BOLNIŠKI STALEŽ

ZAGOTOVILO VARNOSTI IN/ALI OBREMENITEV DELAVNEGA LJUDSTVA

Bolniški stalež (BS) je začasna odsotnost z dela zaradi bolezni, poškodb, nege in drugih vzrokov. Nanj vplivajo:
- resnost bolezni ali poškodbe
- slabe delovne razmere
- velik delež zaposlenih žensk v rodni dobi
- število delavcev iz tujih držav (druga kultura, drug sistem vrednot, slabše življenjske razmere)
- nacionalni dohodek
- družbeni in osebni standard
- raven socialnega in zdravstvenega varstva
- osebnostne lastnosti bolnika
- strokovna usposobljenost zdravnika…
Iz tega je razvidno, da BS še zdaleč ni pogojen le z zdravstvenim stanjem delavca.

V zdravljenju se povsod v razvitem delu uveljavljajo vedno nove metode, ki bistveno skrajšujejo čas nezmožnosti za delo (laparoskopske metode v kirurgiji, urologiji, ortopediji, ginekologiji…). Ta trend opažamo v zadnjih 10 – 15 letih tudi v Sloveniji. Znižala se je predvsem odsotnost z dela zaradi bolezni kosti, mišic in vezivnega tkiva, bolezni prebavil in dihal. Veča pa se odsotnost zaradi poškodb, rakastih bolezni in duševnih ter vedenjskih motenj (predvsem na račun sindroma odvisnosti od alkohola pri moških in reakcije na stres pri ženskah). Pri ženskah je opaziti tudi znižanje odsotnosti z dela zaradi nege družinskih članov in težav v nosečnosti. To lahko pojasnimo s padcem števila rojenih otrok v naši državi v zadnjem času.

Na posameznikov odnos do dela pomembno vplivajo:
- narava dela,
- osebnostne lastnosti,
- družbene razmere, ki skupaj z drugimi okoliščinami oblikujejo odnos do dela

Ob porušenem razmerju teh dejavnikov lahko pride do:
- bega v delo, kjer človek iz nevrotičnih razlogov usmerja različne težnje (agresivnost) v delovno aktivnost,
- bega pred delom, ki se navadno kaže kot iskanje pravic iz zdravstvenega in invalidsko pokojninskega zavarovanja: bolniški stalež, dodelitev lažje zaposlitve, skrajšan delovni čas, invalidska upokojitev.


Zanimiv je podatek, da je v Sloveniji kar 65 delavcev menilo, da ne bi želeli ali hoteli opravljati istega dela pri starosti 60 let, kar je bistveno višji delež kot v državah članicah EU (40) in državah kandidatkah (45).

SLOVENIJA (približni podatki):
- vsak dan je zaradi BS z dela odsotnih skoraj 40.000 zaposlenih (nekaj manj kot 5).
- leta 2002 je ZZZS za nadomestila plač zaradi odsotnosti z dela porabil skoraj 35mrd SIT, delodajalci pa še več!



