1. CLOSTRIDIUM TETANI

1.1. Splošne značilnosti: Mikroskopska slika kulture C. tetani razodene, da gre za dolge, gibljive bacile, ki se po Gramu obarvajo pozitivno. So sporogeni bacili, kar pomeni, da v neugodnih okoliščinah tvorijo spore, ki jih pod mikroskopom vidimo kot majhna tolkalca za boben na vrhu bacila. So izredno obstojne in jih uničimo šele po 15 minutni sterilizaciji v avtoklavu pri 121C. Po 24 urni inkubaciji v anaerobnih pogojih tvorijo na površini krvnega agrja nežne kolonije, ki jih obdaja hemoliza .

1.2. Epidemiologija: C. tetani najdemo v normalni flori velikih rastlinojedih živali, ki je izhodišče za širjenje bacilov in spor C. tetani. Le-te pridejo v zunanje okolje preko živalskega iztrebka in najpogosteje končajo v prsti. Ob stiku površinske rane s prstjo, umazanijo ali živalskim iztrebkom vdre C. tetani v človeško telo, kjer pa, zanimivo, ne sproži vnetno reakcijo, temveč prične proizvajati močan nevrotoksin, ki povzroča patološke komplikacije.

1.3. Patogeneza: Ko tetanusne spore vstopijo v zanje ugodno anaerobno okolje, npr. določene rane, prično s procesom germinacije. Pri tem procesu nastane tetanusni toksin. Pomembno je poudariti, da vsi toksigeni sevi C. tetani izdelujejo enako vrsto toksina. Podrobnejša biokemijska analiza tega toksina razodene, da gre za enojno polipeptidno verigo, katere dedni zapis se prenaša s plazmidom.
Ko se toksin enkrat sintetizira, se z retrogradnim aksonskim transportom prenese iz rane v centralno živčevje (predvsem v hrbtenjačo) in se veže na gangliozidne receptorje. S tem blokira izločanje inhibicijskih aminokislin v spinalnih sinapsah, kar privede do hiperrefleksije in spastične paralize.

2. TETANUS

Tetanus je bolezen, ki jo povzroča C. tetani in jo najdemo praktično povsod na svetu. Inkubacijska doba te bolezni traja običajno 7-8 dni, le izjemoma do 54 dni. Po tem času opazimo pri bolniku nenavadno vznemirjenost, ki jo običajno spremljajo krči v področju rane. Kmalu zatem pa pride do poglavitnega bolezenskega znaka tetanusa, to je krčevite otrdelosti mišic. Najprej se ta otrdelost pojavi pri spodnji čeljusti (pravimo ji trizmus), kar oteži oziroma onemogoči odpiranje ust. Krči se v kratkem razširijo na vse obrazne in vratne mišice, zaradi česar dobi bolnikov obraz značilen bolezenski nasmeh (risus sardonicus). Ob istem času se ravzija tudi otrdelost mišic v hrbtu in okončinah, ki včasih povzroči, da se bolnik zvije v lok (opistonus). Toksin prizadene tudi dihalne mišice, zato bolniki dihajo oteženo in plitvo. Prizanešeno ni niti vegetativnemu živčnemu sistemu, tako da tetanus spremljajo tahikardija, hipertenzija, povišana telesna temperatura in prekomerno znojenje.
Posebna oblika te bolezni je ti. neonatalni tetanus, ki se pojavi ob nesterilnem prerezanju popkovine. V tem primeru bacili tetanusa vstopijo v telo skozi popkovino. Značilni bolezenski znaki se razvijejo v 4-5 dneh po okužbi. Ta oblika tetanusa je precej razširjena v nerazvitem svetu, njena smrtnost pa znaša nad 80.

2.1. Diagnostika: Ker je tetanus bolezen z zelo specifičnimi znaki, se ponekod opušča mikrobiološko diagnosticiranje C. tetani v tkivu, ki ga kirurško odstranimo iz rane. Mikroskopski razmaz in kultura okuženega tkiva sicer lahko kažeta, da gre za C. tetani, vendar iz njiju ni razvidno ali je sev toksigen ali ne. Slednje lahko dosežemo z biološkim poskusom, v katerem odrasli miški podkožno v predelu zadnje okončine injiciramo 0.25 ml kulture C. tetani, ki smo jo vzgojili v mesnem gojišču. Če gre za toksigen sev, bodo mišice na okončini otrdele v krču.

