1. ANATOMIJA NOTRANJEGA UŠESA
Notranje uho oz. labirint morfološko delimo na koščeni in membranozni labirint. Koščeni labirint sestavljajo vestibulum, cochlea in canales semicirculares. Membranozni, ki je znotraj koščenega, sestavljajo utricus, sacculus, ductus cochlearis, ductus semicirculares, ductus perilymphaticus (skozi katerega odteka perilimfa na spodnjo stran piramide), ductus reuniens ter ducus utriculosaccularis, ki se podaljša v ductus endolymphaticus in vodi skozi aqueductus vestibuli na zadajšnjo stran piramide, kjer se končuje pod duro v vrečici z endolimfo(saccus endolymphaticus). Znotraj membranoznega labirinta je endolimfa, med membranoznim in koščenim je perilimfa.
Glede na funkcijo labirint delimo na dva receptorska sistema:
- sistem receptorjev za sluh – akustični organ
- sistem receptorjev za ravnovesje – ravnotežni organ
Akustični organ je v kohlearnem duktusu, ki je pritrjen med zunanjo steno polža in koščeno spiralo (lamina spiralis ossea), ki je navita okrog modiolusa (vretena) v osi polža. Koščena spirala in kohlearni duktus razdelita polža v dva dela. Zgornji del- scala vestibuli je v zvezi z vestibulumom in je preko fenestre vestibuli v stiku s srednjim ušesom. Spodnji del – scala tympani pa meji na srednje uho preko ovalnega okenca (fenestra cochleae). Skali komunicirata med seboj na vrhu polža-helicotrema; obe izpolnjuje perilimfa, polžev vod pa endolimfa. Polžev vod ima tri stene: membrana basilaris, membrana vestibularis in stria vascularis. Na bazilarni membrani so nameščene receptorne in več vrst opornih celic slušnega organa. Celice sestavljajo Cortijev organ.Iz polža v osrednje živčevje vodi n. cochearis. Sestavljajo ga centralni nevriti bipolarnih celic, ki tvorijo v modiolusu ggl. spirale cochleae.
Receptorji ravnotežnega organa so cristae ampullares (v ampulah polkrožnih vodov) in maculae(ena v utrikulusu in ena v sakulusu). Makule sestavljajo oporne in receptorske celice, ki imajo cilije ti se nahajajo v želatinasti snovi na vrhu katere so statokoniji. Okrog receptorskih celic se nahajajo aferentna živčna vlakna, ki jih stimulirajo linearni pospeški. V kristi ampularis pa ciliji segajo do vrha kupule, ki tudi sega do vrha ampule, af. vlakna pa stimulirajo kotni pospeški. Iz ravnotežnega organa vodi v osrednje živčevje n. vestibularis, ki ga sestavljajo centralni nevriti bipolarnih celic, ki tvorijo ggl. vestibulare.
N.cochlearis in n.vestibularis se združita v n.vestibulocochlearis, ki zapušča piramido skozi meatus in porus acusticus internus in vstopa v možgansko deblo med ponsom in medulo oblongato.

SLUŠNA POT (polisinaptična; poteka križano in nekrižano-vsako uho zastopano v obeh hemisferah; tonotopična ureditev; kontrolna povratna zveza: akustična skorja  Cortijev organ)
N.cochlearis

nucl.cochlearis dorsalis in ventralis (  n.corporis trapezoidei, n.olivaris superior, n.lemnisci lateralis)

 (lemniscus lateralis)

nucl. colliculi inferioris

corpus geniculatum mediale

 (radiatio acustica)
primarni in sekundarni akustični predel skorje (gyri temporales transversi)

VESTIBULARNA POT
N.vestibularis


nucl. vestibularis medialis, lateralis, superior, inferior

 tractus vestibulocerebellaris (tudi v obratni smeri: cerebellum  vest. jedra)

 tractus vestibulospinalis (do motoričnih nevronov spinalnih živcev za mišice trupa in proksimalne mišice udov – inhibicija fleksije, aktivacija ekstenzije)

 fasciculus longitudinalis medialis ( posreduje povezavo z jedri drugih mož. živcev predvsem tistih, ki inervirajo zunanje očesne mišice)

 preko talamusa zveze z možgansko skorjo (ventralna postcentralna somatosenzorična regija blizu vidne aree)

