1. Uvod
Za endemski sifilis je značilno, da je omejen na večji ali manjši teritorij, na daljši ali krajši čas, da se hitro pojavlja in širi med vse sloje prebivalstva, ne glede na starost, spol ali družbeni položaj, in to v glavnem ekstragenitalno. Gre za nespolno oz. ekstragenitalno okužbo s Treponema pallidum. Endemični sifilis je v Evropi velika redkost. Razširjen pa je v Afriki, na Bližnjem vzhodu in v jugovzhodni Aziji.

2. Zgodovinski pregled pojavljanja in širjenja sifilisa
V Evropi sifilisa pred 15. stol. niso zasledili. Po odkritju Amerike ob koncu leta 1492 so najverjetneje Kolumbovi mornarji zanesli sifilis v Evropo, kjer se je najprej širil na sporadičen način med mestnim prebivalstvom v urbaniziranih sredinah. Sporadični primeri sifilisa so bili predhodniki endemskega. Vzrok za prehod iz ene oblike v drugo je bil verjetno poslabšanje socialno-ekonomskih pogojev življenja.
Ob koncu 18. stoletja se je na Reškem in v njegovem priobalnem pasu pojavilo nenzano obolenje, ki je med prebivalci še posebej med obolelimi, zdravniki in oblastmi, povzročilo veliko skrbi. Imenovali so jo škrljevska bolezen, po vasici Škrljevo nad Bakrom, kjer so jo najprej odkrili. Zaradi pestrosti klinične slike, obolevanja med mladimi in starimi, predvsem pa zaradi posledičnih zaznamovanj v kasnejših stadijih, je begala prebivalstvo, za zdravnike pa je bila velika uganka. Debelo desetletje je trajalo, preden so se izkristalizirali prvi odgovori na epidemiološka in terapevtska vprašanja. Sledili so kliničnemu toku bolezni, diagnoza in diferencialna diagnostika pa sta povzročali trenja med strokovnjaki še skoraj pol stoletja. Povzročitelja pa so odkrili šele čez dobrih sto let. Ob silivitem razmahu bolezni je vlada uprla vse upe v dr. Cambierija, ki je leta 1797 dobil mesto protomedika na Reki. Cambieri je primerjal škrljevsko bolezen z endemskimi tipi sifilisa, ki so se pojavili na Škotskem in Norveškem. Marca 1801 je prispelo na Dunaj Mašičevo sporočilo o 4500 bolnih v reškem zaledju. Oblast je odredila preučitev situacije in zdravljenje bolnikov. Vendar veliko okuženih posameznikov je ostalo neodkritih, nemalo zdravljenih je ponovno zbolelo in veriga infekcije se je nadaljevala. Po petih letih je število obolelih poraslo na 14.000 okuženih na 40.000 prebivalcev. Na dvoru so izdelali patent za iztrebljanje »škrljevke«. Pravilnik o zatiranju »škrljevske pošasti« je imel 4 točke:
1. Vsi bolni in sumljivi morajo na zdravljenje.
2. Vsi prebivalci okuženih področji morajo biti pregledani.
3. Osnuje se štiri bolnišnice s skupno 4000 posteljami, dve na Reki, dve v Kraljavici; ena izmed slednjih za neozdravljivo bolne.
4. Vsi okuženi domovi morajo biti temeljito dezinficirani.
Iz vsake vasi so vse bolne in okužene poslali hkrati v bolnišnico. Kadar je bila prizateda vsa družina, so določili oskrbnika za hišo, živino in polja. Tudi majhni otroci, čeprav zdravi, so morali s starši. Vsaka hiša je bila temeljito prečiščena in razkužena, prav tako tudi vsi predmeti, ki so bili v stiku z obolelimi. Tudi v bolnišnicah so postopali z bolniki kot v primeru kontagioznosti: dobro so jih okopali, izolirali, jim prepovedali izhode in obiske. Vsak odpuščen je dobil potrdilo, da se je zdravil, in je moral vsak mesec priti na kontrolo k okrajnemu zdravniku. Za zdravlejnje so že zgodaj uporabljali živo srebro in ga dajali v različnih oblikah ( rdeči precipitat, kalomel, sublimat, živosrebrna mazila ). Menili pa so, da učinkuje šele, ko pride do zastrupitve, z obilnim slinjenjem, ulceroznim in gangrenoznim vnetjem ustne sluznice, z izpadanjem zob, s krvavim blatom in okvarjenimi ledvicami.
Samo zaradi škrljevske bolezni je umrlo relativno malo bolnikov. V kraljeviški bolnišnici, so hospitalizirali 14.398 oseb. 94 so jih odpustili kot ozdravljene, 759 (5) jih je umrlo.Ukrepi, ki so sledili z Dunaja pa so bili naslovljeni tudi na postonjsko kresijo, kajti škrljevska bolezen se je z reškega področja kontinuirano širila na Kranjsko, zajela velik del slovenskega Krasa, Notranjske, del Dolenjske in Primorske. Tako je odprtju dveh reških in dveh kraljeviških bolnišnic sledila ustanovitev škrljevske bolnišnice v Postojni. Uradno so jo odprli 18. maja 1818, najverjetneje pa je delovala že med leti 1816-1817.


2. Epidemiologija škrljevske bolezni
V prvih letih pojavljanja škrljevske bolezni, ko je le-ta bila še velika neznanka in ko so nova spoznanja o njej prihajala še zelo počasi, je bilo storjenih veliko napak pri presoji, predvsem pa pri njenem zdravljenju in preprečevanju. Zdravniki so pri bolezni opažali simptome večjega števila do takrat poznanih bolezni: največ je bilo kožnih sprememb in srbeža, zato so menili, da bi lahko bila kombinacija gobavosti in garij. Vendar so zdravniki kmalu opazili, da je bolezen podobna sifilisu, ni pa zanj tako tipičnega primarnega efekta na spolovilu. Počasi a prepričljivo je prodrlo spoznanje, da je škrljeva bolezen nalezljiva in jo prenaša neki infektivni agens. Našla je optimalne pogoje za širjenje med siromašnim kmečkim prebivalstvom, kjer so bile socialne, ekonomske, higienske in kulturne razmere slabe, kjer so vladale neprosvetlejnost, nepismenost in bolehnost. Endemski sifilis se pojavlja v najneugodnejših življenjskih razmerah. Do okužbe pride na aseksualen način. Torej to ni spolno obolevanje v smislu prenosa s spolnostjo, ampak bolezen, ki ima povzročitelja, ki se po morfologiji in tropizmu nič ne razlikuje od tistega pri sporadičnem sifilisu, drugačna pa je pot okužbe. Škrljeva bolezen se je širila najpogosteje v otroštvu na aseksualen način. Okuženi otrok namreč neovirano prenaša bolezen na vrstnike pri skupni igri, v družini pa na odrasle, zato se pojavlja tudi kot družinska bolezen. Tudi dojenčki, so zaradi sesalnega refleksa dajali v usta vse, kar jim je prišlo pod roke (se okužili preko igrač, sami pa nato s slino inficirali obleko, posteljnino in podobno, ter tako bolezen prenašali). Nalezljivost škrljevske bolezni je bila zelo velika: okužba je potekala na neposreden in posreden način. Slednji je bil veliko pogostejši. Klice so se prenašale prek jedilnega pribora, kozarcev, oziroma ob pitju iz iste posode, s skupnim kajenjem, s toaletnimi potrebščinami (glavniki, britvami, škarjami, brisačami, robci...), ob skupnem bivanju in spanju, s posteljnino, garderobo itd. Direkten prenos je bil redkejši in je bil povezan s poljubljanjem, dojenjem, spolnimi stiki, praskanjem z inficiranimi prsti in podobno.
Ker so bila vstopna mesta pri endemskem sifilisu običajno usta, je bila večina primarnih afektov na ustnicah, v ustni votlini in napogosteje na tonzilah (80). Sluznične razjede so zlahka spregledali, zato so dolgo mislili, da poteka endemski sifilis brez primarnega afekta. Čeprav so opazili, da se bolezen pogosto začne z angino ali laringitisom s hripavostjo, tega z endemskim sifilisom niso povezovali v logično celoto. V krajih z endemskim sifilisom se je mnogo žena okužilo v zgodnjem otroštvu ali so celo postale kontaktno sifilitične, pa so kljub temu rojevale zdrave otroke. Razlaga tiči v odmaknjenosti prve infekcije: preteklo je namreč toliko časa, da infekcioznost bolnic usahnila. Pri nosečnicah, okuženih s sifilisom po zanositvi, je bila možnost rojevanja zdravih otrok veliko manjša. Relativno večji odstotek zdravih porodov endemskih sifilitičark je bil pogojen izključno s tem epidemiološkim dejstvom, niti malo pa ni bil v zvezi s spremembo povzročitelja, spremenjenim terenom. Civilizacija z zvišanjem življenjske ravni, z izoliranjem bolnika in njegovim zdravljenjem (penicilin), je postavila Treponemi pallidum toliko zaprek, da se ta, razen z najintimnejšim stikom, ne more več širiti.

3. Zaključek
Endemski sifilis še je danes razširjen med otroci na področju srednjega vzhoda, v južnih predelih Sahare... Zdravljenje v današnjem času poteka s penicilinom. Tako so s pomočjo svetovne zdravstvene organizacije UNICEF sprožili in prekinili verigo inficiranja v Bosni in Hercegovini ter Srbiji, leta 1948-1951. Podobne akcije se izvajajo še na drugih ogroženih področjih.

4. Literatura
1.Zupanič Slavec Z. Endemski sifilis – škrljevska bolezen na Slovenskem. Ljubljana: Znanstvena monografija, 2001
2. http://www.emedicine.com/med/topic2305.htm
3. http://www.mf.uni-lj.si/acta-apa/acta-apa-03-1/7.pdf
4. http://www.healthatoz.com/healthatoz/Atoz/ency/bejel.jsp