UVOD

Odvisnost se najpogosteje razvije za tisto substanco ,ki deluje depresivno ali stimulativno na CŽŠ in povzroča spremembe v razpoloženju in obnašanju.Najpogosteje so to morfin in njemu podobni analgetiki,barbiturati in trankvilanti , amfetamin, kokain in niz drugih psihoaktivnih substanc (alkohol ,hašiš, meskalin...).
Vse te substance označujemo kot droge. Primarni pomen naziva droge je, da je to snov rastlinskega ali živalskega izvora, ki se uporablja za namene zdravljenja. Šele sekundarno pa se je to začelo uporabljati za snovi, ki delujejo na človekovo psiho.
Odvisnost, ki jo povzročajo droge je lahko psihična ali psihofizična.


PSIHIČNA ODVISNOST

Osebe, ki so psihično odvisne imajo potrebo po jemanju droge, ker jim daje občutek ugodja (evforija), ali pa prepreči občutek nelagodnosti, emocionalne napetosti in strahu. Stopnja psihične odvisnosti je lahko različna: od blage želje do neustavljive potrebe. Taka oseba lahko prekine z jemanjem v vsakem trenutku brez posebnih psihičnih in telesnih motenj. V težjih primerih pa prekinitev uživanja povzroči psihične , včasih pa tudi telesne motnje, ki lahko ogrozijo življenje.V najhujši obliki se kaže kot kronična recidivirajoča bolezen. Govorimo o toksikomaniji.


FIZIČNA ODVISNOST

Pri tej obiki odvisnosti se metabolizem prilagodi na stalno prisotnost droge. Če pade koncetracija v možganih pod kritičen nivo oz. ob aplikaciji antagonistov se pojavi reakcija organizma ,ki je običajno nasprotna akutnemu efektu droge.To imenujemo abstinenčni sindrom. Traja 7 do 10 dni in je za vsako drogo karakterističen.Fizična odvisnost se razvije le pri centralnih depresorjih ne pa pri stimulativnih substancah.
Pri stimulatorjih se razvije toleranca za centralni efekt. Uživalec stalno povečuje dozo.


ZNAČAJ ODVISNOSTI

Na nastanek odvisnosti vpliva več faktorjev , ki se samo delno nanašajo na specifične lastnosti droge.Izbira droge , njeno farmakološko obnašanje ,način in pogostnost uživanja vplivajo na hitrost nastajanja odvisnosti.Vpliv ima tudi struktura osebnosti, družinsko in socialnokulturno okolje.





NARKOTIČNI ANALGETIKI


Analgezija je odstranitev bolečine brez izgube zavesti. Poznamo narkotične in nenarkotične analgetike. Razlikujejo se po načinu delovanja:
a) Narkotične lahko zlorabimo. Pri njih se razvije toleranca, zato jih uporabljamo le krajši čas.
b) Narkotiki so močnejši analgetiki od nenarkotikov, vendar ne zmanjšujejo vnetja.
c) Narkotiki podležejo metabolizmu ob prvem prehodu skozi jetra (oralna doza je večja od parenteralne doze za enak učinek).
d) Narkotiki delujejo na CŽS, nenarkotiki pa delujejo analgetično na periferiji.

V skupino narkotikov spadajo alkaloidi, ki jih najdemo v opiju, in njihovi polsintetski derivati ali opiati, pa tudi sintetske snovi ali opioidi, ki imajo podobne učinke, ne pa obvezno tudi kemijsko strukturo.
Alkaloidi v opiju so dveh tipov:
- fenantreni (morfin, kodein,...);
- benzilizkinolini (noskapin, papaverin,...).
Osnovni strukturni element, ki je skupen vsem molekulam opiatov, je gama-fenil-N-metil-piperidin:










MEHANIZEM DELOVANJA


Poznamo več različnih vrst receptorjev za vezavo opioidov in endogenih opioidnih peptidov. Razlikujejo se po selektivnosti zanje in po farmakoloških učinkih:
- mi receptorji (morfin kot antagonist, nalorfin kot kompetitivni antagonist) posredujejo analgezijo, respiratno depresijo in fizično odvisnost;
- kapa receptorji (nalorfin kot agonist, morfin učinkuje šibko ali nič) so odgovorni za spinalno analgezijo, miozo in sedacijo;
- sigma receptorji so odgovorni za halucinacije in za stimulacijo miokarda;
- obstajajo še drugi receptorji (delta, epsilon), katerih vloga še ni poznana.