2. FIZIOLOGIJA NOTRANJEGA UŠESA
Slušno dojemanje fiziološko lahko razdelimo na štiri stopnje:
1.)Mehanično prevajanje zvočnih dražljajev od zunanjega sveta preko zunanjega in srednjega ušesa do notranjega ušesa
Zvočni valovi zanihajo bobnič, ki preko slušnih koščic in ovalnega okenca nato vzvalovi labirintno tekočino v polžku.
2.)Distribucija stimulusa v polžu –mehanična analiza frekvence zvoka
Tako razgibana tekočina zaniha bazilarno membrano, na kateri se nahaja Cortijev organ. Valovanje bazilarne membrane zaznajo receptorske celice –čutnice. Vsaka frekvenca ima določeno mesto na bazilarni membrani, kjer se bo nahajala njena maksimalna amplituda in zato tudi največji odgovor receptorskih celic, torej sta tako bazilarna membrana kot Cortijev organ urejena tonotopično.
3.)Transformacija zvočnega (mehaničnega) dražljaja v bioelektrično energijo
Površina notranjih receptorskih celic z dlačicami Cortijevega organa je nabita z določenim električnim potencialom, ki je električno nevtralen. Valovi, ki prihajajo vzdolž bazilarne membrane ta električni potencial spremenijo. Nagibanje dlačic v smeri največjega stereocilija depolarizira čutnice, nagibanje v nasprotno smer pa jih hiperpolarizira. Če je dosežen prag receptorske celice izločajo ekscitatorne nevrotransmiterje. Iz baz čutnic potekajo aferentna živčna vlakna in prevajajo električni potencial do slušnih predelov v temporalnih režnjih. Tudi aferentna vlakna slušnega živca in slušni korteks so urejeni tonotopično, pomembno pa je, da se sekundarna aferentna vlakna, ki izvirajo iz kohlearnih jeder večinoma križajo, zato je vsako uho zastopano v obeh hemisferah.
4.)Ojačevanje specifičnih frekvenc
Zunanje receptorske celice z dlačicami naj bi preko eferentnih živčnih vlaken dobivale informacije za spreminjanje dolžine stereocilij, kar naj bi vplivalo na ojačevanje določenih frekvenc.
Fiziologija ravnotežnega organa
Na isti način iz receptorskih celic ravnotežnega sistema (pri spreminjanju položaja glave v smeri gravitacije ter pri linearnih pospeških se vzdražijo čutnice v makulah, pri spreminjanju hitrosti ali smeri gibanja pa čutnice v ampulah polkrožnih vodov) nenehno izvirajo bioelektrični dražljaji (resting activity), ki preko živca in vestibularnih jeder prehajajo na motorična jedra za mišice trupa, udov in oči ter tako uravnavajo tonus mišičja, potreben za vzdrževanje ravnotežja.

3. TOKSIČNE OKVARE NOTRANJEGA UŠESA

a) Vnetja labirinta

Labyrinthitis serosa
Virusi mumpsa, influence, rubeole in varičele lahko skozi strijo vaskularis vdrejo v notranje uho.Ti okvarijo samo polža ali pa še vestibularni aparat hkrati ali posamič. Posledica tega je naglušnost ali pa popolna gluhost obolelega pacienta. Labyrinthitis serosa je zelo podoben neuronitisu z ganglionitisom, ki pa ju ločimo šele z elektronistagmografijo. Ker pa je patohistološko pri seroznem vnetju labirinta zajeta večinoma perilimfa, se slušna funkcija tudi ohrani.
Terapija:simptomatsko zdravljenje z analgetiki in mirovanjem bolnika.

Labyrinthitis suppurativa
Nastane kot posledica maningokoknega meningitisa, vnetja srednjega ušesa, frakture temporalne kosti ali kot posledica hematogenega razsoja ( pri meningitisu, encefalitisu, abscesu...)
Simptomi:vrtoglavica, slabost, bruhanje, šumenje v ušesu, slabši sluh

Labyrinthitis mycotica
Je zelo redek, pojavi se praviloma le pri imunsko oslabljenih pacientih (Candida...).