Delovna zmožnost

Delazmožnost je opredeljena kot zmožnost človeka, da svoj delovni potencial uporabi za pridobivanje. Zmožnost za delo je torej takšno psihofizično stanje človeka, ki mu omogoča uspešno opravljanje poklicnega dela s polnim delovnim učinkom in brez škode za njegovo zdravje od prvega delovnega dne pa do konca delovne dobe – starostne upokojitve.
Na delazmožnost vplivajo na eni strani psihofizične lastnost delavca, na drugi pa telesne, duševne in okoljske obremenitve delovnega mesta. Poleg tega pa nanjo vplivajo tudi širši dejavniki okolja, varstvo pri delu in raven socialnega in zdravstvenega varstva. Tako je zmožnost za delo velika, če so delavčeve zmogljivosti in obremenitve na delovnem mestu v ravnovesju.
Ocena delazmožnosti je lahko splošna, kjer opredeljujemo neopredeljene obremenjenosti, ali specifična, kjer gre za točno določena dela ali obremenitve, ki jim je delavec izpostavljen. Podatke o delavcu zberemo na podlagi pregleda obstoječe medicinske dokumentacije, z natančno anamnezo in s kliničnim pregledom ter dodatnimi specifičnimi medicinskimi in psihološkimi pregledi. Po potrebi napoti zdravnik delavca še na dodatne specialistične preglede.
Delazmožnost ocenjujemo pri poklicni usmeritvi (ocenjujemo konkretne sposobnosti), pri predhodnem zdravstvenem pregledu, obdobnih in ciljanih zdravniških pregledih, oceni trajne nezmožnosti na invalidskih komisijah (IK) ter v postopku ocenjevanja začasne nezmožnosti za delo. Prve štiri oblike so predvsem domena medicine dela, v pripravo dokumentacije za oceno invalidske komisije in v bolniški stalež pa dejavno posegajo predvsem zdravniki splošne medicine.
Ocenjevanje delazmožnosti je pogosto ena najbolj spornih točk v medsebojnem odnosu zdravnik – bolnik, v katerem si stojita nasproti medicinska stroka in bolnikovo subjektivno doživljanje bolezni ter njegova pričakovanja. Poleg tega na zdravnika vsak s svoje strani pritiskata delodajalec in ZZZS. V prihodnosti pa je pričakovati vse večje pritiske raznih zavarovalnic. Ocenjevanje delazmožnosti je tisto področje v splošni medicini, ki največkrat postavlja na preizkušnjo odnos med bolnikom in zdravnikom. Zato je nadvse pomembno, da se obiski pri zdravniku splošne medicine, odvijajo v empatičnem vzdušju. Bolnik mora imeti občutek, da njegov zdravnik drži diagnostiko in zdravljenje trdno v svojih rokah. Velika napaka je, če pustimo vse pobude bolniku, saj s tem že ustvarimo novega »težavnega bolnika«.


Začasna nezmožnost za delo (bolniški stalež)

Ločimo absolutno in relativno nezmožnost za delo. Absolutna nezmožnost ni odvisna od obremenitev na delovnem mestu, saj je bolnik upravičen do bolniškega staleža ne glede na delo, ki ga opravlja. Več problemov povzroča relativna nezmožnost za delo, ki zahteva dobro poznavanje delovnega mesta in bolnika v njegovem delovnem, pa tudi v družinskem in širšem socialnem okolju. Podatke o delovnem mestu dobimo z analizo in oceno delovnega mesta. Če potrebujemo še natančnejše kvantitativne podatke lahko uporabimo ocenjevalno analizo delovnega mesta (OADM).
Začasne nezmožnosti za delo ne more odobriti specialist ožje medicinske stroke, ki nastopa kot konzultant osebnemu zdravniku, saj ne pozna dovolj dobro obremenitev na delovnem mestu in bolnika kot celote. Izbrani zdravnik pa je pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela:
- prvih 30 koledarskih dni
- prvih 15 delovnih dni zaradi nege otroka starega do 7 let ali otroka, ki je zmerno, težje ali hudo duševno ali telesno prizadet
- prvih 7 delovnih dni zaradi nege otroka starega nad 7 let ali drugega ožjega družinskega člana.
Če zdravnik meni, da bolnik še vedno ni sposoben za delo, mora vsaj 3 dni pred iztekom zgornjih rokov poslati predlog in medicinsko dokumentacijo zdravniški komisiji (ZK) pri ZZZS, ki je pristojna za presojo ocene osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do tega časa in ugotavljanje nadaljnje nezmožnosti za delo. ZK oceni ali je potrebno zavarovanca klicati na komisijo. V tem primeru mu pošlje vabilo. Svoje mnenje komisija nato pisno sporoči. Če zavarovanec ali delodajalec nista zadovoljna z mnenjem ZK I. stopnje, lahko podata ugovor v treh dneh po prejemu odločbe. Pritožbo obravnava ZK II. stopnje. Nato je možna le še pritožba na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.
Tako osebni zdravnik kot zdravniška komisija pa lahko odredita tudi delo v polovičnem delovnem času.
Nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni in poškodb pri delu in zunaj dela ter poklicnih bolezni izplačuje delodajalec iz svojih sredstev do 30 delovnih dni, nadaljnja nadomestila pa gredo v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), razen v naslednjih primerih:
- zaradi nege ožjega družinskega člana (otroka ali zakonca),
- zaradi izolacije ali spremstva,
- zaradi presaditve živih organov ali tkiv v korist druge osebe,
- zaradi poškodb, ki nastanejo pri delih širšega družbenega pomena.
V teh primerih poravna vsa nadomestila ZZZS od prvega dne dalje.