Te receptorje najdemo v sinapsah senzoričnih in integrativnih jeder CŽS. Najdemo jih v:
- limbičnem sistemu - spinoretikularnih traktih
- medularnih talamičnih jedrih
- hipotalamusu
- v regijah, vpletenih v občutja bolečine (substantia gelatinosa, spinalno jedro trigeminusa)
- so tudi v nucl. tractus solitarii in v drugih jedrih, povezanih z vagalnimi refleksi.

Narkotični antagonisti
Sem spadajo substance, ki imajo namesto -CH3 skupine na dušiku vezan alil -CH2CH=CH2; to so:
- nalorfin,
- naloxon,
- naltrexon.








MORFIN


Je najpomembnejši narkotični analgetik.


FARMAKOLOŠKI UČINKI

Terapevtska doza morfina človeka uspava (narkoza) in povzroči pri nekaterih evforijo, pa tudi disforija in slabost nista redki.
a) Analgezija
Subkutana in intramuskularna injekcija 10 mg morfina odstrani tudi najmočnejšo bolečino pri 70-80\% odraslih pacientov. Placebo efekt je prisoten v 30\%. Oralna doza za isti učinek je večja (okoli 60 mg).
b) Respiracija
Morfin zmanjša občutljivost dihalnega centra za CO2 in prenehanje dihanja je pogosto vzrok smrti pri zastrupitvi z morfinom. Retencija CO2 pri dajanju morfina povzroči cerebralno vazodilatacijo in povečan interkranialni pritisk.
c) Ekscitacija
Morfin ni unimorfen zaviralec nevralnih struktur. Pri dovzetnih osebah je lahko tudi ekscitatoren.
č) Bruhanje
Morfin deluje predvsem na kemoreceptorske centre v meduli. Oslabi tudi center za bruhanje, ki je v bližini, zato sledeče si doze navadno ne povzročajo slabosti in bruhanja.
d) Zenice
Pod vplivom morfina se zožijo. Odvisneži imajo zožene zenice, med abstinenčno krizo pa se maksimalno razširijo.
e) Gastointestinalni trakt
Morfin povzroča zaprtje, zato se majhne doze uporabljajo za zdravljenje diarej. Zvečuje tonus intestinalnih gladkih mišic, zavira propulzivno peristaltiko, upočasni praznjenje želodca.
f) Žolčnik in žolčni vodi
Morfin povzroča krčenje gladkih mišic v žolčniku. Za zdravljenje bolečin v tem predelu so zato boljši analgetiki, ki ne povzročajo krčenja gladke muskulature.
g) Kardiovaskularni sistem Morfin zmanjša arterijski upor in tonus ven. To lahko vodi v ortostatsko hipotenzijo. Ta učinek izkoristimo ob zmanjšanem delu ventriklov, pulmonalni kongestiji in edemih.
h) Bronhialne gladke mišice
Morfin povzroča kontrakcijo gladkih mišic, kar vodi v zožanje dihalnih poti. Astmatikom se zato morfina ne daje.
i) Genitourinarni trakt
Opiati povzročijo kontrakcijo uretra in povečajo tonus sfinktra mehurja, kar lahko vodi v retencijo urina. Morfin povzroča tudi izločanje ADH (retenco vode).


TERAPEVTSKA UPORABA

a) Analgezija; npr. odprava bolečine pri miokardnem infarktu, pri terminalnem stadiju neozdravljive bolezni.
b) Akutno zdravljenje dispneje zaradi pulmonalnega edema, kjer morfin zmanjša periferni upor in zveča kapaciteto žilnega sistema.
c) Morfinu podobne snovi se uporabljajo pri močnih diarejah.


Kontraindikacije:
a) poškdobe glave ali po kraniotomiji;
b) bronhialna astma in druga hipoksična stanja;
c) akutna alkoholna intoksikacija;
d) konvulzijske motnje;
e) nediagnosticirana akutna abdominalna stanja.


