Opredelitev hišnega obiska

Hišni obisk je oblika posveta zdravnika z bolnikom zunaj zdravniške ambulante (1). Najpogosteje poteka na bolnikovem domu, lahko pa tudi v hotelski sobi, na javnem prostoru in drugje. Spada v delo zdravnika družinske medicine in sodi med njegova strokovna opravila. Hišni obisk je prvotna oblika zdravniškega dela. Šele z razvojem medicine in zdravstvenega varstva je začela prevladovati bolj institucionalizirana oblika nudenja zdravniške oskrbe. Dvajseto stoletje hišnim obiskom ni bilo naklonjeno, zato je njihovo število povsod začelo upadati (2). Na padec števila obiskov je zlasti vplivala zdravstvena politika (3)
- z administrativnim omejevanjem,
- s slabim nagrajevanjem in
- z razvojem polikliničnega načina dela.
Kljub vsemu hišni obisk pridobiva na pomenu, ker izboljšuje sporazumevanje med zdravnikom in bolnikom, obenem pa zdravniku omogoča vpogled v ustroj in delovanje družine.

Oblike hišnega obiska

Glede na okoliščine poznamo več oblik hišnih obiskov (1):
zdravljenje na domu
 vodenje hudih kroničnih bolnikov,
 obdobni hišni obiski starostnikov,
 obdobni hišni obiski invalidov,
 spremljanje umirajočih,
- nujni hišni obisk
 sodelovanje v ekipi nujne medicinske pomoči,
 nujno zdravljenje in nujna medicinska pomoč,
- hišni obisk v ožjem pomenu besede
 prvi hišni obisk zaradi novonastale bolezni,
 ponovni hišni obisk(i) zaradi spremljanja in vodenja novonastale bolezni,
 prvi hišni obisk zaradi poslabšanja znane bolezni ali stanja,
- druge oblike hišnih obiskov
 obisk v bolnišnici,
 obisk v domu starostnikov,
 obisk zaradi socialnih težav idr.

Zdravljenje na domu

Zdravljenje na domu je oblika hišnega obiska, ko pri bolniku spremljamo znano kronično bolezen ali stanje (1, 4). Navadno gre za zaporedje hišnih obiskov, ki si jih začrta zdravnik družinske medicine sam glede na stanje obiskovanega. Ob vmesnih poslabšanjih hišni obisk lahko sproži tudi bolnik sam ali njegovi domači. Zdravljenje na domu praviloma opravlja osebni zdravnik. V času poslabšanj je mogoče vključiti tudi nadomestnega ali dežurnega zdravnika. Družinski zdravnik tak način dela izbere takrat, ko bolnik brez posebnega napora ne more oditi sam v ambulanto. Najpogostnejša vzroka sta slabo zdravstveno stanje ali težave zaradi prevoza do ambulante. Iz seznamov vpisanih in kroničnih bolnikov poiščemo one, ki ne prihajajo v ambulanto in z njimi nismo vzpostavili stika prek patronažne sestre. Obiske pri kroničnem in umirajočem bolniku načrtujemo glede na zdravstveno stanje, ki smo ga ugotovili med prvim hišnim obiskom. Starostnike nad 80 let in hujše invalide, ki ne morejo sami do nas, obiskujemo obdobno. Skupina bolnikov, potrebnih zdravljenja na domu, navadno šteje 50 do 100 oseb. Zdravnik naj bi vsakega videl vsaj dvakrat letno.

Primer: 86-letna bolnica živi v razširjeni štirigeneracijski družini. Muči jo nespečnost, ima hudo artrozo kolen, zaradi katere je omejena na gibanje po stanovanju, žolčne kamne z močno zvišanimi transaminazami in hudo popuščanje srca (zdravljeno z visokimi odmerki diuretikov). Njena glavna oskrbovalka je 60-letna hči, ki zelo dobro skrbi za mamo in spremlja njeno zdravstveno stanje. Prihaja tudi po ponovne recepte in poroča o maminem trenutnem počutju. Zdravnik jo tri- do štirikrat letno obišče ne glede na trenutno stanje bolezni. Vedno težko pričakuje njegov obisk, med katerim ji izmeri krvni tlak, utrip, posluša srce in pljuča ter pregleda goleni. Obiske in zdravnikovo dostopnost sprejema kot zagotovilo, da ji bo na razpolago tudi pri večjih težavah. Ob poslabšanjih pokliče hči in pogosto zadošča že nasvet za spremembo odmerka zdravil in poznejši obisk za spremljanje učinka. Zadnje tri leta ni bila v bolnišnici ali pregledana pri specialistu.

