V grobem lahko trdimo, da odrasel posameznik veliko večino zadovoljstva v življenju pridobi na račun družine in dela. Kadar se na katerem od omenjenih področij pojavi težava, pa lahko s podobno gotovostjo trdimo, da predstavljata glavni vir stresa in nezadovoljstva (1).
V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja se je delovno okolje v razvitih državah močno spremenilo. Nekatere spremembe so bile za delavce pozitivne, številne pa so se izkazale za negativne. Med drugim je zaposlitev postala bolj nezanesljiva, medtem ko so zahteve delovnega mesta narasle. Zaradi tega se je stres v delovnem okolju povečal, s čimer je naraslo tudi število z njim povezanih bolezni (1).
Bolezni povezane s stresom na delovnem mestu so lahko psihične ali fizične. Med psihičnimi boleznimi so najpogostejši anksioznost, depresija in sindrom izgorelosti (2, 3, 4). Kljub temu, da vemo za obstoj povezave, pa je ocena, kolikšen del k razvoju prispeva stres na delovnem mestu, težavna. S tem vprašanjem se ukvarjajo številne študije, še vedno pa se pogosto pojavi vprašanje ali je depresija/anksioznost res posledica slabih delovnih pogojev, ali pa vprašani pod vplivom bolezenskega dogajanja izrisuje izkrivljeno sliko realnosti (5).
Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da večina študij temelji na vprašalnikih, ki jih delavci izpolnijo sami in običajno ne zajema diagnoz, ki jih postavijo profesionalci. Številne študije uporabljajo sindrom izgorelosti kot merilo psihičnega zdravja, kar je nekoliko sporno, saj vzroki in posledice sindroma še niso natančno pojasnjeni (1).
Druge bolezni in težave, ki se lahko razvijejo kot posledica stresa na delovnem mestu so zloraba alkohola in drugih prepovedanih substanc, kronična utrujenost in posledične nesreče na delovnem mestu ter številni nepojasnjeni psihični simptomi (1).
Kljub osredotočenosti predvsem na posledice, ki jih stres v delovnem okolju zapušča na psihičnem zdravju posameznika, pa ne smemo pozabiti, da je problem veliko širši in zajema tud fizično, socialno in ekonomsko komponento. To govori v prid dejstvu, da problem stresa na delovnem mestu ni vedno jasno (objektivno) opredeljiv in da so posledice kljub temu lahko zelo resne (2, 6). Kako zelo resno je stanje, pokažejo ocene Evropske Unije, ki ocenjujejo, da zaradi stresa na delovnem mestu trpi kar 147 milijonov evropskih delavcev (7).

NA KRATKO O STRESU NA DELOVNEM MESTU
Stres na delovnem mestu je negativen stres , ki se pojavi kot posledica delovanja številnih dejavnikov na delovnem mestu (2):
Stres na delovnem mestu je vzorec emocionalnih, kognitivnih, vedenjskih in fizioloških reakcij na neugodne ter nezdrave aspekte vsebine dela, delovne organizacije ali delovnega okolja. Je stanje, ki ga zaznamujeta stiska in občutek nemoči (7).
Odziv organizma na stres na delovnem mestu je povsem enak kot na vsak drugi stresor in je sestavljen iz treh faz (6):

• Faza alarma, v kateri stresor povzroči dezorganizacijo normalnega delovanja – šok. Organizem na izziv takoj odgovori s protišokom, ki ga vodi predvsem delovanje avtonomnega živčnega sistema s principom pripravljenosti 'na beg ali napad'. Zajame kardiovaskularni in respiratorni sistem, mišičje ter delovanje možganov (6).
• Faza odpora, v kateri poteka borba med stresorjem in obrambnimi mehanizmi organizma. Kadar se zmaga prevesi v korist organizma in je stresor uspešno obvladan, se delovanje organizma vrne nazaj na normalno raven (6).
• V primeru, da odpor organizma ni zadosten, sčasoma nastopi faza izčrpanosti, ko organizem ni več sposoben za uspešen boj. Izčrpanost se kaže na številne načine in sčasoma vodi v bolezen ali celo smrt (6).

