Uvod

Možnost prenosa virusa hepatitisa B in drugih patogenih organizmov s krvjo od okuženega zdravstvenega delavca na bolnika je pomembna, a zelo težka tema v zdravstvu po vsem svetu. Sama zakonodaja, ki bi predpisala točno določene obveznosti okuženim zdravstvenim delavcem še vedno nastaja, hkrati pa prinaša tudi številna vprašanja in negotovost. Številni inštituti in organizacije, ki skrbijo za zdravje ljudi, so v nekaterih državah izdali priporočila oz. predloge kaj storiti z okuženimi zdravstvenimi delavci (1).

Vsebina

1. Hepatitis B – uvod
Virus hepatitisa B (HBV) je veliko bolj prenosljiv kot virus HIV ali hepatitis C. S HBV se lahko okuži bolnik preko svojega zdravnika, kljub upoštevanju vseh varnostnih pravil in nošenju zaščitne opreme, če je zdravnik opravil na bolniku operacijo in prišel v stik z bolnikovo krvjo. Približno 240 do 2400 okužb s HBV na milijon pacientov, je posledica zdravniškega dela. Za primerjavo: okužb z virusom HIV od zdravnika na pacienta je le 2,4 do 24 na milijon pacientov.

Status kroničnega nosilca HBV se določi serološko s pozitivnim HB surface antigen titrom ( HBsAg). Včasih je prevladovalo mnenje, da so potencialni prenašalci HBV le ljudje, ki so pozitivni za HBsAg in tudi za HB envelope antigen (HBeAg); danes pa so ugotovili, da lahko pride do prenosa virusa od zdravnika na bolnika, kljub temu, da v serumu zdravnika ni bilo zaznavnih HBeAg (1).
Med najbolj izpostavljenimi bolniki so tisti, ki gredo skozi operacije, kjer lahko pride njegova kri v stik s krvjo zdravnika, običajno kirurga. Tako so po nekaterih raziskavah ugotovili, da je prišlo do največjega števila okužb bolnikov s HBV v ginekologiji, splošni, kolorektalni, ortopedski in kardiotorakalni kirurgiji (2).

2. Obravnava s HBV okuženih kirurgov in zdravstvenih delavcev

2.1. Kanada
Laboratorijski center za kontrolo bolezni (LCDC) je izdal predloge kako obravnavati zdravnike, ki so nosilci antigenov patogenih organizmov, za kanadske zdravstvene organizacije in posamezne zdravstvene delavce.
- Ustanovili so poseben odbor oz. komisijo, ki je zadolžena, da obravnava vsakega delavca kot posameznika glede na njegove izvide o okužbi s HBV in delo, ki ga opravlja.
- Vsak zdravnik in študent medicine, ki opravlja operacije (ali asistira) in je HBsAg +, mora pred komisijo, ki določi njegovo usodo:
 če je HBeAg + mora zdravnik ali študent takoj zaključiti s prakso
 če je HBeAg– lahko opravlja tisto delo, ki se zdi komisiji najprimernejše
 zdravnik, ki testiranje zavrne, je obravnavan kot HBeAg + in mora zapustiti prakso
Navodila LCDC se nanašajo tudi na varovanje podatkov o statusu in imenu okuženega zdravnika.
- Komisija mora biti obveščena vsaj o osnovnih podatkih zdravnika.
- Kar se tiče obveščanja preteklih in sedanjih bolnikov, pa so zapisali:
 če se kirurg drži napotkov komisije, njegovega statusa ni potrebno razkriti bolniku, ki ga bo kirurg operiral,
 če je prišlo do okužbe bolnika s kirurgovo krvjo, mora bolnišnica obvestiti bolnika, da je bil izpostavljen krvi okuženega zdravstvenega delavca (imena kirurga se ne izda),
 kirurg se mora obvezno testirati, in če je pozitiven za HBV, HCV, HIV, ima bolnik pravico vedeti kateremu patogenemu organizmu je bil izpostavljen.
Kanadsko medicinsko združenje (CMA) pa pravi, da bi zdravniki lahko opravljali svoje delo na pacientih, ki so imuni ali pa že okuženi s HBV. V primeru, da se ne ve statusa pacienta, pa okuženi zdravnik ne bi smel imeti stika s krvjo pacienta (1).