2.2. Zdravljenje in profilaksa: Če človek proti tetanusu ni zaščiten, se lahko v vsaki rani pod pogojem, da vanjo zaidejo tetanusove spore in da so v njej anaerobne okoliščine, razvije tetanusno obolenje. Ravno zaradi tega dejstva, je bil tetanus v preteklosti ena najhujših infekcijskih bolezni, dokler ni bilo uvedeno cepljenje.
Kot zaščito proti tetanusu uporabljamo dve vrsti imunizacije – pasivno (antitetanusni serum) in aktivno (tetanusni toksoid).

2.2.1 Pasivna zaščita – antitetanusni serum: Antitetanusni serum sta prva izdelala Behring in Kitasatou leta 1890, in sicer sta konjem vbrizgavala tetanusni toksin. Do množične uporabe tega specifičnega antitetanusnega seruma je prišlo med prvo svetovno vojno.

Tetanusni antitoksin, pripravljen na živalih ali pridobljen iz človeške krvi, omogoča kratkotrajno pasivno zaščito s tem da nevtralizira tetanusni toksin, ki se še ni vezal na akson živca. Pomanjkljivost živalskih serumov so pogoste preobčutljivostne reakcije, zato se danes pogosteje uporablja humani antitoksin. Zadostno sistemsko zaščito dosežemo z intramuskularnim vnosom 250 – 500 enot humanega tetanusnega antitoksina – taka zasčita traja 2 – 4 tedne.

2.2.2. Aktivna zaščita – tetanusni toksoid

Med leti 1924-1926 je Ramon skupaj s sodelavci uspel izdelati tetanusni toksoid. In sicer je uporabil tetanusov toksin, ki ga je oslabil z dodatkom formaldehida. Z vbrizgavanjem toksoida v pravilnih časovnih presledkih se razvije dolgotrajna uspešna zaščita proti tetanusu. Cepivo se je prvič množično uporabljalo v obdobju II. svetovne vojne.
V državah z razvitim zdravstvenim sistemom se za aktivno zaščito pred tetanusom uporablja tetanusni toksoid. Prvo cepljenje se opravi pri otrocih, starih 3. mesece s kombiniranim cepivom Di – Te- Per (davica, tetanus, oslovski kašelj). Z rednim cepljenjem, ki ga določijo pristojne državne službe, so mladi ljudje zaščiteni še 10 let po zadnjem odmerku toksoida, ki ga prejmejo ob koncu srednje šole.

2.3. Postopek ob poškodbi:

a) Kirurška obskrba rane: po poškodbi rano kirurško očistimo,
b) Antibiotiki: penicilin učinkovito prepreči rast C. tetani in izdelovanje toksina,
c) Imunizacija: odvisna od stopnje imunizacije poškodovanca in vrste poškodbe.

Kadar je velika verjetnost, da je rana okužena in ni točnih podatkov o cepljenju, postopamo, kot da poškodovanec ni zaščiten pred tetanusom, kar pomeni da ga ob pregledu pasivno zasčitimo z antitetanusnim serumom in kasneje nadaljujemo z aktivno imunizacijo.
Ta poteka tako, da osebe starejše od 7 let aktivno imuniziramo s 3 odmerki tetanusnega toksoida. Prvi odmerek vbrizgamo v mišico takoj po oskrbi rane. Drugi odmerek sledi čez 4 –8 tednov po prvem, tretji pa 6 –12 mesecev po prvem odmerku. Za popolno zaščito je priporočeno, naj dobi vsakih 10 let po 1 odmerek toksoida (booster).


LITERATURA:

1. Gubina M, Ihan A. Medicinska bakteriologija z imunologijo in mikologijo. Ljubljana: Medicinski razgledi, 2002.
2. Berne RM, Levy MN. Physiology, 5th edition. St. Louis: Mosby, 2004.