Izgorelost bi najkrajše definirali kot kronično stanje skrajne psihofizične in čustvene izčrpanosti. Dejavniki za izgorevanje večinoma povezujejo s stresi v delovnem okolju (interpersonalni dejavniki), v zadnjem času pa prihajajo v ospredje tudi osebnostne značilnosti oseb, ki izgorijo (intrapersonalni dejavniki). Omeniti moramo tudi razloge, ki so odsev širšega družbenega vzdušja oziroma razmer.
Izgorevanje poteka v zaporednih fazah od stanja izčrpanosti preko stanja ujetosti do stanja adrenalne izgorelosti. To je zadnja stopnja procesa izgorevanja, ko v telesu zaradi funkcionalne blokade hipotalamus-hipofizno-adrenalne osi nastopi sekundarna insuficienca kortizola. Izgorelost in depresija sta dve različni motnji, ki imata nekaj sorodnih simptomov, vendar med njima obstajajo tudi bistvene razlike (npr. raven kortizola, samopodoba).

Zaradi kronične narave tega stanja in dolgoročno trajajočega izčrpavanja energetskih virov v človekovem telesu je terapija dolgotrajna in mora vključevati tako psihoterapijo kot medikamentno zdravljenje, ustrezno prehrano, počitek, izobraževanje o tem sindromu, podporo okolice, tako znotraj družine kot na delovnem mestu in spremembo življenjskega sloga. Posameznik mora spremeniti svoje soočanje s stresom in se naučiti pravilnega obvladovanja le tega, družba kot celota pa mora zagotoviti ustrezna delovna mesta, ki upoštevajo določena pravila in vrednote, nudijo poklicno samopotrditev zaposlenim in spodbujajo pozitivno delovno ozračje ter zaposlene ob njihovih dosežkih znajo nagraditi.

Prispevek obravnava temeljne značilnosti sindroma izgorevanja in problematiko medicinske sestre, obremenitve, ki jim je izpostavljena in ki vodijo v čustveno, duševno in telesno venenje, to pa vodi do negativnega odnosa do samega sebe in do lastnega poklica, zmanjšuje pa tudi njeno sposobnost za to, da prisluhne sočloveku.