Zlomi čolnička
Fractures of the scaphoid




KLJUČNE BESEDE: zlomi zapestja, čolniček

IZVLEČEK

Zlomi čolnička so najpogostejša poškodba zapestnih kosti. Nastanejo pri padcu na iztegnjeno roko. Najpogosteje se čolniček zlomi v srednjem delu. Zgodnja diagnostika in ustrezna terapija sta pomembni za preprečevanje slabega zaraščanja , avaskularne nekroze in posedanja zapestja.


KEY WORDS: wrist fracture, scaphoid

ABSTRACT

Scaphoidal fractures are the most common carpal fracture. A fall on the outstreched hand may lead to scaphoidal fracture, most frequently of the scaphoidal waist. Early evaluation and appropriate treatment are important in avoiding nonunion, avascular necrosis and late carpal colapse.


UVOD


Anatomija

Čolniček dobiva prehrano na distalnem delu iz dorzalnih in volarnih vej radialne arterije. Njegov proksimalni del, ki leži v celoti intraartikularno, pa je odvisen do intraosalnega arterijskega pretoka. Posledica tega je počasnejše celjenje proksimalnih zlomov in večja nevarnost avaskularne nekroze.


ZLOMI ČOLNIČKA

Klinična slika in diagnoza

Bolnik ponavadi toži zaradi bolečine in izgube moči v zapestju. Pogosto pove, da je bila poškodba že več dni ali celo mesecev pred obiskom zdravnika, vendar se stanje ni izboljšalo. Ob pregledu bomo opazili zmanjšano gibljivost poškodovanega zapestja. Gibi v skrajnih legah izzovejo bolečino. Pogosto je zmanjšana moč stiska dlani. Tipičen znak je bolečnost v predelu anatomske tobačnice. Diagnozo potrdimo z rentgenskim slikanjem: poleg PA in stranske projekcije naredimo še PA z ulnarno deviacijo. CT pa je potreben za diagnozo pri odkrivanju okultnih fraktur in natančnejši določitvi lege fragmentov.



Klasifikacija

V grobem delimo zlome čolnička na zlome srednjega dela (65), proksimalnega pola (25) in distalnega pola (10). Različni avtorji jih delijo še na horizontalne, transverzalne poševne ter na stabilne in nestabilne.

Terapija

Nepremaknjene zlome zamavčimo.

Premaknjene zlome s premikom več kot 1mm ali angulacijo zdravimo operativno. Naredimo anatomsko repozicijo in fiksacijo z vijakom (Herbertov vijak) in po potrebi še s Kirschnerjevimi žicami.

Zapleti

Slabo zaraščanje
Dejavniki tveganja so nestabilni proksimalni zlomi, zapoznela diagnoza, slaba imobilizacija in sočasna ligamentarna poškodba. Diagnoza nezaraščanja se postavi, če se zlom ne zaraste po 12 tednih.
Pri napačnem zaraščanju se naredi osteotomija in notranja fiksacija kostnega vsadka v nezaraščen del čolnička.
Nestabilni nezarasli zlomi čolnička vodijo v posedanje zapestja in posttravmatski artritis. Zdravi se z operativnim posegom, kjer navikularko odstranimo, ostale koščice v zapestnem sklepu pa zatrdimo. Pri napredovalih degenerativnih spremembah se naredi karpektomijo proksimalne vrste, ali radiokarpalno artrodezo.
.

Avaskularna nekroza (AVN)
Pri zlomih srednjega dela čolnička se avaskularna nekroza pojavi v 30 do 50, pri zlomih proksimalne petine pa kar v 90. Premik za več kot 1mm poviša tveganje za AVN za 50. Na RTG sliki je vidna kot radiološko gost proksimalni fragment. Odsotnost pikčaste krvavitve kosti pri biopsiji je zanesljiv znak AVN. Če nastane pri nepremaknjenem zlomu, lahko revaskularizacija traja več kot 1 leto. Največkrat je povezana s slabim zaraščanjem. Zdravimo jo s kostnimi presadki v kombinaciji z notranjo fiksacijo.

Nestabilnost zapestja
Pogosto je vzrok sočasna poškodba ligamentov. