Droge so naravne učinkovine, sintetična ali polsintetična zdravila ter druge kemične snovi, ki spreminjajo človekovo duševno stanje in obnašanje.
Nekatere učinkovine ublažijo bolečino, človeka omamijo ali uspavajo (npr. opij in njegovi derivati - morfij, heroin, metadon...).
Med snovi z nasprotnimi učinki (poživitev, halucinacije...) pa uvrščamo marihuano, stimulanse (kokain, kofein, nikotin, amfetamin, "ecstasy"...) in halucinogene snovi (LSD).

ZASVOJENOST IN TOLERANCA
Zasvojenost pomeni nepremagljivo željo ali potrebo po uporabi teh snovi. Zasvojenost prisili posameznika, da si za vsako ceno priskrbi mamilo ali psihotropno snov, kljub zavesti o škodljivem vplivu na osebnost in zdravje – »craving« fenomen ali hlepenje po drogi. Vodi tudi k stalnemu povečevanju količine snovi, ki jo posameznik vnese v organizem. To je posledica razvoja tolerance.
Podlaga za razvoj zasvojenosti je možganski sistem za nagrajevanje (motivacijski sistem). Ta omogoča nastanek naravnega vedenja, ki privede do zadovoljitve nagonov, npr. nagon prehranjevanja (apetitivno vedenje). Posledica zadovoljitve je doživljanje ugodja (konzumatorno vedenje). Vzpostavi se pogojni refleks, pri katerem apetitivni dražljaj (vonj po hrani) sproži ponovitev vedenja, ki je privedlo do ugodja (zaužitje hrane) – učenje s pozitivnim pogojevanjem. Tudi v začetnem obdobju jemanja droge (rekreativno jemanje) se vzpostavijo mehanizmi učenja s pozitivnim pogojevanjem, saj občutek ugodja ojači vedenje, ki je privedlo do vnosa. Pri pogojnem refleksu ima pomembno vlogo sproščanje živčnega prenašalca dopamina v možganskih jedrih motivacijskega sistema (ventralna tegmentalna area, nucleus accumbens in prefrontalni korteks). Šele kronično jemanje privede do nevroadaptivnih sprememb nevronov motivacijskega sistema, kar je podlaga za nastanek zasvojenosti. Te spremembe vodijo v intenzivno apetitivno vedenje (iskanje droge) in razvoj tolerance.
Za toleranco je značilno zmanjšanje učinka pri ponovnem zaužitju enake količine snovi in posledičen vnos vedno večjih odmerkov.

ODTEGNITVENI SINDROM
Odtegnitveni sindrom nastopi, ko začne snov, ki povzroča zasvojenost, izginjati iz organizma. Simptomi so nasprotje učinkov droge, npr. odtegnitev psihotropne substance se kaže kot depresija, odtegnitev depresorja CŽS pa kot povečana vzdražnost. Tudi neugodje ob odtegnitvi spodbuja k ponovnemu vnosu droge – učenje z negativnim pogojevanjem.
Odvajanje od zasvojenosti je dolgotrajen proces, saj se »craving« fenomen (hrepenenje, hlastanje po drogi) zlahka vnovič sproži in vodi v recidiv zasvojenosti.

TOKSIČNOST
Pojem se nanaša na stranske učinke terapevtske substance in je odvisen od doze, ki ji je organizem izpostavljen. Toksičnost je specifična za posamezno učinkovino in odvisna od trajanja izpostavitve. Akutna toksičnost je posledica enkratnega odmerka, medtem ko o kronični toksičnosti govorimo pri večkratnem odmerku učinkovine.