Labyrinthitis toxica
Nastane po hematogenem razsoju ali pa po dajanju kapljic pri vnetju srednjega ušesa.
Poškodbe lahko povzroČijo eksogeni toksini (zdravila, industrijski produkti, tobak, alkohol...) in endogeni toksini (bakterijski toksini in toksični metaboliti pri metabolnih motnjah).
Simptomi:-tinitus
-obojestranska izguba sluha (najprej za visoke frekvence)
-vrtoglavica (odvisna od položaja telesa), slabost
-motnje ravnotežja z vrtoglavico
-oscilopsija (nezmožnost fiksacije, zaradi motenj vestibulo-okularnega refleksa)


b) Ototoksični industrijski produkti:
arzenove spojine soli živega srebra
svinčeve soli organofosfati
žveplove in tetrakloroogljikove spojine ogljikov monoksid
benzol nitrobenzol
anilin
CO povzroči periferno slušno in centralno ravnotežno odpoved, druge snovi pa propad senzornih celic, perifernih nevronov, centralnih jeder in nevralnih poti.

c) Ototoksična zdravila
Pogosto je prvi znak ototoksičnega delovanja zdravil TINUTUS, sledi postopna senzorinevralna IZGUBA SLUHA in/ali VERTIGO.
Posebno pozorni moramo biti na:
- kombinacije zdravil, ki delujejo sinergistično ototoksično,
- renalno funkcijo,
- bolnike, ki so vezani na posteljo (okvara vestibularnega aparata lahko ostane skrita).

Aminoglikozidni antibiotiki so daleč najpomembnejša ototoksična zdravila. Ototoksičnost je odvisna od doze in razpolovnega časa zdravila, renalne funkcije ter stanja strije vaskularis in resorptivnih celic notranjega ušesa. Aminoglikozidi imajo dolg razpolovni čas, če je tudi renalna funkcija oslabljena, se v visokih dozah lahko dolgo zadržujejo v endolimfi in uničijo kohlearne in vestibularne senzorične celice (posamezni predstavniki aminoglikozidov do neke mere kažejo »preferenco« okvarjanja enih ali drugih). Njihovo ototoksično delovanje diagnosticiramo z avdiometrijo (pokaže progresivno senzorinevralno izgubo sluha za visoke frekvence), vestibularnimi testi (spontani nistagmus, oslabel labirintov odgovor na toplotne dražljaje, patološki vestibulospinalni refleksi) in dokazano renalno insuficienco.
Ukrepi:
Takoj ukinemo terapijo z aminoglikozidom. Intavenozno apliciramo nizkomolekularni dekstran, lahko tudi kortizon. Okvara napreduje tudi do 6 mesecev po ukinitvi aminoglikozidov (negotova prognoza)!
Pri vsakem pacientu, ki prejema aminoglikozide, moramo rutinsko testirati renalno funkcijo in opravljati redne avdiometrije (1-2x tedensko), po možnosti pa tudi preverjamo serumske koncentracije aminoglikozidov.

Diuretiki Henleyeve zanke, posebno etakrinska kislina in furosemid, lahko povzročijo (običajno) reverzibilno senzorinevralno izgubo sluha. Posebno nevarna je sinergistična ototoksičnost kombinacije z aminoglikozidi, ki je ireverzibilna!!!
Manj pogosto ototoksično delujejo salicilati (tinitus je eden znakov salicilizma) in kinin, ki povzročajo metabolne motnje v ciliarnih celicah (reverzibilno, če pravočasno ukrepamo). Ototoksičnost opažamo tudi pri nekaterih citostatikih, antikonvulzivih in eritromicinu (visoke doze).

4. METABOLNE BOLEZNI

Okvare labirinta so lahko posledica tudi metabolnih bolezni. Le-te so:
a) Sladkorna bolezen
Vaskularne spremembe pri tej bolezni, zlasti ateroskleroza, okvarijo tudi A. labiryntico zmanjšan pretokokvara čutnih celic.
b) Ledvične bolezni
Kronične ledvične bolezni vodijo do porušenja ravnovesja elektrolitov in Ph v organizmusprememba prevodnosti membran celic okvara čutnic v ampularnem (lat. polkrožni kanali) in statičnem (sacculus, utriculus) sistemu.
c) Hipotireoza
Vodi v zmanjšano izločanje ščitničnih hormonovsprememba metabolizma celicdegeneracija čutnih celic zaradi spremembe el. ravnovesja v statičnem in ampularnem aparartu.
d) Hipovitaminoze (pomanjkanje vit. B).
e) Bolezni nadledvične žleze (sprememba metabolizma celic).

5. AKUSTIČNI NEVRINOM ALI SCHWANOM

Histološko je nevrinom VIII možganskega živca (N. vestibularis) benigen tumor, ki vznikne iz Schwannovih celic ovojnice živca.

