1. UVOD

Bolečina je eden izmed najpogostnejših simptomov, zaradi katerega bolnik poišče pomoč pri zdravniku. Bolečina, ki je kronična in močna, je za bolnika še posebej moteča, ker onemogoča njegovo normalno življenje in nenazadnje tudi resno ogroža zdravje. Prav zaradi izrazito subjektivne narave in fiziologije bolečine pa je njeno zdravljenje težavno.

IASP (International Association for the Study Pain) obravnava bolečino kot senzorično in čustveno doživetje, ki je povezano z dejanskim ali potencialnim delovanjem dražljajev, ki kakorkoli okvarjajo tkiva. Bolečina navadno spremlja vzdraženje nociceptorjev v koži, mišično - skeletnih strukturah in/ali drobovju. Za samo fiziologijo bolečine so pomembne naslednje strukture:

a) Nociceptivni nevroni prvega reda - transdukcija bolečine se dogaja na ravni nociceptorjev, ki so prosti živčni končiči. Telesa teh nevronov ležijo v ganglijih zadajšnjih rogov hrbtenjače ali v trigeminalnih ganglijih (v primeru kožnih nociceptorjev) ali pa potekajo njihova vlakna skupaj z simpatičnim ali parasimpatičnim nitjem (v primeru visceralnih nociceptorjev). Nadalje delajo nevroni prvega reda sinapse posredno (preko inhibicijskih ali ekscitacijskih internevronov) ali neposredno z nevroni drugega reda na nivoju hrbtenjače.

b) Nociceptivni nevroni drugega reda ali spinotalamična proga – del nitja poteka križno v anterolateralnem funiklu hrbtenjače in ipsilateralno (nekrižno). Spinotalamično progo razdelimo nadalje na anteriorno in posteriorno. Na nivoju talamusa dela proga sinapse z nevroni tretjega reda, večina pa se končuje v retikularni formaciji (v povezavi s sistemom ARAS) in v periakveduktalni sivini (v povezavi z limbičnim sistemom)

c) Nevroni tretjega reda - potujejo večinoma v možgansko skorjo, ki je pomembna za lokalizacijo in čustveni odnos do bolečine.

d) Modulatorni sistem na nivoju CŽS, predvsem substanca želatinoza in descendentne poti endogene analgezije.

Živčni prenašalci bolečinskih poti so aminokisline in peptidi, sem štejemo glutamat z delovanjem na AMPA ter NMDA receptorje in substanco P. Poleg njiju še CGRP, holecistokinin, somatostatin, bradikinin, NO in druge. Pri endogeni analgeziji pa predvsem GABA in glicin, opoidni peptidi in biogeni amini.

Zdravljenje bolečine zahteva interdisciplinarni pristop. Poleg ustreznega znanja je potrebna sposobnost organiziranja zdravstvene oskrbe in sposobnost sporazumevanja z bolnikom in njegovo okolico. Treba se je tudi zavedati, da zdravljenje bolečine ni vedno optimalno.