Nujen hišni obisk

Nujen hišni obisk je oblika, ko posveta pri bolniku ali poškodovancu ni mogoče odložiti, včasih pa ga je treba opraviti nemudoma, včasih skupno s sodelavci in specialno opremo, ker gre za nujno stanje ali celo življenjsko ogroženost bolnika (1). V teh primerih je treba vključiti nujno medicinsko službo. Nujni hišni obisk navadno sproži bolnik sam ali njegovi bližnji. Pri tem velja poudariti prednost sistema, kjer o obliki obiska odloča tisti, ki bo bolnika tudi obiskal. Praviloma se odloča za najracionalnejšo obliko posredovanja. Zato veliko nujnih hišnih obiskov opravi zdravnik sam, če iz klica ni razvidna življenjska ogroženost oziroma ni mogoče predvidevati obsega poškodbe ali stanja, da bi bila potrebna takojšnja napotitev v bolnišnico.

Primer: Sredi dopoldanske ambulante kliče sin in prosi za obisk pri svoji 50-letni mami, ki jo je pred eno uro nenadoma začelo močno stiskati v prsih, da lovi zrak in ne more na noge. Mati, sin in snaha, ki je medicinska sestra v bolnišnici, so menili, da jo je napadlo srce. Zdravnik je ocenil, da gre za panični napad. Kljub temu, da je stanovanje od ambulante oddaljeno 15 kilometrov in da se bo samo s potjo zamudil približno pol ure, se je odločil za takojšen obisk. Sinu je naročil, naj mamo pomiri, ker bo v najkrajšem možnem času pri njih. Ob prihodu zdravnika se je grabila za prsi, hiperventilirala in bila močno zaskrbljena. Vsi znaki in opisi občutij so potrjevali domnevo, da gre za panični napad. Pustil jo je govoriti o svojih težavah, ki so imele korenine v njeni mladosti, občutka nesprejetosti v zrelem življenju in o sprožilnih dejavnikih (nedavna upokojitev in izguba podporne skupine na delovnem mestu; po njenem neprimerno ravnanje drugega sina z njegovo prijateljico). Pokazalo se je, da gre za anksiozno-depresivno stanje. V manj kot pol ure sta potegnila toliko niti o njenem življenju in družini, da je odklonila tudi ponujeno injekcijo pomirjevala. Bolnica je bila pomirjena in njena zaskrbljenost se je močno zmanjšala. Dogovorila sta se za jemanje anksiolitika iz njene stare zaloge, obljubila je, da bo prebrala zloženko o depresiji in ga v treh dneh obiskala v ambulanti.

Hišni obisk v ožjem smislu

Hišni obisk v ožjem smislu je pregled bolnika na domu, ki je akutno zbolel in zaradi različnih razlogov ne more sam do svojega zdravnika (1). Razloge, ki prispevajo k temu, da pri nekaterih skupinah prebivalcev zdravnik opravi hišni obisk, pri drugih pa ambulantni pregled, je treba pripisati bolnikovi starosti, izjemno hudemu stanju in njegovi želji, da nima ustreznega prevoza ali ko gre za bolnega otroka. Med vzroki prevladujejo vročinska in bolečinska stanja. Prvemu lahko sledi eden ali več ponovnih hišnih obiskov, dokler se bolnikovo zdravstveno stanje spet ne uredi.

Primer: Okoli 17. ure pokliče mati (48-letna pretirana pivka, bivša kadilka, po vstavitvi obvodov zaradi aterosklerotičnega žilja na nogah, pred leti ločena, z dvema odraslima in samostojnima otrokoma, sedaj ima v zakonski skupnosti z 20 let mlajšim moškim 8-letnega sina in 6-letno hčer) in prosi za obisk hčerke, ki je nenadoma zbolela z vročino 38,5 stopinj, bruhanjem in bolečinami v trebuhu. Rada bi jo pripeljala na posvet, vendar zaradi odsotnosti partnerja in sosede ne more poskrbeti za prevoz do ambulante. Ker je bilo v tem obdobju takih bolnikov več, je zdravnik svetoval antipiretik in pitje čimveč tekočin. Dobro uro potem je znova poklicala. Čeprav je bilo zdravnikovo predvidevanje enako kot ob prvem klicu, je odšel na hišni obisk z namenom, da preveri svoje predvidevanje in pomiri mater. Ocena se je izkazala za pravilno. S svojo prisotnostjo, pregledom in zagotovilom, da ni šlo za vnetje slepiča ali kako drugo ogrožajoče stanje, je zdravnik močno zmanjšal materino zaskrbljenost. Vendar je opazil, da v prisotnosti otrok kadi in da si je verjetno privoščila kozarček alkohola.

Druge oblike hišnih obiskov

Doslej našteti hišni obiski sodijo med pravice iz zagotovljenega zdravstvenega zavarovanja in jih je možno evidentirati kot opravljeno delo. To pa ne velja za obiske v bolnišnici in pri varovancih v domu starostnikov. Obiski bolnika v bolnišnici so zato redkejši, čeprav pomenijo eno izmed možnosti za izboljšanje sporazumevanja med zdravniki na različnih ravneh in zaradi izmenjave informacij lahko prispevajo k boljši skrbi za bolnika.

Družine imajo tudi številne težave, ki niso zgolj medicinske narave. Prihaja do trpinčenja, zlorabe in zanemarjanja otrok in partnerjev, zlorabe psihoaktivnih snovi ter težav v šoli. Zdravnik družinske medicine se pri reševanju navedenih težav vključuje v skupna prizadevanja socialne, patronažne in drugih služb. Pri poseganju v družino ga mora voditi predvsem misel, da ni dobro razstavljati stvari, ki je ni sposoben znova sestaviti in da so sprejemljive številne različice skupnega življenja, čeprav se razlikujejo od našega osebnega vzorca.

Izvajalci hišnih obiskov

Hišni obisk pri bolniku praviloma opravlja njegov izbrani, osebni zdravnik družinske medicine (1, 2, 3). Kadar gre za posebej nujno stanje, opravi zdravnik nujni hišni obisk skupaj s spremljevalcem in voznikom reševalnega vozila ne glede na to, pri kom je bolnik registriran. Zdravljenje na domu lahko izvaja zdravnik družinske medicine sam ali s sodelovanjem patronažne sestre; včasih pa ga z naročilom v celoti prepusti patronažni sestri. Hišne obiske v posameznih primerih lahko opravijo tudi drugi delavci v zdravstvu, kadar je taka oblika prednostna v primerjavi z ambulantnim delom (3).

Indikacije za hišni obisk

Ena najtežavnejših nalog zdravnika družinske medicine je smotrno indicirati hišne obiske (1). Razlike v številu hišnih obiskov v različnih sistemih zdravstvenega varstva in pri različnih zdravnikih povedo, da indikacije za hišni obisk niso vedno samo odsev resnosti bolnikovega zdravstvenega stanja. Na odločitev vplivajo zlasti socialne razmere in bolnikova starost. Bolnik in družina kličejo zdravnika takrat, ko se je ravnovesje v njihovem družinskem sistemu porušilo do tolikšne mere, da čutijo potrebo po posredovanju od zunaj, zato je želja po hišnem obisku tudi klic na pomoč. Družina je neravnovesje zaznala in ga morala priznati tudi navzven. Zdravnik družinske medicine je v našem kulturnem okolju za družino sprejemljiv zunanji posrednik. Tak klic na pomoč je zlasti izrazit v družinah z ostarelim ali onemoglim članom, za katerega svojci čedalje teže skrbijo. Čeprav jim je bolj ali manj jasno, da težave tičijo zunaj domene zdravstvene službe, je družinski zdravnik pogosto prvi, ki ga pritegnejo k njihovemu reševanju. Bolniki zdravnika družinske medicine cenijo prav po njegovi pripravljenosti pomagati takrat, ko ga najbolj potrebujejo, zato od njega pričakujejo ustrezno ukrepanje tako na zdravstvenem kot tudi na socialnem področju. Na pomoč mu priskoči patronažna sestra, ki navadno poskrbi tudi za povezavo s preostalimi socialnimi službami. Zdravniki pretežno obiskujejo bolne otroke in starejše občane, ki teže pridejo v ambulanto. Na število hišnih obiskov pomembno vplivajo tudi način plačevanja hišnih obiskov, zdravnikovo delovno okolje in pričakovanja bolnikov. Našteli bomo nekaj pogostnejših indikacij za različne oblike hišnih obiskov:


Zdravljenje na domu
kronične bolezni:
srčno popuščanje
hipertenzija
sladkorna bolezen
golenja razjeda
preležanine
rak
kronični bronhitis
astma

stanja:
po možganski kapi
invalidnost
duševna prizadetost
onemoglost
nezmožnost prihoda v ambulanto

lajšanje bolečin:
bolečinski sindromi
rak

spremljanje umirajočega:
rak
starost
srčno popuščanje

poslabšanje stanja


Nujen hišni obisk
bolezni:
bolečine v prsih
nezavest
dušenje
akutni infarkt
možganska kap
krči

poškodbe:
padci
zlomi
nezavest
odprte rane

prometne nezgode

porod



Hišni obisk
akutne bolezni:
visoka vročina
angina
vnetje srednjega ušesa
prehlad
pljučnica
bronhitis

akutne bolečine:
v križu
v trebuhu

duševne motnje:
psihoze
nevrotske motnje
somatoformne motnje
panične motnje
anksiozne motnje
družinske težave
demenca
delirantna stanja

akutni alkoholni opoj

stanja, za katere ugotovimo, da jih bo treba zdraviti na domu


Določitev nujnosti hišnega obiska

Zdravnik se mora o času obiska odločiti sam. Kadar ga kličejo na hišni obisk svojci ali bolnik sam, mora oceniti, kakšno je bolnikovo zdravstveno stanje in se na podlagi tega odločiti, kdaj ga bo obiskal. Pri tem mu pomagajo sporočeni znaki in občutja (1, 2, 5). Osnovno pravilo je, da se mora kljub morebitnemu dvomu, ali gre za nujno stanje ali ne, na hišni obisk odpraviti takoj.

Dostopnost in dosegljivost hišnih obiskov

Sistem zdravstvenega varstva zagotavlja bolnikom, ki ne morejo sami do izvajalca zdravstvene službe, zdravstveno oskrbo s hišnimi obiski. Stalna dosegljivost spada v domeno osebnega zdravnika, ki 24 ur skrbi za svoje bolnike, in je podnevi vključena v redni delovni čas, ponoči, ob nedeljah in praznikih pa v dežurno službo (1, 2, 6, 7, 8). Če jo opravljajo zunaj dežurne službe, so zdravniki upravičeni do dodatnega plačila.

Hišni obiski podnevi

Podnevi zdravnik lahko opravlja hišne obiske v rednem delovnem času ali zunaj njega.

Hišni obiski v rednem delovnem času

Zdravnik družinske medicine si lahko svoje delo organizira tako, da v svojem urniku predvidi del delovnega časa za hišne obiske. V rednem delovnem času opravljen hišni obisk je s količniki ocenjen toliko kot štirje povprečni posveti v ambulanti. Kadar za hišne obiske ni predvidenega službenega vozila, ima zdravnik v skladu z dogovorom v svoji zdravstveni ustanovi pravico do povračila potnih stroškov v obliki kilometrine.

Hišni obiski zunaj rednega delovnega časa

Zaradi številnih posvetov z bolniki v ambulanti se zdravniki pogosto odločajo za hišne obiske po končanem delu v ambulanti. Zlasti zdravljenja na domu pogosto ni mogoče opraviti v rednem delovnem času oziroma je bolnika treba celo nujno obiskati zunaj rednega delovnega časa. Mnogokrat zdravnika kličejo k bolniku tudi takrat, ko ni v dežurni službi, ker domnevajo, da ga bolje pozna ali mu bolj zaupajo. Za tak način dela je zdravnik poleg kilometrine upravičen tudi do plačila za opravljeni hišni obisk iz sredstev, ki jih dobijo zdravstvene ustanove za ta namen. V Sloveniji je to navadno tisti čas dneva, ko zdravnik nima rednega delovnega časa, medtem ko drugje po Evropi pod hišnimi obiski zunaj rednega delovnega časa razumejo nočne in nedeljske hišne obiske (6, 7, 9, 10).

