1. IMUNSKI ODGOVOR

Imunski sistem je specifičen biološki mehanizem za odstranjevanje mikroorganizmov, ki vdirajo v naše telo. Ključni del tega sistema so limfociti. Njihovo delo lahko razdelimo v dve fazi: indukcijsko in efektorsko. Efektorska faza sestoji iz dveh komponent: humoralnega in celičnega odziva.

Limfocite delimo v 2 glavni skupini:
• B celice, ki tvorijo protitelesa
• T celice, ki so pomembne v indukcijski fazi in so odgovorne za celični odziv
 Citotoksični limfociti T (CD8 celice) aktivirajo in sodelujejo v celičnem imunskem odzivu
 Limfociti T-celice pomagalke (CD4 celice) aktivirajo humoralni imunski odziv, tako da stimulirajo proliferacijo B celic - te dozorijo v plazmatke, ki proizvajajo protitelesa
• NK limfociti - natural killers - sodelujejo v nespecifičnem imunskem odzivu

Ob prvem stiku z antigenom se limfociti, ki ga prepoznajo, začnejo deliti. Na ta način nastane veliko število klonov, ki prepoznajo ta specifični antigen (klonska ekspanzija). Te se nato diferencirajo v plazmatke (če so B celice), ki tvorijo protitelesa ali se vključijo v celični imunski odziv (če so T celice). Ostale celice se spremenijo v spominske celice - ob ponovnem stiku z istim antigenom bo zato imunski odziv veliko močnejši.
1.1 Indukcijska faza
Antigenske molekule dosežejo bezgavke preko limfnih žil. V bezgavkah antigen predstavitvene celice (APC) ta antigen predstavijo limfocitom in izločajo interlevkin 1, citokin, ki omogoči njihov odgovor.
1.1.1 Indukcija humoralnega imunskega odziva
Antigen prepoznajo tako limfociti T celice pomagalke, kot tudi limfociti B (s specifičnimi receptorji se vežeta na različna mesta na antigenski molekuli). Včasih lahko APC predstavijo antigene direktno limfocitom B, večinoma pa proces predstavitve poteka preko limfocitov T pomagalk. V limfocitih T pomagalkah prepoznava antigena izzove produkcijo citokinov (IL-2, IL-4, IL-5, IL-6), ki sprožijo proliferacijo limfocitov B (v katerih je stik z antigenom sprožil izdelavo receptorjev za citokine; klonska ekspanzija) - in diferenciacijo v plazmatke.
1.1.2 Indukcija celičnega imunskega odziva
Tudi tukaj se celice T pomagalke z ustreznim receptorjem aktivirajo ob stiku z antigenom, ki ga predstavijo APC. Te celice nato izločajo interlevkin 2 (IL-2), ki sproži proliferacijo limfocitov T celic pomagalk in citotoksičnih limfocitov T (tudi limfocitov B) z receptorjem za IL-2. Citotoksični limfociti T proizvedejo receptor za IL-2 ob stiku z antigenom (podobno kot limfociti B) .

1.2 Efektorska faza
Humoralni imunski odziv vključuje protitelesa in je učinkovit zunaj celic. Toda protitelesa ne morejo doseči intracelularnih mikroorganizmov; v ta namen se je razvil celični odziv.
1.2.1 Humoralni imunski odziv

Slika 1: zgradba protitelesa

Protitelesa (Abs) so imunoglobulini, ki jih tvorijo plazmatke. Vsako je sestavljeno iz dveh Fab in enega Fc dela.

Pomembna so ker:
• prepoznajo in se povežejo z delom patogena s svojima Fab koncema in potem
• sprožijo eno ali več gostiteljevih obramb s Fc delom

Poznamo 5 vrst imunoglobulinov – IgG, IgA, IgE, IgM in IgD.
Veliko gostiteljevih vnetnih celic ima receptor za Fc del protiteles. Na ta način ustvarijo protitelesa direktno in specifično povezavo med patogenom in gostiteljevimi celicami, ojačijo njihovo prebavo s fagociti, sproščanje vnetnih mediatorjev (npr.iz mastocitov)... Protitelesa pravtako aktivirajo komplementni sistem, vodijo v produkcijo kemotaksinov, opsoninov in komponent, ki lizirajo bakterije.
1.2.2 Celični imunski odziv
Okužena celica na svoji površini izpostavi antigene – to omogočajo molekule poglavitnega histokompatibilnega kompleksa (MHC). Kompleks antigen – MHC prepoznajo T celice.

V tem tipu odziva sodelujeta 2 vrsti limfocitov T:
• CD8 celice, ki ubijejo okužene celice
• CD4 celice, ki producirajo limfokine (npr. interferon γ), ki aktivirajo makrofage, ki lahko ubijejo znotrajcelične mikroorganizme (npr. mikobakterije)
1.3 Zapleti
Imunski odziv je namenjen obrambi telesa, vendar lahko tudi on povzroča škodo, če je neustrezno sprožen. Obstaja veliko bolezni, ki jih povzroča ali pri nastanku vsaj sodeluje iztirjen imunski odziv. Nekatere so povezane z celičnim odzivom (npr. revmatoidni artritis, multipla skleroza, aplastična anemija, diabetes...). Tudi zavračanje presajenih organov povezujemo s to potjo. Neustrezni humoralni odziv povezujejo z alergijskimi reakcijami. O avtoimunosti govorimo, ko je imunski sistem usmerjen proti lastnemu telesu.


2. IMUNOSUPRESIVNA ZDRAVILA – SPLOŠNO

Po definiciji so imunosupresivi zdravila, ki upočasnijo ali zaustavijo dejavnost imunskega sistema. Večina imunosupresivov deluje v induktorski fazi imunskega odziva z zmanjšanjem proliferacije limfocitov, nekateri pa inhibirajo efektorsko fazo.

Zdravila, ki se uporabljajo za imunosupresijo, lahko v grobem razdelimo na tiste, ki:
• inhibirajo produkcijo ali delovanje IL-2, npr. ciklosporini, takrolim
• inhibirajo ekspresijo genov za citokine, npr. koritkosteroidi
• inhibirajo sintezo purinov ali pirimidinov, npr. azatioprin
• blokirajo površinske molekule T-limfocitov, ki sodelujejo pri signaliziranju, npr. monoklonska protitelesa

Klinično se uporabljajo pri:
• preprečevanju zavrnitve presajenih organov in tkiv (npr. kostni mozeg, srce, ledvice, jetra)
• zdravljenju avtoimunskih bolezni oz. bolezni, ki so najverjetneje avtoimunskega izvora (npr. revmatoidni artritis, miastenija gravis, SLE, ulcerozni kolitis, nekaterih oblik hemolitičnih anemij in glomerulonefritisa, psoriaza …)

Ker delujejo neselektivno na imunski odgovor, njihovo uživanje oslabi odgovor na infekcije. Razmerje med stranskimi in ugodnimi učinki (npr. pri preprečitvi zavrnitve presadka) je različno za različna zdravila.
2.1 Delitev imunosupresivnih zdravil
Imunosupresivna zdravila delimo v 3 večje skupine:
• glukortikoidi,
• citostatiki,
• ostale spojine (protitelesa, ciklosporini).