Glede na mesto vznika nevrinoma delimo:
1. lateralni akustični nevrinom (izključno lokalna simptomatika)
2. mediolateralni akustični nevrinom
3. medialni akustični nevrinom (najpogostejši tip, izvira iz področja cerebellopontinega kota in povzroča simptomatiko okvare VIII možg. živca in deloma tudi sosednje ležečih živcev, možg.debla, malih možgan in znake in simptome zvišanega intrakranialnega pritiska)

Glede na stopnjo (velikost tumorja )delimo nevrinom VIII možg. živca v 3 stopnje (do 8mm, do 2,5cm, nad 2,5cm), kar pogojuje izražene znake in simptome.


Simptomi Znaki:
1. lokalni: 1. lokalni:
a) tinitus a) retrokohlearna senzorinevralna gluhost
b) enostranska napredujoča gluhost (izguba stapedius refleksa, pato. Kohleografija) c) nenadna izguba sluha b) vestibularni( spontan nistagmus + izguba
d) spreminjajoča gluhost odziva labirinta na draženje)
e) vrtoglavica 2. posredni (preko okvare drugih struktur)
2. posredni (preko okvare drugih struktur): a) periferna, običajno blaga pareza facialisa +
a) enostranski spasm ali paraliza N. facialisa pozitiven Hitselbergov znak – zmanjšana senz-
b) dvojni vid posteriorne stene meatusa-ni refleksa kašlja)
c) ataksija b) paraliza abducensa
d) enostranske motnje v senzoriki obraza c) izguba kornealnega refleksa
3. pintrakranialni d) hipestezija trigeminus področja
a) okcipitalni glavobol e) občasna paraliza ustnega neba
b) bruhanje 3. zaradi pritiska na možgansko deblo
c) slabši vid in edem papile vidnega živca a) okulomotorne motnje
d) spremembe osebnosti b) nistagmus s trzljaji
c) nenormalen ali odsoten optokinetični
nistagmus
d) patološki auditorni odziv možg.debla(ABR)
4. pri tumorjih,večjih od 2,5cm,se lahko pojavi
disdiadohokinezija in ataksija ter edem papile
vidnega živca in bruhanje
Diferencialna diagnoza:
- Menier-ova bolezen
- nenadna oglušelost
- prirojen holesteatom cerebelopontinega kota
- meningeom in nevrinom facialisa
- prirojen sifilis
Diagnostične preiskave: audiometrija, stapedius refleks test, vestibularni testi z nistagmografijo, CT, MRI
Zdravljenje: vedno kirurško. Znani so različni kirurški pristopi, odvisno od stopnje tumorja (ekstraduralni transtemporalni pristop, v kasnejših stadijih pa retrosigmoidalni oz.subokcipitalni pristop). Stadij pa pogojuje tudi delež pacientov z ohranjenim sluhom in funkcijo facialisa.


6. AKUSTIČNA TRAVMA

Je okvara notranjega ušesa zaradi močnih zvočnih dražljajev. Delimo jo na akutno in kronično.

Akutna:
• Je okvara spiralnega organa zaradi enkratnega ali kratkotrajnega delovanja močnih akustičnih dražljajev
• Simptomi in znaki: nenaden šum z naglušnostjo na prizadetem ušesu, ravnotežnih motenj ni
• Izvidi: otoskopski izvid je normalen, avdiogram pokaže perceptivno naglušnost s padcem 4000 Hz
• Prognoza je odvisna od stopnje okvare in starosti bolnika
• Terapija: je ni, bolnik se naj izogiba ponovnemu izpostavljanju ropotu, dobiva vitaminsko terapijo (vitamin A) in sredstva za vazodilatacijo. Pomembnejša je preventiva.

Kronična:
• Je okvara v čutnicah notranjega organa,ki nastane zaradi dolgotrajnega izpostavljanja zvočnim impulzom, močnejšim od 90 db.
• Izpostavljene osebe: delavci v težki industriji, tovarnah avtomobilov, železniških vagonov, kovači, delavci v prometu in tudi glasbeniki.
• Odvisnost okvare od: starosti bolnika, njegove oddaljenosti od izvora hrupa, jakosti hrupa (>90 db), višine tonov (>4000 Hz), ritma in trajanja hrupa. Nepretrgan in dolgotrajen hrup je mnogo nevarnejši od kratkotrajnega in pretrganega.
• Simptomi in znaki: obojestranska, perceptivna in nepopravljiva naglušnost z najmočnejšim izpadom v visokofrekvenčnem območju. Poleg naglušnosti je bolnik še nervozen, močno utrujen in nezbran pri delu.
• Terapija: pravega zdravila ni. Hrup na delovnem mestu naj bo čim manjši. Tiste z znamenji ušesne okvare je treba za takšno delo izločiti. Hrupu izpostavljene delavce je treba zavarovati z zaščitnimi sredstvi, kot so: ušesni čepi, zaščitne vate, zaščitne slušalke in varovalne čelade.