Nočni hišni obiski

Nočne hišne obiske pri nas navadno opravlja zdravnik v dežurni službi. V Sloveniji šteje za nočni čas (ki ga upošteva plačnik dežurne službe) od 22.00 do 6.00 ure, medtem ko zdravniki pod nočnim časom razumejo čas od 20.00 do 7.00 ure, ki ga prebijejo v dežurni službi.

Hišni obiski v dežurni službi

V dežurni službi zdravnik praviloma obravnava novozbolele in tudi hujše bolnike kot sicer v rednem delovnem času (1). Zato je tudi več zahtev in potreb po hišnih obiskih. Pogosto so opravljeni kot posegi ekipe nujne medicinske pomoči. Hišni obiski (tako nujni kot nenujni) v dežurni službi ne prispevajo niti količnikov k realizaciji pogodbenih obveznosti in ne sodijo med posebej plačljive storitve, ker so pavšalna obveznost dežurne službe.

Potek hišnega obiska

Hišni obisk poteka v več fazah (1, 5):

• klic za hišni obisk,
• sporočanje in sporazumevanje o stanju bolnika ali poškodovanca,
• zdravnikova odločitev in priprava na obisk,
• pot do bolnika,
• posvet z bolnikom,
• evidentiranje hišnega obiska in dokumentacija,
• vrnitev.

Klic na hišni obisk

Hišni obisk se začne s klicem bolnika ali svojcev. Na pričakovanja in predstave bolnikov, kdaj je hišni obisk smiseln in potreben, vplivajo poleg prosvetljevanja zdravnika še številni malo raziskani vplivi okolja.

Sprejem naročila

Vsaka zdravstvena ustanova ali posamezni zdravnik morata imeti izdelan sistem sprejemanja klicev za hišne obiske. Odgovorni za sprejem klicev mora biti usposobljen ločiti med tistimi, kjer je potrebna nujna medicinska pomoč in poseg ekipe nujne medicinske pomoči, in med onimi, kjer je potreben običajen hišni obisk. Kadar dvomi, v pogovor vključi zdravnika, ki je v tem času odgovoren za opravljanje hišnih obiskov.

Zdravnik skuša v kratkem telefonskem pogovoru razbrati pomembna sporočila, ki ga vodijo pri sporazumevanju s klicočim o potrebnosti, nujnosti, času in drugih podrobnostih v obisku (2). Zdravnik na podlagi skopih podatkov sprejme pomembno odločitev: hišni obisk da ali ne. Na odločitev vplivajo strokovni in drugi dejavniki. Sledi odločitev kdaj in kako. Pri sumu na posebej nujno stanje se bo na hišni obisk peljal z reševalnim vozilom in včasih tudi s spremljevalcem. Pri zdravljenju na domu odpade sprejem naročila za hišni obisk.

Kadar zdravnik utegne in ima na razpolago zdravstveni karton, si ga bo ogledal. Pomembne podatke o bolniku in družini mu lahko posreduje tudi patronažna sestra.

Pot do bolnika

Pot do bolnika ponoči ali v slabih vremenskih razmerah je lahko ena izmed ovir, ki zdravnika odvrača od hišnega obiska. Kultura sporočanja naslova in opisa poti na žalost ne sodita med boljše lastnosti naših ljudi. Ko je pot premagana in odkrit pravi naslov, sledi bistvo hišnega obiska – posvet z bolnikom na domu.

Posvet na hišnem obisku

Pogovor z bolnikom na domu se v osnovi ne razlikuje od drugih oblik posveta v splošni medicini (5). Njegova pomembna prednost je, da je bolnik v svojem domačem okolju. Zdravnik hkrati spoznava delovanje družine in vpliv bolezni nanjo (11). Poznavanje družinskih razmer, zlasti njene sposobnosti za oskrbo bolnika, je pomembno za načrtovanje zdravljenja in vodenja bolezni. Na obseg oskrbe na hišnem obisku pogosto vplivajo okoliščine, in sicer: kje se bolnik nahaja, kakšna je osvetlitev, ali je njegov položaj primeren za pregled; oprema in zdravila, ki jih ima zdravnik s seboj (2). Kljub temu je na bolnikovem domu mogoče obravnavati večino naštetih zdravstvenih težav.

