V Sloveniji lahko 15 vseh prezgodnjih smrti uvrstimo med posledice kajenja. V epidemiologiji raka je povezava med kajenjem in pljučnim rakom eno izmed najbolje preučevanih in dokazanih dejstev.
Lopez, Collishaw in Piha opisujejo štiri obdobja epidemije kajenja. Prvo obdobje je čas, ko kadi manj kot 15 moških in zelo redke ženske. V drugem obdobju hitro naraste odstotek kadilcev med moškimi, ki jim z zamikom enega ali dveh desetletij sledijo tudi ženske. Odstotek moških smrti na račun kajenja narašča. V tretjem obdobju število moških kadilcev ne narašča več, krivulja kajenja pri moških se postopno obrne navzdol. Še vedno narašča odstotek moških smrti zaradi kajenja. Odstotek kadilk ostaja visok, strmo raste tudi odstotek ženskih smrti zaradi kajenja. V četrtem obdobju epidemije upada odstotek kadilcev pri obeh spolih. Smrti na račun kajenja med moškimi so še pogoste, vendar ne naraščajo več; med ženskami pa ta odstotek še vedno narašča in se približuje krivulji za moške. Če sodimo po kadilskih navadah in obolevnosti v Sloveniji, smo pri moških v četrtem obdobju, pri ženskah pa žal še vedno globoko v tretjem obdobju epidemije kajenja. Kot kaže, bo še dve desetletji naraščalo število prezgodnjih smrti, ki jih lahko pripišemo kajenju. Vse več žrtev tobaka bo med ženskami.
Zaradi spreminjanja kadilskih navad se spreminja tudi epidemiološka slika incidence (število novih primerov), števila umrlih in prevalence (število še živečih, ki so bili kdaj koli do konca tega leta zdravljeni zaradi raka). Spreminja pa se tudi tipična podoba pljučnega raka: v zadnjem desetletju je manj ploščatoceličnega raka, ki vznikne v osrednjih delih pljuč, več pa žleznega raka v bolj oddaljenih delih sapničnega drevesa. Slednje bi lahko pripisali trendu lahkih cigaret, ki pa jih kadilci za isti učinek pokadijo več in jih globlje inhalirajo, kar je verjetno v povezavi z večjo pogostnostjo raka na zunanjih, perifernih delih pljuč.