Delovanje stresa se lahko izrazi na dveh ravneh, psihični ali fizični. Fizični znaki in simptomi akutnega stresa zajemajo npr. potenje, mišično napetost, glavobol, povišan srčni utrip, probleme s prebavo, težave s spanjem in kronično utrujenost. Psihični simptomi in znaki akutnega stresa pa so apatija, težave s koncentracijo, razdražljivost, zmanjšanje motivacije, nihanje razpoloženja ter neprestan dvom vase in pomanjkanje samospoštovanja (6, 8). Spremembe v počutju in delovanju posameznika se nato običajno sčasoma prenesejo tudi na nivo medsebojnih odnosov (6).
Vse skupaj kmalu začne vplivati tudi na uspešnost pri delu. Posameznik postane neučinkovit, saj se pri delu ne more zbrati, je preutrujen, ne vidi smisla v tem kar počne ipd. (6). Kadar takšno stanje vztraja dolgo časa, govorimo o kroničnem stresu, ki je pomemben dejavnik pri razvoju dolgotrajnih posledic. Na psihičnem nivoju so to predvsem anksioznost, depresija in sindrom izgorelosti (1, 2, 4, 9). Druge psihične posledice zajemajo posttravmatsko stresno motnjo in zlorabo psihoaktivnih substanc in alkohola. Dolgoročna posledica je lahko zgodnja invalidska upokojitev (5).

OD STRESA DO DIAGNOZE
Depresija, anksioznost in sindrom izgorelosti so pozne posledice kronične izpostavljenosti stresu na delovnem mestu, kar pomeni, da se ne pojavijo nenadoma, temveč njihov razvoj naznanjajo številni predhodni znaki in simptomi (9). Gre za znake izpostavljenosti stresu, ki jih je možno opaziti. Njihova prepoznava je sicer težavna, ker se le-ti močno razlikujejo od posameznika do posameznika, vendar ni nemogoča (6, 8).
V večini primerov leži odgovornost za prepoznavo patološkega dogajanja na delavcu in njegovi bližnji okolici (2). V pomoč pa so tudi strokovnjaki medicine dela ob rednih zdravstvenih pregledih. Ne redko se ljudje za pomoč obračajo tudi na druge strokovnjake, predvsem na družinske zdravnike. V primeru razvoja poznih psihičnih ali fizičnih posledic, ko stanje že postane samostojna bolezen, je za diagnostiko pogosto odgovoren že specialist primerne stroke (4).
Zaradi tako širokega polja strokovnjakov, ki se lahko srečajo s posledicami stresa na delovnem mestu, je ocena le-teh dodatno otežena. Po drugi strani to pomeni, da v mnogih primerih bolezen ni ustrezno povezana z vzrokom. Vse omenjeno kaže na to, da je na področju diagnostike še veliko prostora za izboljšave. Dobra novica je, da so dosedanje raziskave pokazale, da večja ozaveščenost, predvsem zdravnikov medicine dela, močno izboljša zgodnejšo prepoznavo težav povezanih s stresom na delovnem mestu (4).

