UVOD
Leptospiroza je zoonoza, ki jo je prvi že opisal nemški zdravnik Adolf Weil leta 1886. V Sloveniji so dokazali 10 serovarov Leptospira interrogans iz različnih seroloških skupin. V tem seminarju nas predvsem zanima geografska specifičnost pojavljanja primerov okužbe z leptospirozami, njena epidemiologija, klinična slika in terapija.
VSEBINA
1. Geograficna predstvitev pojavljanja leptospiroze v Sloveniji:
občina moški () ženske () skupaj ()
Lendava 86 (23,50) 50 (13,66) 136 (37,16)
Murska Sobota 82 (22,40) 90 (24,59) 172 (46,99)
Ljutomer 31 (8,47) 8 (2,19) 39 (10,66)
Gornja Radgona 15 (4,10) 4 (1,09) 19 (5,19)
Pomurje skupaj 214 (58,47) 152 (41,53) 366 (100)

Prvi primer leptospiroze pri nas je bil odkrit v občini Murska Sobota leta 1938 in je bil prijavljen Centralnemu higienskemu zavodu v Beogradu (1). V Sloveniji je bilo 90 bolnikov iz Pomurja med leti 1964-1985. Leptospiroze preživijo zelo dolgo v vlažni in rahlo alkalni zemlji, prav tako pa tudi v stoječih in počasi tekočih vodah. Ta okoliščina je razlog za endemičnost leptospiroz v Pomurju. Ljudje se okužijo pri kmetijskih delih na poljih in travnikih ter pri rekreaciji, zlasti pri kopanju v kontaminiranih vodah in pri ribolovu. Okužbe se pogosteje pojavljajo sezonsko (2). Geografske značilnosti tega predela Slovenije se skladajo s razporeditvijo obolelosti. Tako so na primer v ljutomerski občini ob reki Muri in Ščavnici ugodni pogoji za pojavljanje leptospiroz. Občina Gornja Radgona pa je gričevnata, ima manj potokov in pa močneje je razvito vinogradništvo od živinoreje. Tako je tudi tam manj obolelih.
2. Epidemiologija:
Od leta 1964 do 1985 je bilo v Sloveniji prijavljenih 407 leptospiroznih bolnikov, od tega 364 (89,43) iz Pomurja. Gibanje leptospiroz v Pomurju kaže na bistveno večjo morbiditeto prebivalcev v Pomurju, kot je bilo prijavljenih število bolnikov v Sloveniji in na podlagi tega izračunane morbiditete prebivalcev. Povprečna letna morbiditeta za leptospirozami je znašala za Slovenijo 1,03/100000 prebivalcev, v Pomurju pa 12,75. Leptospiroze so torej v Pomurju endemske.
Pomurje kot žitnica Slovenje z najbolj razvitim kmetijstvom omogoča preživetje številnim glodalcem, ki dobro in dolgo prenašajo infekcije z leptospirami. Ponekod je z leptospirami okuženih 30-60 podgan. Pomembne so tudi številne poršinske, tako stoječe, kot pa tudi tekoče vode. Posamične redke raziskave so pokazale, da so leptospiroze med domačimi živalmi (svinje, govedo, konji in psi) zelo razširjene in so tudi velik gospodarski problem (5).
Klicenosec po preboleli akutni infekciji največkrat z urinom izloča leptospire celo življenje. Ogrožene skupine so predvsem kmetje, veterinarji in mladina, ki se je kopala v potokih. Kmetijska dela na poljih in travnikih so se v začetku študije opravljala skoraj izključno ročno, in to še bosi. Zato so se leptospiroze pojavljale zlasti ob košnji in žetvi. Istočasno se je mladina v poletnih mesecih pogosto inficirala pri kopanju. Zato najdemo kar 20 obolelosti med moškimi pri starostni skupini od 10 do 19 let (5). V zadnjih letih košnjo trave in žetev žitaric v Pomurju opravljajo izklučno strojno in nič več bosi, temveč v gumjastih škornjih, ki jih ščitijo pred infekcjami z leptospirami. Mladina pa se je začela kopati v kopališčih, kjer klorirana voda preprečuje okužbo z leptospirami. Sedaj so ostala, bolj nevarnejša dela , ki se še vedno opravljajo ročno, kot je