecev. Zanjo je najznačilnejše akutno vročinsko stanje (s povprečno temperaturo 39,6 °C), ki traja 3 do 4 dni (3). Približno 20 otrok skupaj z vročino ali po njej razvije roseolo infantum ali exanthema subitum (2), noricam ali rdečkam podoben izpuščaj, ki se najpogosteje pojavi na obrazu ali trupu (3). Izpuščaj je znan tudi kot šesta otroška bolezen (1).
(Pre)poznavanje okužbe je pomembno, ker HHV-6 povzroča nevrološke zaplete. Izmed vseh herpesvirusov mu pripisujejo najbolj intenzivno nevrotropno delovanje. Pri približno 13 otrok povzroča vročinske krče, redkeje se pojavlja encefalitis (1).
Primarne okužbe pri odraslih so redke, povzročajo pa hujše nevrološke zaplete (3).
Reaktivacija virusa in sekundarna infekcija
Okužbi s HHV-6 sledi latentno stanje, vendar se virus občasno lahko aktivira (1-3). Reaktivacija pri imunokompetentnih poteka subklinično, saj jo imunski sistem hitro zavre (1). Pri posameznikih z imunsko pomanjkljivostjo lahko aktivna okužba povzroči bolezen (1-3).
V skupino ogroženih spadajo bolniki po transplantaciji organov ali kostnega mozga, ki prejemajo profilaktično imunosupresivno terapijo. Patologije, povezane z reaktivacijo ali reinfekcijo, so neposredna posledica okužbe s HHV-6 (pojavijo se lahko vročina, izpuščaji, pnevmonitis, encefalitis, hepatitis in mielosupresija) ali pa posredni vpliv virusne replikacije, ki ima imunomodulatorne učinke, in vodi v zavrnitev presadka. Ob reaktivaciji virusa se tri- do štirikrat poveča tveganje za oportunistične okužbe, zlasti okužbo s citomegalovirusom, ki povzročijo zakasnelo zavrnitveno reakcijo (3).
HHV-6 ima verjetno vlogo tudi v patogenezi okužbe s HIV oz. AIDS-a. Oba virusa imata namreč za tarčno celico limfocit CD4+. Kot kaže, reaktivacija HHV-6 prispeva k še večji imunski pomanjkljivosti in s tem k napredovanju AIDS-a (1, 3).
HHV-6 povezujejo tudi z nevrološkimi boleznimi (1-3), vendar pa virus pogosto povzroča asimptomatsko latentno infekcijo centralnega živčevja in živi kot neke vrste komenzal. (Pri možganskih avtopsijah zdravih imunokompetentnih ljudi so virusno DNA dokazali v 43. Številke v različnih študijah nekoliko nihajo.) Okužbo s HHV-6 povezujejo zlasti z razvojem multiple skleroze (MS), ker so v demieliniziranih lezijah pogosto našli sledi aktivne infekcije. Povezava je še vedno kontroverzna, saj si rezultati številnih študij nasprotujejo. Zadnje raziskave kažejo, da verjetno obstaja skupina bolnikov z MS z aktivno infekcijo, ki je njihov imunski sistem ne more premagati. Ni pa jasno, ali je slednje vzrok ali posledica MS (3).
ZDRAVLJENJE
Za najučinkovitejši zdravili sta se izkazala inhibitorja virusne polimeraze DNA, foscarnet in ganciclovir. Inhibitor timidinske kinaze, aciclovir je in vitro neučinkovit, saj je virus nanj naravno odporen. Visoki odmerki zdravila so in vivo imeli nekaj terapevtske vrednosti, mehanizem učinkovanja pa je še neznan (3).
SKLEP
HHV-6 je virus, ki je uspešno koloniziral večino človeštva. Poznavanje njegovega delovanja je pomembno zaradi preprečevanja zapletov, ki jih lahko povzroči okužba ali reaktivacija virusa. Veliko pozornosti pa je namenjeno raziskavam, ki skušajo opredeliti vlogo virusa v etiopatogenezi številnih nevroloških in kardiovaskularnih obolenj.
LITERATURA
1. Marin J. Človeški herpesvirus 6. Zdrav Vestn 2003; 72: 91-5.
2. Caserta MT, Mock DJ, Dewhurst S. Human Herpesvirus 6. Clin Infect Dis 2001; 33: 829-33.
3. Gompels UA. Roseoloviruses: Human Herpesviruses 6 and 7. In: Zuckerman AJ, Banatvala JE, Pattison JR, Griffiths PD, Schoub BD. Principles and Practice of Clinical Virology. 5th edition. John Wiley & Sons Ltd, 2004: 147-61.