ODVISNOST IN TOLERANCA

Pri opiatih se razvije fizična odvisnost in toleranca, ni pa dokazov, da bi prišlo do okvar živčevja.
Zaradi tolerance je potrebno ob kroničnem uživanju zvečevati doze za dosego istega efekta. Odvisneži vzamejo tudi 4 g morfija na dan, letalna doza pri neuživalcih pa je 100-200 mg. Po enem do dveh tednih abstinence se zopet pojavi občutljivost za nizke doze. Toleranca se razvije na vse učinke morfina, razen na oženje zenic, ki so pri odvisnikih zožene tudi pri majhnih dozah.
Toleranca se razvije, ker konstantno dajanje morfina inhibira nastajanje endogenih opoidov (enkefalinov). Ko prekinemo dajanje morfina, nezadostna količina analgetskih snovi (endogenih in eksogenih) povzroči abstinenčne znake. Le-ti se začnejo pojavljati 8 ur po zadnji dozi in dosežejo vrh med 36 in 72 urami, cel sindrom pa traja 7-10 dni. Tresenje in razširjene zenice se pojavijo po 20 urah. Med 2. in 3. dnem, ko simptomi dosežejo vrh, so znaki šibkost, nespečnost, črevesni krči, slabost, bruhanje, diareja, bolečine v mišicah nog in spodnjem delu hrbta, dvig krvnega pritiska in frekvence srčnega utripa. Koža je hladna.
Zastrupitev: pri močni zastrupitvi z morfinom je oseba komatozna in cianotična, dihanje je počasno ali odsotno, zenice so ozke (mioza). Osebo zdravimo z antidotom kot so naloxon, nalorfin, naltrexon. Če ne zdravimo zastrupitve, pride do hude splošne hipoksije zaradi depresije dihanja, razvije se hipotenzija, kasneje šok.





HEROIN


Je acetiliran polsintetski derivat z močnim evforičnim in analgetičnim učinkom. Večinoma ga izkoriščajo uživalci mamil, zato je v nekaterih državah njegova uradna proizvodnja in klinična uporaba prepovedana, ponekod pa ga uporabljajo tudi klinično kot analgetik.
Acetilne skupine pripete na skelet morfina močno zmanjšujejo polarnost spojin, zato hitro prodira skozi krvno možgansko pregrado. Vendar pa se v organizmu spojina hitro hidrolizira v 6- acetilmorfin in naprej v morfin, ki naj bi bil glavni povzročitelj učinkov heroina. Učinki heroina se pojavijo prej in trajajo dlje kot pri uporabi morfina. Heroin povzroča hudo zasvojenost.


ZDRAVLJENJE ODVISNOSTI

Najprej je potrebno zdraviti fizično odvisnost. To lahko naredimo s postopnim zmanjševanjem doze pod zdravniškim nadzorstvom. Zadnje čase uporabljajo klonidin, ki je centralno antihipertenzijsko zdravilo, za katerega so ugotovili, da zmanjšuje znake prenehanja jemanja drog in je varen in učinkovit za opioidno detoksifikacijo. Po detoksifikaciji sledi psihosocialna rehabilitacija.
Ugotovili so, da z dajanjem metadona olajšajo odvajanje od heroina in rehabilitacijo. Metadon je sintetično opiatu podobno zdravilo. Uporabljajo ga z namenom preprečevanja abstinenčnih simptomov, ko ti ogrožajo življenje. Zdravilo se dobro resorbira v GIT in se le delno deaktivira pri prvem prehodu skozi jetra, zato ga apliciramo oralno. Analgetični in drugi učinki metadona so podobni morfinu, prav tako se pojavi tudi toleranca in fizična odvisnost. Abstinenčni simptomi pri odvajanju od metadona pa so precej blažji kot na primer pri heroinu. Metadon ne povzroča občutka evforičnosti ali somnolence.





SEDATIVI-HIPNOTIKI


UPORABA

Hipnotiki so depresorji CŽS in povzročijo stanje podobno spanju. Ista zdravila povzročijo v manjših koncentracijah samo zaspanost in umirjenje, imenujemo jih sedativi (pomirjevala). V večjih koncentracijah ta zdravila povzročijo splošno anestezijo, v še večjih pa komo in smrt.
Naraščanje koncentracije:

SEDACIJA*SPANJE (HIPNOTIČNI UČINEK)*SPLOŠNA ANESTEZIJA*KOMA*SMRT

Odnos med dozo in učinkom je pri barbituratih linearen, pri benzodiazepinih pa tudi znatno povečanje doze, ko dosežemo hipnotični učinek, ne povzroči anestezije in kome.





BENZODIAZEPINI










Predstavniki: klordiazepoksid, diazepam, fluorazepam, oksazepam, lorazepam, nitrazepam, triazolam.


MEHANIZEM DELOVANJA

Benzodiazepini olajšujejo in potencirajo prenos GABA v CŽS. S potenciranjem inhibitornega delovanja GABA se zmanjša stimulacija nevronov v mnogih delih možganov. Za GABA in benzodiazepine obstajajo specifični receptorji. Benzodiazepini povečajo vezavo GABA na receptorje, lahko pa tudi sami aktivirajo kloridne kanale. Aktivacija receptorjev povzroči aktivacijo kloridnih kanalov in to omogoči vstopanje klorovoh ionov iz ekstracelularnega v intracelularni prostor in tako se ustvari inhibitorni postsinaptični potencial (IPSP).
Benzodiazepini poleg tega spreminjajo aktivnost proteina GABA-modulina, ki deluje na iste receptorje kot GABA. S tem, ko benzodiazepini vežejo GABA-modulin, olajšajo vezavo GABA na njene receptorje.