DIAGNOZA
DEPRESIJA in ANKSIOZNOST
Razdelitev depresije in anksioznosti v MKB-10 je zelo natančna, vendar dejavniki povezani s stresom na delovnem mestu niso vključeni vanjo, saj gre za pozno posledico delovanja stresa, ko stanje že postane samostojna bolezen (4).
Diagnoza depresije po MKB-10 (10):
F32 Depresivna epizoda
F32.0 Blaga depresivna epizoda
F32.1 Zmerna depresivna epizoda
F32.2 Huda depresivna epizoda brez psihotičnih simptomov
F32.3 Huda depresivna epizoda s psihotičnimi simptomi
F32.8 Druge depresivne epizode
F32.9 Depresivna epizoda, neopredeljena
F33 Ponavljajoča se depresivna motnja
F33.0 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je blaga
F33.1 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je zmerna
F33.2 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je huda, brez psihotičnih simptomov
F33.3 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je huda, s psihotični simptomi
F33.4 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutno v remisiji
F33.8 Druge ponavljajoče se depresivne motnje
F33.9 Ponavljajoča se depresivna motnja, neopredeljena
Znaki in simptomi depresije se lahko v grobem razdelijo na 3 kategorije (11, 12):
Psihični simptomi:
potrtost občutek nemoči
 pesimizem  motnje spomina
 anhedonija  samomorilne misli
 brezupnost  težave pri odločanju
 anksioznost  občutki brezvrednosti
 brezvoljnost  nizko samospoštovanje
 askrbljenost  potreba po samokaznovanju
 občutki krivde  občutek nesposobnosti čustvovanja
 blodnjavost v primeru depresije s psihotičnimi simptomi
Fizični simptomi:
 jokavost  upočasnjen govor
 utrudljivost  premembe menstrualnega cikla
 motnje spanja  bolečina, parastezije in disestezije
 zmanjšan libido  motnje apetita, običajno pomanjkanje le-tega
 motnje gastrointestinalnega sistema (GIT) – slabost, obstipacija, diareja
 motnje kardiovaskularnega sistema (KVS) – sprememba krvnega tlaka, motnje ritma
Socialni simptomi:

•  slaba delovna produktivnost
•  izogibanje socialnim kontaktom
•  zmanjšano zanimanje za hobije in druge aktivnosti

Diferencialna diagnoza (12):

•  psihoza
•  shizoafektivna motnja
•  endokrine bolezni in metabolične motnje
•  organska obolenja centralnega živčnega sistema (CŽS)

Dejavniki delovnega mesta, ki predvidoma pripomorejo k razvoju depresije(5):

•  visoka pričakovanja na delovnem mestu
•  slaba socialna podpora na delovnem mestu
•  nesorazmerje med posameznikovimi zmožnostmi in zahtevami delovnega mesta

Vsi aspekti povezave med stresom na delovnem mestu in razvojem depresije še niso jasni, saj nanjo vplivajo tudi številni drugi dejavniki, kot so osebnost, socialno okolje in prisotnost stresorjev izven delovnega okolja ter specifičnega stresa na delovnem mestu . Številne študije so se lotile reševanja tovrstnih povezav, vendar enoznačnega zaključka še ni bilo. Vsekakor pa je bila dokazana povezava med stresom na delovnem mestu in depresijo tudi brez vključitve tovrstnih spremenljivk (1).
Znakom in simptomom depresije so pogosto pridruženi znaki in simptomi anksiozne motnje, zaradi česar je ločevanje med obema lahko zelo težavno (12). To se izraža tudi pri dokazovanju povezanosti med stresom na delovnem mestu in razvojem anksiozne motnje. Povezava med obema je veliko šibkejša kot pri depresiji. Študije večinoma niso uspele dokazati statistično pomembnih povezav med dejavniki tveganja na delovnem mestu in razvojem anksioznosti. Izjema je mešana anksiozna in depresivna motnja (F41.2 po MKB-10), ki je bila povezana s kombinacijo visokih pričakovanj in pomanjkanjem socialne podpore na delovnem mestu (5, 10).
Znaki in simptomi anksioznosti:
* tremor * cmok v grlu
* potenje * siljenj na vodo
* glavobol * bolečine v prsih
* palpitacije * težave v spolnosti
* utrujenost * bolečine v mišicah
* parastezije * bolečine v trebuhu in slabost
* kratka sapa * bolečine v medenici in/ali genitalijah
* vrtoglavica, omotica, motnje ravnotežja