7. BAROTRAVMA

SIMPTOMI: Akutna bolečina, pulzirajoče šumenje v ušesih, gluhost, včasih vertigo in motnje ravnotežja.

PATOGENEZA: Nenadne spremembe zračnega pritiska  absolutno ali relativno znižanje pritiska v srednjem ušesu  krvavitve v sluznici srednjega ušesa in bobnični membrani, lahko ruptura bobniča ali membrane okroglega okenca.

Bolezen nastane zaradi nenadnega zaprtja Evstahijeve tube, ki se stisne zaradi hitrega dviga atmosferskega pritiska ali zaradi pridruženega povišanja tkivnega pritiska  edem sluznice in sero-hemoragični eksudat v votlini srednjega ušesa. (aero- ali barotitis).

Poškodba pogosto ni omejena le na srednje uho, ampak se pozitivni ali negativni pritisk preko ovalnega in okroglega okenca prenaša na notranje uho  povečanje ali zmanjšanje hidrostatskega pritiska   pretok krvi v terminalnih arterijah notranjega ušesa  trajne perceptivne lezije sluha in motnje ravnotežja zaradi okvar ravnotežnega organa.

DIAGNOZA. Anamneza, otoskopija (najdemo skrčenje bobnične membrane, subepitelijske krvavitve v pars tensa, transudat za bobnično membrano, hemotimpanum), prisotnost prevodne gluhosti.

ZDRAVLJENJE. Dekongestivne nosne kapljice, kateterizacija tube, lahko paracenteza, analgetiki, oralna protivnetna zdravila. Ob barotravmi s hudo senzorinevralno gluhostjo moramo takoj napraviti timpanotomijo, da si omogočimo dostop do okroglega okenca in popravimo morebitno rupturo njegove membrane.

PROFILAKSA. Izogibanje letenju in potapljanju med vnetji nazofarinksa, nosu ali paranazalnih sinusov, odkrivanje in zdravljenje anatomskih deformacij v nosu in nazofarinksu, ki motijo dihanje skozi nos in lahko povzročajo razvoj vnetij Evstahijeve tube.

Eksplozivna travma
Kombinacija barotravme in akutne akustične travme. Prizadeto ni le srednje uho, ampak lahko tudi labirint.
Simptomatika variira od popolne gluhosti, ki je pogosto obojestranska, do perceptivne izgube sluha različnih stopenj. Vrtoglavica z nistagmusom kaže na hujšo okvaro; v tem primeru je prisotno tudi stalno šumenje v ušesih.
Poškodbe so le redko reverzibilne.

8. KESONSKA BOLEZEN

Je bolezen potapljačev in delavcev, ki delajo v kesonih (keson je spodaj odprta navadno armiranobetonska posoda za delo pod vodo).
Če se potopimo 10m ali več, se v krvi raztopi določena količina sicer netopnega dušika. Pri prehitrem vračanju na površje pride do nastanka dušikovih mehurčkov, ki lahko zamašijo majhne žilice in kapilare. Zmanjša ali celo prekine se pretok krvi, bolezenska znamenja pa so odvisna od narave in mesta okvare.
Če je prizadeto notranje uho, se bolniku v roku nekaj minut do nekaj ur začne vrteti, ima glavobole in tudi bruha. V ušesih mu zvoni, postane nenadno naglušen ali celo ogluši. Poleg znakov okvare labirinta, pa v težjih primerih pride tudi do motenj vida, ataksije in motenj zavesti.

Pri pregledu ugotovimo senzinevronalno gluhost, spontani in provokacijski vestibularni nistagmus, resne ataksije in nevrološke motnje.

Čimprej zdravimo s hiperbaričnim kisikom, pa tudi vazodilatatorji, vitamini, kortikosteroidi, sedativi in počitkom.
Če je zdravljenje pravočasno in gre za lažjo okvaro, se stanje popravi, pri težjih oblikah pa pride do gluhosti, slepote, motenj ravnotežja, paraliz in celo smrti.