FARMAKOLOŠKI UČINKI

V večjih dozah izzovejo spanje. Normalno spanje ima dve fazi:
- NON-REM spanje: EEG ne kaže električne aktivnosti, ni bistvenih premikov očesnih zrkel; delimo ga na štiri stadije;
- REM spanje: EEG kaže električno aktivnost, ki je zelo podobna tisti v budnem stanju, hitri premiki očesnih zrkel.
Vsi hipnotiki delujejo na faze spanja:
- skrajšajo fazo uspavanja,
- podaljšajo trajanje drugega stadija NON-REM faze spanja,
- skrajšajo trajanje REM faze spanja.
Klinično koristni efekti so samo prvi in drugi. Hitra prekinitev jemanja hipnotikov lahko povzroči podaljšanje REM faze spanja.
Benzodiazepini povzročijo tudi blago relaksacijo skeletnih mišic. Mehanizem je inhibicija polisinaptičnih refleksov v CŽS. Dovolj velike doze zmanjšajo tudi živčno mišični prenos.


TERAPEVTSKA UPORABA

-zdravljenje nespečnosti;
-pred anestezijo za umiritev bolnika;
-relaksacija skeletnih mišic;
-ustavitev ali preprečevanje krčev;
-zdravljenje epilepsije;
-pri abstinenčnem sindromu (pojavi se pri zdravljenju odvisnosti od etanola in zdravil).


ODVISNOST

Odvisnost od benzodiazepina je malo verjetna, a je v principu možna. Fizična odvisnost je možna, še posebej, če jih bolnik jemlje dalj časa. V tem primeru lahko nenadna prekinitev jemanja povzroči abstinenčni sindrom, ki se kaže kot razdražljivost, znojenje, motnje spanja, vrtoglavica, v najtežjem primeru tudi krči. Vendar pa so benzodiazepini varna zdravila, če jih primerjamo z drugimi sedativi in hipnotiki, še posebej z barbiturati.













BARBITURATI










Predstavniki: fenobarbiton, metilfenobarbiton, ciklobarbiton, vinilbarbiton, pentobarbiton.
So oksi- derivati barbiturne kisline.


FARMAKOLOŠKI UČINKI IN MEHANIZEM DELOVANJA

1. Sedacija, spanje in anestezija.
Spremenijo prevodnost plazmaleme nevronov za natrijeve in kalijeve ione, kar ima za posledico zmanjšano vzdražnost nevrona. Podaljša se tudi refraktarna doba in zmanjša se frekvenca prenosa signalov vzdolž nevrona. Vplivajo tudi na prenos signala preko sinaps: zmanjšajo EPSP in zvečajo IPSP.
2. Vpliv na metabolizem serotonina in kateholaminov v CŽS.
Serotonin v CŽS regulira NON-REM fazo spanja in prekine REM fazo spanja. Hipnotiki povečajo količino serotonona v možganih, kar povzroči pojav spanca.
3. Preprečevanje krčev: zmanjšajo občutljivost motorične ploščice na acetilholin.
4. Odklopijo ooksidacijo od fosforilacije.
5. Lokalno lahko zmanjšajo perfuzijo CŽS, kar povzroči hipoksijo teh delov.
6. So tudi antagonisti TRH. TRH deluje stimulatorno na ščitnico in direktno na CŽS.


TERAPEVTSKA UPORABA

-epilepsija;
-intravenska anestezija;
-nespečnost;
-vznemirjenost;
-napetost;
-strah;
-zaskrbljenost;
-zaviranje nastajanja možganskih edemov.


ODVISNOST, TOLERANCA IN ZDRAVLJENJE

Pride do psihične in fizične odvisnosti. Nenadna prekinitev jemanja barbituratov povzroči tremor, anksioznost, krče.
Razvije se farmakodinamična (funkcionalna) in farmakokinetična toleranca. Farmakodinamična ima večjo vlogo pri zmanjšanem efektu barbituratov.
Zdravljenje odvisnosti poteka s postopnim odvzemanjem zdravila.



AMFETAMIN










Amfetamin je simpatomimetik, ki spada med spodbujevalce centralnega živčnega sistema. Glede na kiralni center se lahko pojavlja v D ali L obliki, od katerih je D (dekstroamfetamin) bolj aktivna na CŽS.