SINDROM IZGORELOSTI (burn-out sindrom)
Pojem burn-out sindroma se je prvič pojavil v 70. letih prejšnjega stoletja, njegova prva znanstvena opredelitev pa je prišla leta 1981 izpod peresa Maschlaha. Danes se uporablja nekoliko prirejena različica te opredelitve (13):
Burn-out je posledica kroničnega stresa na delovnem mestu s katerim se posameznik ni zmogel ustrezno spopasti. Zaznamujejo ga utrujenost, depersonalizacija in zmanjšana produktivnost (13).
V MKB-10 sindrom izgorelosti najdemo kot Z73.0. Izgorelost je opredeljena kot stanje življenjske izčrpanosti (10).
Kljub že več kot 30 let trajajočem zanimanju strokovne in laične javnosti za sindrom, natančnega in neizpodbitnega razloga za njegov nastanek ne poznamo. Trenutno sprejeta teorija pravi, da je sindrom izgorelosti posledica delovanja negativnega stresa na delovnem mestu, ki se mu pridružijo še drugi dejavniki socialnega okolja posameznika. Pojavlja se neodvisno od starosti, spola ali delovnega mesta (13).

Razvoj sindroma izgorelosti ni nenaden in težave ne nastopijo čez noč. Razvoj bolezni opišemo s t.i. burn-out kaskado. Simptomi bolezni se tako spreminjajo glede na to, kje v poteku bolezni posameznik je (13).
V splošnem pa lahko kot simptome burn-out sindroma opredelimo (13):
* kronično utrujenost
* spremenljivo razpoloženje
* agresija
* negativizem in cinizem
* zmanjšana zmožnost koncentracije
* motnje spomina
* pomanjkanje motivacije
* težave s spanjem
* zmanjšan libido
* GIT motnje – npr. diareja
* KVS motnje – npr. tahikardija, aritmija
* zloraba alkohola
* zloraba prepovedanih substanc
* samomorilne misli
Posledice bolezni se kmalu izrazijo tudi na ravni medsebojnih odnosov, tako na delovnem mestu kot v zasebnem življenju. Oslabitev socialnih vezi in podpore s strani bližnjih vodi v še večjo stisko, ki še dodatno poslabša že tako slabo situacijo (13).
Sindrom izgorelosti je v prvi vrsti psihiatričen problem, vendar lahko vodi tudi v resne fizične težave. Le-te zajamemo pod pojmom adrenalni burn-out sindrom. Gre za blago obliko Addisonove bolezni zaradi zmanjšanega delovanja nadledvičnih žlez (14). Le-to je v primeru sindroma izgorelosti posledica kroničnega stresa, ki deluje na hormonski sistem v organizmu. Zaradi dolgotrajnega prekomernega delovanja pride sčasoma do pomanjkanja ustreznih hranil in kopičenja toksičnih snovi v žlezi (15).
Stres povzroči aktivacijo simpatikoadrenalnega sistema, poleg tega pa deluje tudi na limbični sistem. Le-ta tvori povezave s hipokampusom, zaradi česar lahko vpliva na izločanje CRH . CRH deluje na sproščanje ACTH iz hipofize. ACTH deluje na nadledvičnico in uravnava sproščanje kortizola. Dosedanje raziskave so pokazale, da stres poveča izločanje CRH in s tem vodi v izčrpanost nadledvične žleze. Raziskave na podganah so dokazale zaščitno delovanje pozitivnih socialnih interakcij preko delovanja oksitocina, ki zavira delovanje osi (15).
Glavni simptomi so kronična utrujenost, depresija in oslabelost ter znižana koncentracija krvnega sladkorja. Zdravljenje z zdravili običajno ni potrebno, saj si žleza s časom opomore sama (14).