Nadomestilo za čas bolniškega staleža se izračunava od osnovne plače in znaša:
• 100 osnovne plače za poklicne bolezni, poškodbe pri delu, presaditev živih organov ali tkiv v korist druge osebe, izolacije, ki jo odredi zdravnik
• 90 osnovne plače pri odsotnosti zaradi bolezni
• 80 osnovne plače pri odsotnosti z dela zaradi poškodb izven dela, nege družinskega člana in spremstva, ki ga odredi zdravnik
• 100 osnovne plače, če so odsotni z dela vojaški invalidi ali civilni invalidi vojne.
Zavarovanec izgubi pravico do izplačevanja nadomestila, če ne obvesti o izostanku z dela zaradi bolezni, pooblaščenega zdravnika vsaj v 3 dneh, če se ne odzove vabilu za pregled ali če se ne drži navodil zdravljenja
V primeru, da je zavarovanec zadržan z dela zaradi bolezni ali poškodbe neprekinjeno 1 leto, je osebni zdravnik dolžan zavarovanca napotiti na invalidsko komisijo.
V času zadržanosti z dela mora zavarovanec, ki se zdravi doma, biti na svojem domu, odsotnost z doma pa je mogoča le ob odhodu na zdravniški pregled ali terapijo.

Za analizo bolniškega staleža uporabljamo različne indekse:

1. Odstotek bolniškega staleža ( BS) je odstotek izgubljenih koledarskih dni na enega zaposlenega delavca:

BS = število izgubljenih dni x 100 / število zaposlenih delavcev x 365

2. Indeks frekvence (IF) je število primerov bolniškega staleža na 100 zaposlenih delavcev:

IF = število primerov x 100 / število zaposlenih delavcev

3. Indeks teže (IT) je število izgubljenih dni na eno odsotnost z dela:

IT = število izgubljenih dni / število primerov

4. Indeks onesposabljanja (IO) je število izgubljenih dni na enega zaposlenega delavca:

IO = število izgubljenih dni / število zaposlenih delavcev

Najpogostejši vzroki BS:
- bolezni mišičnokostnega sistema in vezivnega tkiva (20)
- poškodbe in zastrupitve izven dela (12,5)
- bolezni dihal (10,7)
- poškodbe in zastrupitve pri delu (8,2)
- duševne in vedenjske motnje (6,8)
- ostale bolezni (bolezni prebavil, zapleti nosečnosti in porod, nega družinskega člana, novotvorbe)




Zaključek bolniškega staleža

Bolniški stalež se lahko konča z vrnitvijo na delo ali invalidno upokojitvijo.
Po daljši odsotnosti se delavec le težko vrne na delo, saj delavci po določenem obdobju izgubijo zaupanje v svoje sposobnosti. Istočasno pa se v moderni tehnologiji zelo hitro spreminjajo tudi proizvodni procesi in pravila v poslovanju. Osebni zdravnik odigra pri vračanju takega delavce pomembno vlogo. Včasih je potrebno prehodno delo v skrajšanem delovnem času in povezovanje z delovno organizacijo in pristojnim specialistom medicine dela.
Ko pa z diagnostiko ugotovimo, da gre za trajne okvare posameznih organskih sistemov, ki pomembno zmanjšujejo sposobnost za delo na dotedanjem delovnem mestu in ki jih s sodobnimi metodami zdravljenja in rehabilitacije ne moremo izboljšati, moramo zavarovanca predstaviti invalidski komisiji, kateri predložimo izpolnjeno vlogo ter vso potrebno medicinsko dokumentacijo.
Zavarovance z že ugotovljeno invalidnostjo po preostali delazmožnosti razvrščamo v tri kategorije:
- I. kategorija invalidnosti: popolna nezmožnost za delo
- II. kategorija invalidnosti: zavarovanec lahko najmanj polovico delovnega časa opravlja svoje delo ali drugo ustrezno delo in se ne more s poklicno rehabilitacijo usposobiti za opravljanje drugega dela v polnem delovnem času.
- III. kategorija invalidnosti: zavarovanec lahko opravlja svoje delo z določenimi omejitvami ali pa drugo ustrezno delo v polnem delovnem času s prehodno poklicno rehabilitacijo ali brez nje.
Delovni invalid je vsakdo, ki je zavarovan po Zakonu o invalidskem in pokojninskem zavarovanju in so mu zaradi invalidnosti priznane ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja.