1. UVOD

Motnje gibanja v grobem razdelimo v dve skupini:
– gibanje je prekomerno – pojavijo se različne oblike nehotenih gibov
– gibanje je nezadostno – pojavi se ohromelost (paraliza).

V našem seminarju obravnavamo le drugo skupino motenj gibanja, torej vzroke za ohromelost.

Pri ohromelosti ločimo:
a) bolezen »spodnjega« motonevrona, ki se kaže kot ohlapna ohromelost (flakcidna paraliza)
b) bolezen »zgornjega« motonevrona, ki se odraža v spastični ohromelosti (spastični paralizi)

Spodnji motonevroni: motorični nevroni, ki izvirajo v hrbtenjači ali možganskem deblu in neposredno oživčujejo skeletne mišice.
Zgornji motonevroni: motorični nevroni, ki izvirajo iz višjih področij, kot je npr. motorični korteks ter tvorijo sinapse s spodnjimi motoričnimi nevroni, katerim pošiljajo descendentne ukaze za gib. V modernejši terminologiji se za zgornje motonevrone tako pojavlja tudi izraz premotorični nevroni.

Tip ohromelosti se določa s klinično nevrološko preiskavo, pri kateri se ocenjuje: aktivno in pasivno gibljivost, moč, tonus in reflekse.

1.) Bolezni zgornjega motonevrona in spastična ohromelost
Pri nevrološki preiskavi ugotovimo blago usahlost skeletne mišice, izgubo mišične moči, izgubo sposobnosti finega gibanja, zvečan tonus skeletne mišice (sprememba v razmerju med facilitacijo in inhibicijo v škodo inhibicije), živahnejše kitne reflekse, izgubo umaknitvenih ter pojav patoloških refleksov.
Gre za motnje v zgornjem motonevronu, pri katerem ločimo več poti:
a) direktna piramidna pot – izvira iz primarnega motoričnega korteksa, premotoričnega korteksa in parietalnega lobusa:
– tractus corticospinalis lateralis – za distalne mišice udov
– tractus corticospinalis anterior – za aksialno mišičje in proksimalne mišice udov
– tractus corticonuclearis – za možganske živce.
b) descendentne proge – izvirajo iz jeder možganskega debla:
– dorzolateralna pot (tractus rubrospinalis) – za distalne mišice udov
– ventromedialna pot (tractus reticulospinalis, tectospinalis, vestibulospinalis) – za aksialno mišičje in proksimalne mišice udov.

2.) Bolezni spodnjega motonevrona in ohlapna ohromelost
Pri nevrološki preiskavi ugotovimo usahlost skeletne mišice, izgubo moči, izgubo ali zmanjšanje tonusa in oslabelost ali odsotnost kitnih refleksov.
Gre za motnje na ravni delovanja spodnjega motonevrona, ki s pripadajočimi mišičnimi vlakni tvori motorično enoto. Motnje zasledimo na različnih ravneh motorične enote (na telesu motonevrona, aksonu, motorični ploščici ali skeletni mišici). Poškodba motonevrona in poškodba skeletne mišice se pogosto kažeta v enaki obliki ohromelosti, zato so za razlikovanje miopatij od nevropatij potrebni še dodatni testi:
– EMG (elektromiografija)
– histološka preiskava (propad mišičnih celic)
– serološka preiskava, pri kateri iščemo skeletnomišične encime v serumu (kreatin kinaza).

Včasih spastična in ohlapna ohromelost nastopata skupaj, kar pomeni, da gre za istočasno okvaro zgornjega in spodnjega motonevrona (primer je amiotrofna lateralna skleroza).

V seminarju je sistematično opisanih 5 oblik ohromelosti, ki imajo različne vzroke in nastopajo na različnih ravneh motoričnega sistema:
– cerebrovaskularni inzult v področju arteriae cerebri mediae
– bolezen motonevrona
– paraliza pri poliomielitisu
– okvara nervusa radialisa
– Duchennova mišična distrofija.