POSTTRAVMATSKA STRESNA MOTNJA
V MKB-10 je posttravmatska stresna motnja (PTSD) (F43.1) definirana kot zakasneli odziv na stresni dogodek ali obremenilne okoliščine izjemno nevarne ali katastrofične narave. Predisponirajoči dejavniki, kot so osebnostne poteze, lahko znižajo prag za nastop sindroma ali poslabšajo njegov potek, vendar niso niti nujni niti ne zadostujejo za razvoj tega fenomena. Tipični znaki vključujejo epizode vnovičnega (pod)oživljanja travme v obliki vsiljivih spominov , sanj in nočnih mor. Posameznik ima občutek emocionalne otopelost, anhedonije in odtujenosti od drugih. Izogiba se dejavnostim in okoliščinam, ki spominjajo na travmo. Navadno so pridruženi tudi telesni znaki, kot so avtonomna prerazdražljivost, napetost, povečano vznemirjenje in nespečnost. Neredko so pridružene samomorilne misli in depresivno razpoloženje. Simptomatika se pojavi od nekaj tednov do mesecev po travmi. V večini primerov mine v nekaj mesecih, izjemoma lahko preide v kronično obliko, ko ji pravimo trajna osebnostna spremenjenost (10).
PTSD se pojavi kot posledica izjemno travmatičnega dogodka na delovnem mestu in je povezan predvsem s poklici, kjer je verjetnost tovrstnih dogodkov visoka. Primer so nadzorniki večjih obratov ali strojev ter poklici, ki se ukvarjajo z zaščito posameznika. Večja pojavnost je tudi med poklici, kot so vozniki vlakov, kjer je velika verjetnost soočenja s samomorilnimi poskusi (4).

ZDRAVLJENJE
Zdravljenje 'posledic' stresa na delovnem mestu lahko razdelimo na 3 ravni (1):
* primarne intervencije na nivoju organizacije
* sekundarne intervencije z namenom učenja primernih načinov za obvladovanja stresa
* terciarne intervencije namenjene posameznikom pod akutnim stresom
Vse tri ravni delujejo pri vzroku in so namenjene preprečevanju razvoja poznih posledic stresa na delovnem mestu, kamor sodijo psihiatrične bolezni. Le-te se zato zdravi po veljavnih smernicah za posamezno diagnozo, medtem ko so zgoraj omenjeni ukrepi vedno dobrodošli z namenom spremembe delovnega okolja in zmanjšanja možnosti za ponovitev bolezni (1).

DEPRESIJA in ANKSIOZNOST
Razpoloženjske motnje, kamor sodi depresija, lahko zdravimo na tri načine, z organsko terapijo, psihoterapijo in socioterapijo . Vsaka izmed omenjenih metod se lahko uporablja samostojno, vendar najboljši učinek doseže uporaba kombinacije večih ali vseh treh metod (12).
Organsko terapijo predstavljajo psihofarmakoterapija in elektrokonvulzivna terapija (EKT) (12). Slednja oblika terapije je zelo kontroverzna, zato se v številnih državah ne uporablja več. V državah kjer se uporablja, je indicirana zgolj za zdravljenje zelo hude kronične depresije (16).
Od psihofarmakoterapije se uporabljajo antidepresivi, med katerimi se najpogosteje posega po selektivnih inhibitorjih ponovnega privzema serotonina (SSRI). Drugi antidepresivi vključujejo inhibitorje monoaminoksidaze (MAO) in triciklične antidepresive (TCA). Kratkotrajno pomoč lahko nudijo tudi različna uspavala in pomirjevala (12).
Kadar gre za mešano anksiozno in depresivno motnjo, kjer je anksiozna komponenta relativno močno izražena, se v prvih 14 dneh doda še anksiolitik za ublažitev simptomov. Dolgoročno se priporoča kognitivno-vedenjska terapija (12).
SINDROM IZGORELOSTI
Ker je sindrom izgorelosti še vedno zavit v tančico skrivnosti in ni priznan kot uradna diagnoza, tudi priporočila za njegovo zdravljenja ne obstajajo. Z striktno medicinskega vidika se zdravi le posamezne posledice sindroma. V splošnem pa se posamezniku priporoča zdrava prehrana, redna telovadba, učenje različnih tehnik sproščanja in sprememba načina življenja (17).
POSTTRAVMATSKA STRESNA MOTNJA
Povsem uspešnega zdravljenje za PTSD ne poznamo. Načeloma se uporablja kombinacija različnih antidepresivov in psihoterapije, predvsem podporne skupine za bolnike s podobnimi težavami. Uporaba anksiolitikov je, zaradi velikega tveganja za njihovo zlorabo, odsvetovana. Zelo dobre uspehe je moč doseči s kognitivno-vedenjsko terapijo (12).