MEHANIZEM DELOVANJA

Ni še do podrobnosti poznan, ve pa se, da zavira vračanje kateholaminov (adrenalin, noradrenalin,dopamin) iz sinaptičnega prostora nazaj v živčni končič (privzem). Ta svoj učinek povzroči z vezavo na prenašalne molekule, ki normalno prenašajo kateholamine, tako pa so zasedene s simpatikomimetikom.


FARMAKOLOŠKI UČINKI

Efekte amfetamina delimo na centralne in periferne. Centralno spodbuja nekatere dele CŽS, periferno pa deluje kot simpatikomimetik, kar se kaže z vazokonstrikcijo (hipertenzija), tahikardijo, pojaviji se lahko tudi suha usta.


TERAPEVTSKA UPORABA

- zmanjševanje apetita (anoreksični efekt);
- zdravljenje narkolepsije;
- zdravljenje vedenjsko motenih (hiperaktivnih) otrok.
Anoreksični efekt je dvomljivega pomena, saj se nanj hitro (en do dva tedna) razvije toleranca; zdravljenje pa spremljajo tudi neprijetni stranski učinki.


ODVISNOST, TOLERANCA IN ZDRAVLJENJE

Amfetamin je pogosto zlorabljen, ker:
- povzroča evforijo,
- izboljša razpoloženje,
- sproža občutek ugodja,
- zmanjša občutek utrujenosti,
- poveča samozavest.
Ker ga zaradi vseh teh efektov uporabljajo tudi športniki, se je amfetamin znašel na listi prepovedanih poživil.
Amfetamin se lahko uživa oralno, z inhalacijo (sniff), intravenozno ali s kajenjem. Predvsem pri kajenju in intravenoznem uživanju je možno predoziranje, ki se kaže z zmedenostjo, tremorjem, hiperrefleksijo in razdražljivostjo. Prisotni so tudi kardiovaskularni efekti: motnje krvnega pritiska, srčnega ritma, kar lahko vodi do kome.
Po dalšem času jemanja se lahko razvije amfetaminska psihoza, ki spominja na paranoidno shizofrenijo. Razvije se lahko tudi mentalna zaostalost.
Na nekatere efekte amfetamina se razvije toleranca. tako se sčasoma zmanjšajo evforični efekti, zaradi česar si odvisniki zvišujejo odmerke; žal pa se toleranca ne razvije na kardiovaskularne in stranske psihotične učinke.
Amfetamin povzroča visoko stopnjo psihične odvisnosti, fizične pa kot kaže ne. Ob prenehanju jemanja se lahko razvije resna depresija z možnostjo nagnjenosti do samomora. Razvije se hipersomnolenca. Razpoloženje se izboljša v nekaj dneh, zaspanost in želja po amfetaminu pa trajata še nekaj tednov.





HALUCINOGENI


Številne droge lahko inducirajo halucinacije, še posebej če jih jemljemo v toksičnih dozah. Sinonimi za halucinogene so psihadeliki, psihatogeni in psihozomimetiki (ker lahko povzročajo stanja podobna psihozam). Večinoma imajo različne farmakološke efekte in pravzaprav nobenega zdravilnega učinka.
Za halucinogenski tip zasvojenosti je značilna izražena psihična odvisnost, fizične odvisnosti ni, toleranca pa je odvisna od vrste halucinogena.

Najbolj poznani halucinogeni so:
- LSD
- FENCIKLIDIN
- MESKALIN
- PSILOCIBIN


LSD










LSD ali dietilamid lizerginska kislina sodi po kemični sestavi med alkaloide. LSD kot tak je samo eden od mnogih polsintetskih derivatov lizerginske kisline; pridobivamo ga iz glive, ki napada rž in druge žitarice.


MEHANIZEM DELOVANJA

Po delovanju je antagonist (deprimira, blokira delovanje) 5- dihidroksi triptamina (5-HT). Verjetno deluje na presinaptični serotoninergični receptor in tako inhibira izločanje 5-HT.
FARMAKOLOŠKI UČINKI

Že v zelo majhnih dozah (5 *g) povzroča različne efekte na živčevje, ki se kažejo kot:
- vidne iluzije
- halucinacije v živih barvah
- realni predmeti so v spremenjeni obliki
- izguba občutka za čas
- motnje spomina
- otežkočeno mišljenje in razsoja
- znaki popolne depersonalizacije
Gre za edinstvene in spremenljive senzorične izkušnje (trip), učinki pa trajajo 8- 12 ur. Simptomi, ki se pojavijo ob jemanju LSD, se lahko nepričakovano pojavljajo še dneve, tedne ali celo mesece, kar imenujemo flashback. Ob tem lahko pride celo do sprememb mišljenja in zaznav. Učinek je do neke mere odvisen od psihičnega stanja, volje, pričakovanja uživalca. Emocionalno stanja lahko variira od ekstaze do popolnega obupa.
Somatski efekti se kažejo kot:
- vrtoglavica,
- slabost,
- tremor,
- parestezije,
- ataksija (mišična diskoordinacija),
- midrijaza.