izkopavanje in pobiranje krompirja v jesenskih mesecih. Pozimi pa se ljudje inficirajo predvsem pri delu z živinorejo in v stiku z mesom in organi inficiranih živali. Razmerje v morbiditeti med moškimi in ženskami je 1,46:1. Delitev dela v Pomurju je taka, da vsa dela pri vzreji svinj opravljajo ženske; ženske pa izključno molzejo tudi krave. Zaradi zaposlovanja moških v industriji ženske prevzemajo njihova mesta v ponedeljstvu. V soboški občini se ob meji veliko moških dela sezonsko ali pa ob koncu tedna zaposluje v Avstriji. Posledica tega pa je, da je v 22-letnem obdobju v Soboški občini za leptosirozo obolelo več žensk (53) kot moških (47).
Najpogostejši servovari v Pomurju so bili L. grippotyphosa (33,33), L. sejroe ( 24,86), L. australis (18, 84), L.icteroheamorrhagiae ( 13,66) in pa L. saxkoebing (13,11). Vsi ostali servovari so se pojavljali pod 1 .
3. Klinika:
Kar 66,36 bolnikov je začetek bolezni opredelilo kot nagel, z vročino (običajno med 39 in 40 stopinjami celzija). Najpogosteje je vročina trajala od 3 do 9 dni. Pri 3 vseh bolnikov smo ugotavljali krvavitve. In sicer so bile najpogostejše krvavitve iz nosu. Glavobol je imelo kar 61,73 bolnikov, 12,65 bolnikov je bilo vrtoglavih. V komi je bil en sam pacient, ki je kasneje tudi umrl zaradi obsežnih krvavitev v srce, pluča in druge organe. Pojavljale so se bolečine v mišicah, v križu, v sklepih, v zgornjih udih, v trebuhu in v ledvenem predelu. Veliko bolnikov je bruhalo (46,30), redkeje pa so se pojavljale obstipacije, diareje, bolečine pod žličko, herpes labialis, bolečine v grlu. Suh in obložen jezik je imelo kar 38,27 bolnikov, injicirano grlo 24,38. 19,44 bolnikov je kašljalo, pojavljali pa so se tudi bronhotični piski, skoraj 3 pacientov pa je imelo plučnico. Na očeh so ugotovili episkleralno injiciranost pri 40,43 bolnikih. Pri bolnikih so v manjši meri ugotovili tudi povečane vratne in pazdušne bezgavke. Povečano vranico je imelo 9,52 pacientov, povečana jetra pa 18,52. Izpuščaji pa so se pojavili pri 12,04 bolnikih Pri 45,96 bolnikih se je pojavi tudi leptospirozni meningitis.
4. Zdravljenje:
Zgodnje antibiotiočno zdravljenje bistveno vpliva na ozdravljenje. Leptospiroze so občutljive na penicilin. V slučaju alergije na penicilin ga nadomestimo s tetraciklini. Tetraciklini so kontrindicirani pri akutni ledvični odpovedi, pri otrocih, nosečnicah in ženskah, ki dojijo. Lahko jih nadomestimo s cefalosporini tretje generacije. Prav tako je pri zdravljenju pomembno redno spremljanje bolnikovega stanja in sprotno simptomatsko zdravljenje sprememb.



ZAKLJUČEK
Leptospiroze so nevarne zoonoze. Zagotovo jih je pri nas veliko več, kot jih ugotavljamo. Potrebne so še nadaljne epidemiološke raziskave, zlasti v panonskem delu Slovenje, na Dolenjskem in povsod, kjer sta razvita živinoreja in ponedeljstvo. Takojšna diagnoza in zdravljenje z antibiotiki odločilno vplivata ne preživetje bolnika.

LITERATURA
1. Gerbec M. Leptospiroze. Ljubljana: Triglavska tiskarna; 1952
2. Bedernjak J. Epidemiološke značilnosti leptospiroz v pomurju od leta 1964-1985. Zdrav Vest 1993; 62: 573-5
3. Bedernjak J. , Bedernjak Bajuk N. Leptospiroze. Med razgl 2003; 42: 131-139.
4. Bedernjak . Leptospirozni meningitisi v Pomurju od leta 1964-1974. Univerza v Zagrebu, Medicinska fakulteta;1976. (magistersko delo) pp.1-170
5. Bedernjak J. Leptospiroze pri nas in v svetu. Murska Sobota: Pomurska založba, 1993