PREPREČEVANJE
Stres na delovnem mestu je povezan s številnimi različnimi dejavniki dela, delovne organizacije in delovnega vzdušja. V duhu preprečevanja dolgotrajnih psihičnih posledic to pomeni odsotnost enotnega ukrepa. Pozitivna stran pa je v tem, da je velika večina dejavnikov tveganja tovrstne narave, da je nanj možno vplivati. Najbolj učinkovit način zmanjševanja psihičnih posledic stresa na delovnem mestu je namreč zmanjševanje samega stresa preko vpliva na različne stresorje (18).
Ker je zmanjšanje stresa na delovnem mestu problem, ki presega meje duševnega zdravja in ker je to problem, ki je prevelik, da bi ga prepustili presoji posameznika, je uvrščen tudi znotraj okvirov evropske direktive na področju zdravja in varstva pri delu (8). Direktiva delodajalcem nalaga dolžnost, da zagotovijo varno in zdravo okolje za svoje zaposlene na osnovi generalni principov za preprečevanje stresa na delovnem mestu. Principi zajemajo izogibanje dejavnikom tveganja, boj proti stresorjem pri njihovem viru in prilagajanje dela posamezniku. Poleg tega so delodajalci dolžni vzpostaviti lastno taktiko za preventivno delovanje na tem področju (3). Posledično so različne države, institucije in organizacije razvile številne smernice in načrte za zmanjševanje stresa na delovnem mestu (9).
Primer tovrstnih smernic so NICE smernice britanskega NHS iz leta 2009. Smernice so namenjene dopolnitvi nacionalnih strategij za zmanjševanje stresa na delovnem mestu in je usmerjeno predvsem v psihično blagostanje posameznika, ki ga definirajo kot:
Psihično blagostanje je dinamičen proces v katerem je posameznik sposoben razviti svoj potencial, delovno produktivnost in kreativnost, zgraditi trdne pozitivne odnose z drugimi in prispevati v dobrobit skupnosti. Blagostanje se poveča, kadar je posameznik zmožen uresničiti svoje osebne in socialne cilje, s čimer pridobi občutek smisla v življenju (9).
NICE smernice so zelo ohlapne in pravzaprav predstavljajo zgolj okvirne ideje ukrepov za izboljšanje psihičnega stanja zaposlenih. Ideje zajemajo širok spekter, od izboljšav, ki jih lahko opravi podjetje, do tistih na katere mora biti pozoren lokalni zdravstveni tim (9).
Vrednost dokumenta je tudi v tem, da predstavi raziskave, ki govorijo v prid izboljšavam. Tovrstne raziskave so dokaz, da preprečevanje stresa izboljša zdravje zaposlenih, tako na psihični kot fizični ravni. Izboljšanje zdravja pa pomeni manj poznih posledic in s tem večje zdravje populacije (9).

ZAKLJUČEK
Dokazati trdne povezave med stresom na delovnem mestu in psihičnimi boleznimi, kot so depresija, anksioznost in sindrom izgorelosti je zelo težavno zaradi številnih faktorjev, ki vplivajo na razvoj psihičnih bolezni. Kljub temu pa so številne raziskave na tem področju dokazale, da povezave so, čeprav jih mogoče v celoti še ne razumemo.
V končni fazi morebiti ni tako zelo pomembno, kakšne so vzročne povezave med stresom na delovnem mestu in psihičnimi boleznimi. Kajti že to, da vemo, da povezave so, je dovolj, da na tem področju nekaj tudi naredimo. Prva stvar je lahko bolj uspešna diagnostika in povezava med težavo ter delovnim mestom. Preprečevanje stresa na delovnem mestu je pomembno na številnih ravneh človekovega delovanja in zato ni nič narobe, če ga zaradi 'neznanja' izboljšamo v celoti ter s tem pokrijemo veliko paleto težav zaposlenih in ne le na specifičnem nivoju, kjer bi ležal vzrok dotičnih psihičnih težav posameznika.