Škodljivi učinki zdravil so neželene reakcije našega organizma na določeno zdravilo, ki je bilo dano v ustreznem odmerku za zdravljenje, preprečevanje ali diagnostiko neke bolezni.
Novo zdravilo dobi dovoljenje za promet na podlagi pridobljenih informacij o varnosti, ki so zakonsko določene. Še tako kvalitetne klinične raziskave novega zdravila, pa žal ne morejo odkriti vseh škodljivih učinkov, saj nekatere odkrijejo šele, ko pride zdravilo na tržišče. Škodljivi učinki so lahko redki, nenavadni, so posledica interakcij z drugimi sočasno uporabljenimi zdravili ali pa se pokažejo šele po daljšem časovnem obdobju. Razlog temu je, da je bilo zdravilo testirano le na nekaj tisoč ljudeh, le v nekaterih okoliščinah in v omejenem času (ponavadi 5-7 let). Tako se škodljivi učinki velikokrat pokažejo šele po tem ko zdravilo pride na tržišče in je v najširši uporabi.
Tarča je lahko katerikoli organski sistem posamezno ali pa je vpletenih več organskih sistemov skupaj.
Poznamo dve vrsti škodljivih učinkov zdravil:
1. Škodljivi učinki povezani z glavno farmakološko funkcijo zdravila
Ti neželeni učinki so večinoma predvidljivi, vsaj če je mehanizem delovanja dobro poznan (npr. krvavitve ob jemanju antikoagulantov). Imenujemo jih tudi škodljivi učinki tipa A (Rawlins & Thompson (1985)). V mnogih primerih so reverzibilni in jih lahko odpravimo z zmanjšanjem odmerka. Včasih pa imamo lahko tudi zelo resne primere, kot na primer intracerebralne krvavitve zaradi antikoagulantov, hipoglikemična koma zaradi inzulina. Včasih ti stranski učinki niso tako zlahka odpravljivi, na primer v primeru zasvojenosti z opiatnimi analgetiki.

2. Škodljivi učinki nepovezani z glavno farmakološko funkcijo zdravila

Takšne učinke je mogoče predvideti, če je bilo zdravilo uporabljeno v prekomerni količini (npr. hepatotoksičnost paracetamola, z aspirinom povzročen tinitus), med nosečnostjo (teratogenost talidomida), ali pri nekaterih boleznih (hemoliza zaradi antimalarika primaquina pri pacientih, ki imajo zaradi genetske nepravilnosti pomanjkanje glukoze 6-fosfat dehidrogenaze v eritrocitih). Včasih predvidljivi stranski farmakološki učinki povzročijo zaplete na redkih občutljivih posameznikih, še posebno če je metabolizem zdravila spremenjen zaradi hkratnega uživanja drugih zdravil ali določene hrane. Redki nepredvidljivi škodljivi učinki so lahko aplastična anemija zaradi kloramfenikola, anafilaksija zaradi penicilina in okulomukokutani sindrom zaradi praktolola. Te reakcije imenujemo idiosinkratske reakcije in jih uvrščamo med škodljive učinke tipa B (Rawlins & Thompson (1985)). Te reakcije so ponavadi resne, vendar jih v času testiranja zdravila vedno ne odkrijejo, saj testirajo zdravilo na premalo osebah, nekateri učinki pa se pokažejo šele čez nekaj let. Ti škodljivi učinki nastanejo večkrat zaradi biokemične reaktivnosti metabolitov, kot pa zaradi prvotnih učinkov zdravila. Toksičnost je lahko direktna ali imunološka, npr. okvara ledvic in jeter, supresija kostnega mozga, karcinogeneza in nepravilni fetalni razvoj.