Zaradi izboljšanja delovnih razmer in poučevanja delavcev in potapljačev o nujnosti postopne dekompresije, je postala kesonska bolezen izredno redka.

9. MÉNIEROVA BOLEZEN (Mb. Méniere)

Zaradi vazomotoričnih motenj pride do povečanja osmotskega tlaka v endolimfatični vreči.
Motnje so običajno posledica prekomernega uživanja nikotina in alkohola, alergij, diabetesa, hipotiroze, infekcij…

Endolimfa je zelo bogata s K+ in tekočina zaradi poškodbe membrane začne uhajati v perilimfatični prostor, kjer pa poteka vestibulokohlearni živec. Zvišana konc. K+ zunaj živca pa zavira prevajanje impulzov po živcu.
Pojavijo se simptomi odpovedi VIII. živca.
Trias: - TINITUS
- VERTIGO
- NAGLUŠNOST

Napad se začne nenadoma, v nekaj urah se lahko stanje izboljša. Bolnik ima občutek polnega ušesa, šumi mu, močno se mu vrti, poleg tega pa slabo ali pa sploh ne sliši. Postopoma lahko vodi v trajno izgubo sluha.

Dg.: Anamneza, avdiogram – senz.naglušnost, zmanjšana kalorična vzdražljivost, horizontalni nistagmus
Terapija: antiemetiki, antivertiginozi, neslana dieta, pomirjevala. Krg: vestibularna nevrektemija, transtimpanična labirintektomija





10. MÉINERJEV SINDROM

Méinerjev sindrom so Méinerjevi bolezni podobna stanja. Sem spadajo arteriosklerotične spremembe v notranjem ušesu, okvare vestibularnih poti, pontocerebelarni tumorji, cervikalni sindrom, nevropatija vestibularis in akutna oglušelost.
-cervikalni sindrom, ki nastane zaradi pritiska na arterijo vertebralis ali zaradi draženja simpatičnih živčnih niti, ki jo spremljajo. Vzrok je poškodba vratne hrbtenice ali degenerativne in vnetne spremembe. Zdravljenje je ortopedsko.
-neuropatia vestibularis je okvara vestibularnega dela osmega živca ali njegovih jeder. Vzrok je kotiščna infekcija ali pa nastane ob influenci. Značilna je vrtoglavica, ki nastopi nenadno, spremljajo jo pa slabost, bljuvanje in horizontalni nistagmus, ter izguba ravnotežja ob neprizadetem sluhu.
-nenadna naglušnost ali oglušelost je dokaj pogosta. Navadno prizadene ljudi srednjih let. Bolezen se začne z nenadnim šumenjem in piskanjem v ušesu ter s perceptivno naglušnostjo z vertigom. Izguba sluha je popolna in trajna ter pogosteje enostranska. Vzrok so prekrvavitvene motnje v polžu (povirje arterije audative interne). Zdravljenje je dokaj uspešno. Bolniku damo vazodilatatorje, antikoagulanse, kortikosteroide, vitamine. Omejimo vnos tekočine, svetujemo neslano prehrano in počitek.


11. PREISKAVNE METODE

Veliko različnih preiskav slušnega in ravnotežnega sistema imamo na voljo. Zelo pomembno je, da znamo med njim pravilno izbrati tisto oz. tiste, ki nas bodo najhitreje, najsigurneje in najceneje pripeljale do diagnoze bolezni, zaradi katere ima pacient težave.

V prvi vrsti moramo dobiti dobro anamnezo, saj je od nje velikokrat odvisno nadaljne vodenje diagnostike. Od osnovnih preiskav se poslužimo še inspekcije in otoskopije, s katerima pregledamo zunanji sluhovod in bobnič. Za tem se odločimo še za bolj kompleksne preiskave, kot so:
- avdiogram, ki kaže morebitno napredujočo senzorno-navralno izgubo sluha,
- vestibularni testi, ki kažejo bodisi spontani nistagmus, depresijo labirintove reakcije na toploto ali
nenormalen vestibulo spinalni refleks,
- radiografija (slika po Schullerju, Stenversu), CT (pri facialni paralizi in otoreji), MR in
- druge preskave, za katere se odločimo na podlagi anamnestičnih podatkov in klinične slike pacienta: testi ledvične funkcije, virusna serologija in preiskava likvorja.