2.2. Združene države Amerike
Ameriški center za preprečevanje bolezni (CDC) je leta 1991 izdal predloge, ki pa se nekoliko ločijo od predlogov LCDC predvsem v tem, kdaj bi bilo potrebno obvestiti bolnika. CDC pravi, da kirurg HBeAg + ne bi smel opravljati rizičnih operacij, če se ni prej posvetoval s komisijo, ki naj bi določila kaj naj bi kirurg opravljal. Če le ta lahko opravlja določene operacije, pa mora za status kirurga izvedeti tudi bolnik, ki se nato odloči, če pristane na operacijo z okuženim kirurgom (1).

2.3. Velika Britanija
V Veliki Britaniji morajo biti vsi zdravstveni delavci, ki so v nevarnosti, da bi se pri delu okužili s HBV, cepljeni, njihov imunski odgovor na cepivo pa mora biti dokumentirano. Če se ugotovi, da je zdravnik pozitiven za HBsAg in HBeAg, le ta nikakor ne sme opravljati določenih postopkov, kjer je povečana nevarnost prenosa virusa na pacienta.
Zdravniku, ki je HBeAg- naredijo še test za HBV DNK. Če odkrijejo, da je na mililiter seruma prisotno več kot 1000 virusnih genomskih ekvivalentov, se zdravnika obravnava kot HBeAg +.
Zdravnikom, ki so potencialni prenašalci morajo delodajalci ponuditi možnost opravljanja dela v zdravstvu, kjer pa ne ogrožajo bolnike (2, 3).

2.4. Slovenija
Veljavna pravna ureditev predpisuje obvezno cepljenje proti hepatitisu B za tiste delavce v zdravstvu, ki bi se zaradi narave dela lahko okužili na delovnem mestu. Organizacija ali delodajalec določi obliko in ukrepe, s katerimi zdravstvenim delavcem zagotavlja varnost in zdravje pri delu in plača cepitelju stroške cepljenja. Če zdravstveni delavec cepljenje proti hepatitisu B neopravičeno odkloni, se sankcionira, ker s tem grobo krši delovno obveznost. Pred cepljenjem proti hepatitisu B ne preverjajo morebitnih protiteles. Po popolnem cepljenju (trije odmerki) je smiselno preverjanje protiteles pri zdravstvenih delavcih, ki so pogosto izpostavljeni krvi in pri njih pričakujemo slabši imunski odziv.
Zdravstveni delavec je tudi odškodninsko odgovoren, če je namenoma ali iz hude malomarnosti okužil drugo osebo (naklepno povzročil škodo). Je soodgovoren za posledice okužbe na delovnem mestu, če cepljenje ni bilo kontraindicirano in ga je odklonil (4).

Zaključek

Predlogi kaj storiti s HBeAg + kirurgom se bolj ali manj ne razlikujejo. V anglosaških državah predlagajo, naj takšen kirurg preneha opravljati operacije pri katerih bi imel stik z bolnikovo krvjo. Kirurgu se omogoči, da lahko pridobi izobrazbo za drugačno delo v zdravstvu, kjer se verjetnost okužbe pacienta s HBV zmanjša. V Sloveniji pa nikjer ni določeno kaj naj bi se storilo s takšno osebo in kako bi ji bilo najbolje pomagati.

Literatura

1. http://www.pubmedcentral.gov/articlerender.fcgiartid=59900
2. http://content.nejm.org/cgi/content/full/336/3/178ijkey=c31b16c71ba248fb6d5c001ee922ce1591b92ecb
3. http://www.show.scot.nhs.uk/sehd/mels/HDL2000_03.html
4. http://tux.kabi.si/si21/modules.phpop=modload&name=XML-news&file=index&cat=112&ShowContent=8597