TERAPEVTSKA UPORABA

Antipsihotiki se uporabljajo za zdravljenje zmedenosti, lahko pa potencirajo tudi slabe stranske efekte. LSD nikoli na povzroči smrti.


ODVISNOST IN TOLERANCA

Izražena je psihična odvisnost, fizične ni.
Toleranca se razvije precej hitro, vedar tudi izgine, če jemalci nekaj časa abstinirajo.





FENCIKLIDIN (PCP, ANGELSKI PRAH)










Je polsintetični izdelek, ki se je v medicini sprva pojavil kot "disociativni anestetik", ker naj bi povzročal neobčutljivost za bolečino (preko ločevanja telesnih funkcij od razuma bolnika). Vendar so na bolnikih, ki so se budili iz anestezije opažali tudi halucinogeno delovanje.
Je zelo nevaren, ker lahko privede do različnih akutnih in dolgotrajnih toksičnih efektov. V medicini se zato namesto fenciklidina uporablja analog KETAMIN, ki nima takšnih efektov, se pa PCP še naprej uporablja v veterini.
PCP je danes najpogosteje uporabljan halucinogen. Odvisne osebe ga uživajo s kajenjem (+tobak), oralno ali parenteralno.
Efekti na živčevje se kažejo kot:
- dezorientacija,
- občutek popačenih slik stvarnosti,
- izguba propriocepcije.
Učinki so močno odvisni od količine. Uživalec je lahko razburjen ali pa se zapre sam vase. Napadalno ali nemogoče obnašanje in agresija lahko spremljajo psihotično stanje, ki se pojavi ali med samim jemanjem droge, ali kasneje.
Somatski efekti so:
- nistagmus,
- ataksija,
- rigidnost,
- tahikardija,
- hipertenzija,
- potenje.
V večjih količinah lahko povzroči krče, epileptični status, hipertenzivno krizo, zastoj srca oz. delovanja respiratornega sistema, komo in celo smrt.
Opisana ja tudi toleranca.





MESKALIN










Pridobivamo ga iz kaktusa poznanega pod imenom "peyote" ali "meskal" in se ponekod po svetu uporablja pri verskih ceremonijah. Kemijsko je 3,4,5- trimetoksi- fenetilamin in je podoben simpatikomimetičnim aminom. Efekti na živčevje so podobi kot pri LSD; najpomembnejše so halucinacije v živih barvah, trajajo pa 8- 12 ur. Toleranca in psihološka odvisnost se razvijeta s stalno uporabo, fiziološka odvisnost ni znana.









PSILOCIBIN (PSILOCIN)










Pridobivamo ga iz rastlin, ki rastejo v Mehiki. Kemijsko je N- dimetil- triptamin in je podoben serotoninu. Efekti na živčevje so podobni kot pri LSD in meskalinu (pojavijo se že po 15 min, trajajo 2- 3 ure).





ALKOHOL


Alkohol (predvsem etanol) občasno pije 90\% populacije, 40-50\% ima zaradi pitja včasih probleme, 10\% moških in 3-5\% žensk pa ima perzistentne težave (alkoholizem). Polovici zločinov in prometnih nesreč botruje alkohol.


MEHANIZEM DELOVANJA

Etanol je majhna vodotopna molekula. Iz gastrointestinalnega trakta se hitro absorbira, predvsem v proksimalnem delu tankega črevesa. Absorpcijo povečujejo hitro praznjenje želodca, pomanjkanje hraniv, karbonacija (šampanjec) in zmerna koncentracija etanola (okoli 20 vol\%). V krvi doseže najvišjo koncentracijo 40 minut po zaužitju. 2-10\% se ga izloči skozi pljuča, z urinom in znojem, večina pa se v jetrih oksidira v acetaldehid na dva načina:
1) v citosolu z alkoholno in aldehidno dehidrogenazo - poveča se razmerje med NADH in NAD, kar vodi do znanih učinkov na metabolizem;
2) pri visokih koncentracijah etanola z mikrosomnim etanol oksidirajočim sistemom (MEOS) v AER.
Iz acetaldehida nato nastane acetat, ta pa vstopa v cikel trikarboksilnih kislin.
Mehanizmi delovanja niso popolnoma raziskani. Etanol povečuje fluidnost celične membrane, s tem pa spreminja funkcijo receptorjev za nevrotransmiterje, funkcijo ionskih kanalčkov in inhibira delovanje različnih encimov (Na+K+ATPaza, acetilholin esteraza). Povečuje tudi število GABA receptorjev v centralnem živčevju.