Zapis o hišnem obisku

Kliničnemu delu sledi skrbno dokumentiranje hišnega obiska, ki v časovni stiski včasih ostaja zanemarjeno. Za slovenskega zdravnika je še vedno pomembnejša pomoč bolniku kot skrbno beleženje dela in obračunavanje storitev. Zapis o obisku je v pomoč ob ponovnem hišnem obisku za zdravnika, ki je obisk opravil, ali za kolega, ki ga bodo klicali prihodnjič. Zapis o hišnem obisku pri svojem bolniku sodi med druge zapise v zdravstveni karton (1). Bistven del je načrt zdravljenja in spremljanja. Sledi vrnitev, ki je največkrat pot na obisk k naslednjemu bolniku.

Pomen hišnega obiska

Hišni obisk kot prvotni način oskrbe bolnikov se je v družinski medicini kljub institucionalizaciji zdravstva ohranil tudi na pragu 21. stoletja. Za to je veliko razlogov. Eden najpomembnejših izidov hišnega obiska je tudi ocena družine in njenega delovanja, ki jo je mogoče narediti le z neposrednim opazovanjem med obiskom družine na domu (11).

Literatura
1. Kersnik J, Švab I. Hišni obisk. Med Razgl 1996; 35: 397-403.
2. Urlep F. hišni obisk. V: Voljč B, Košir T, Švab I, Urlep F. Splošna medicina. Načela in tehnike. Ljubljana: Sekcija splošne medicine SZD, 1992: 133-9.
3. Šučur M, Šučur Ž. Kućni poseti, liječenje, rehabilitacija, njega i pomoć u kući. V: Budak A (ured.). Organizacija rada i izkustva iz prakse opće medicine. Zagreb: Medicinski fakultet sveučilišta u Zagrebu, 1990: 119-36.
4. Kersnik J. Oskrba na domu. V: Premik M, ured. Zbornik strokovnega posveta Oskrba na domu: koordinacija dela med različnimi dejavnostmi; 1997 Mar; Ljubljana. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Inštitut za socialno medicino, 1998; 7-15.
5. Vodopivec-Jamšek V. Sporazumevanje na hišnem obisku. V: Švab I (ured). Sporazumevanje med zdravnikom in bolnikom. 12. učne delavnice za zdravnike splošne medicine 1995. Zbirka PiP. Ljubljana: Sekcija za splošno medicino SZD, 1995: 73-7.
6. Olesen F, Jolleys JV. Out of hours service: the Danish solution examined. BMJ 1994; 309: 1624-6.
7. Hallam L, Cragg D. Organisation of primary care services outside normal working hours. BMJ 1994; 309: 1621-3.
8. Toenies H. Hausbesuch. V: Kochen MM (Hrsg.). Allgemeinmedizin. Stuttgart: Hipokrates Verlag, 1992: 117-27.
9. Lattimer V, Smith H, Hungin P, Glasper A, George S. Future provison of out of hours primary medical care: a survey with two general practitioner research networks. BMJ 1996; 312: 352-6.
10. Majeed FA, Cook DG, Hilton S, Poloniecki J, Hagen A. Annual night visiting rates in 129 general practices in one family health services authority: association with patient and general practice characteristics. Brit J Gen Practice 1995; 45: 531-5.
11. Kersnik J. Ocenjevanje družine na hišnem obisku. V: Švab I, ured. Družina v družinski medicini. 14. učne delavnice za zdravnike splošne/družinske medicine. Ljubljana: Sekcija za splošno medicino Slovenskega zdravniškega društva, 1997; 43-60.

Priporočena literatura

1. Urlep F. hišni obisk. V: Voljč B, Košir T, Švab I, Urlep F. Splošna medicina. Načela in tehnike. Ljubljana: Sekcija splošne medicine SZD, 1992: 133-9.
2. Kersnik J, Švab I. Hišni obisk. Med Razgl 1996; 35: 397-403.
3. Kersnik J. Oskrba na domu. V: Premik M, ured. Zbornik strokovnega posveta Oskrba na domu: koordinacija dela med različnimi dejavnostmi; 1997 Mar; Ljubljana. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Inštitut za socialno medicino, 1998; 7-15.
4. Kersnik J, Švab I. Zdravljenje bolnika na domu in hišni obiski: dileme in perspektive. V: Premik M, ured. Zbornik strokovnega posveta Oskrba na domu; koordinacija dela med različnimi dejavnostmi; 1997 Mar; Ljubljana. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Inštitut za socialno medicino, 1998; 63-6.