FARMAKOLOŠKI UČINKI

- na CŽS deluje kot depresor (pri akutni zastrupitvi zasledimo manjšo ostrino vida, podaljšan reakcijski čas, motnje v koordinaciji delovanja skeletnih mišic, evforijo, napetost, depresijo, agresivno obnašanje, zmanjšano seksualno aktivnost,...);
- v kardiovaskularnem sistemu deprimira kontraktilnost miokarda (alkoholna kardiomiopatija) in povzroča periferno vazodilatacijo;
- v želodcu poveča sekrecijo HCl, draži sluznico (hiperemija, vnetje);
- v jetrih se zmanjša količina glikogena, lahko pride do maščobne metamorfoze, hepatitisa in ciroze;
- v ledvicah se zmanjša diureza zaradi inhibicije sekrecije ADH.
Farmakološki učinki etanola so odvisni od doze, hitrosti naraščanja koncentracije v plazmi, hkratne prisotnosti drugih učinkovin, preteklih izkušenj.


ODVISNOST IN TOLERANCA

- metabolična oz. farmakokinetična (poveča se metabolična razgradnja etanola v jetrih);
- celična oz. farmakodinamična (nevrokemične adaptacije ali spremembe celičnih membran - lahko prispeva k fizični odvisnosti);
- vedenjska.
Kronično uživanje alkohola privede do fizične in psihične odvisnosti (alkoholizem). Do fizične odvisnosti pride zato, ker se nevroni tako adaptirajo, da potrebujejo etanol za optimalno delovanje.





MARIJUANA










Marijuana je splošno ime za rastlino Canabis sativa. Uporablja se jo že stoletja, predvsem zaradi njenega učinka evforije, in je ena glavnih mamil današnjega časa. Ostala imena rastline ali njenih produktov so konoplja, hashish, bhang, ganja, chasra in dagga. Vsi deli moške in ženske rastline vsebujejo psihoaktivne kanabinoide z najvišjo koncentracijo v cvetočih vršičkih.
V rastlini je vsaj 400 kemičnih snovi, od katerih je 60 strukturno podobnih L *9-tetrahidrokanabinolu, glavni psihoaktivni substanci v marijuani. Ostali kanabinoidi so kanabidiol, kanabinolna kislina, kanabigerol, kanabiciklol,..., večina katerih ni psihoaktivnih, vendar lahko reagirajo z THC in spremenijo njegovo potenco.


MEHANIZEM DELOVANJA

Kanabinoidi so in vitro inhibirali aktivnost adenilne ciklaze v membranah nevroblastomskih celic; pri tem se kaže stereoselektivnost in specifičnost za psihoaktivne kanabinoide. Analogi aminoalkilindola (nesteroidni anti-inflamatorni agenti) se vežejo na isto mesto receptorja kot kanabinoidi. Receptorji so pri večini sesalcev, kot tudi pri človeku, razporejeni v bazalnih ganglijih, hipokampusu, malih možganih, možganski skorji in striatumu.
Pri kajenju cigarete marijuane se absorbira 60\% THC, farmakološki efekti se pojavijo po nekaj minutah, najvišje koncentracije v plazmi pa so dosežene po 7 do 10 minutah. Subjektivni efekti pokajene cigarete trajajo približno 2-3 ure. Po oralnem zaužitju se pojavijo efekti po 0.5-1 ure, vrh je dosežen po 2.-3. uri, znamenja pa trajajo 3 do 5 ur.
9-THC se hitro metabolizira v enako aktiven metabolit 11 hidroksi-9-THC. Ta se potem spremeni v bolj polarne in neaktivne substance, ki se izločijo z urinom in fecesom. Po dosegu maksimalnih koncentracij v plazmi, koncentraciji THC in hidroksi-THC naglo padeta, kar je odraz distribucije v tkiva bogata z maščobami. Koncentracije nato počasi padajo, sledove THC lahko najdemo v človeku še po več tednih. Kronični kadilci marihuane metabolizirajo THC hitreje kot nekadilci.


FARMAKOLOŠKI UČINKI

THC povzroči glavne efekte na CŽS in kardiovaskularni sistem. Učinki se razlikujejo v odvisnosti od doze, priprave, načina uživanja, tehnike kajenja, izkušenj in pričakovanj posameznika.
Oralna doza 20 mg THC ali cigareta z vsebnostjo 2\% THC vpliva na razpoloženje, spomin, zaznavanje, koordinacijo motorike, potek časa, dojemanje samega sebe in sposobnost spoznavanja. Pojavlja se stanje evforije, spontanega smejanja, zaspanosti, ki je bolj izražena, ko gre za posameznika. Kaže se prizadetost kratkotrajnega spomina, zmanjšana je sposobnost izvrševanja zapletenejših nalog. Kaže se povečana lakota, suha usta in grlo, splošno slabost, blage motnje v ravnotežju, ostrejši vid in sluh. Pri komunikaciji se opazi tok irelevantnih idej.
Posamezne doze THC ne kažejo vpliva na EEG: skrajšana je faza REM spanja, več je _ valov. Večje doze lahko povzročijo manjše halucinacije, deluzije in paranojo. Razmišljanje postane zmedeno in neorganizirano, pokažejo se znaki depersonalizacije.
Glavni vplivi na KVS so povečanje srčne frekvence (za 20 do 50 udarcev na minuto), ortostatska hipotenzija in pordečitev konjuktive. Propanolol (ß-adrenergični blokator) prepreči tahikardijo, ne vpliva pa na efekte obnašanja. Kronična uporaba kanabisa povzroči nerazloženo povečanje volumna plazme.
Povzroča inhibicijo potenja, na dihanje pa skoraj nima vpliva.
V živalih in in vitro povzroča supresijo celičnega in humoralnga imunskega sistema, okvarja tudi sintezo proteinov in nukleinskih kislin.
Kronična uporaba velikih doz kanabisa povzroča znižanje koncentracije testosterona, anovulatorne cikle in reverzibilno inhibicijo spermatogeneze; poleg tega je povezana z astmo in bronhitisom.


TERAPEVTSKA UPORABA

Marijuana, THC in nekateri sintetični analogi imajo določeno terpevtsko uporabo. Poročila govorijo o možnosti uporabe pri lajšanju bolečin, glavkoma, konvulzij, bronhialne astme, mišičnih krčev, slabosti in bljuvanja (predvsem po kemoterapiji raka). Najbolj pogosti stranski efekti so disforija, depersonalizacija, somnolenca, konjunktivitis in tahikardija.


ODVISNOST IN TOLERANCA

Večina tolerance se pojavi zaradi funkcionalne ali farmakodinamske adaptacije CŽS. Pojavi se pri kroničnih uživalcih proti spremembi vedenja, tahikardiji, povišanju telesne temperature, proti spremembam EEG in okvarjenim funkcijam motorike.
Nenadno prenehanje kronične uporabe velikih doz marijuane se kaže z razdraženostjo, zaspanostjo, živčnostjo, zmanjšanim apetitom in hujšanjem, lahko se pojavi tremor, krči in povišana telesna temperatura. Ti znaki so blagi in kratkotrajni. Govore o t.i. amotivacijskem sindromu.
Sedanje splošno prepričanje je, da je odvisnost le psihična.
ZAKLJUČEK


Naštete snovi, predvsem pa njihove derivate in analoge, se uporablja kot zdravila, vendar pa imajo veliko stranskih učinkov, ki povzročajo razna prijetna psihofizična stanja. Ta zloraba pa vodi v odvisnost. Zato se sodobna farmacija trudi s pripravo analogov, ki bi združevali le dobre lastnosti. Do tedaj pa mora zdravnik pretehtati vse možne učinke in se pravilno odločiti.















LITERATURA


1. Wilson JD, Braunwald E, Isselbacher KJ, Petersdorf RG, Martin JB, Fauci AS, Root RK, eds. Harrison's principles of internal medicine. 12th ed. McGraw-Hill, 1991.

2. Hoffmeister F, Stille G, eds. Psychotropic agents. Part 3. Springer-Verlag, 1982.

3. Varagič V, Miloševič M. Farmakologija. Medicinska knjiga, 1990.

4. Martin WR. Drug addiction. Part 1,2. Springer-Verlag, 1977.

5. Jacob LS. Pharmacology. 3th ed. William and Wilkins, 1992.

6. Clark WG, Brater DC, Johnson AR. Goth's pharmacology. 12th ed. The C.V. Mosby company, 1988.

7. Clark WG, Brater DC, Johnson AR. Goth's medical pharmacology. Mosby Year Book, 1992.

8. Gilman AG, Rall TN, Nies AS, Taylor P. Goodman and Gilman's the pharmacological basis of therapeutics. Pergamon press, 1991.

9. Časopis za kritiko znanosti (146-147). Droge na tehtnici, 1992.

10. Trends in pharmacological sciences, (13) 5: 1992.

11. Droge v svetu in pri nas.

12. Droge med nami.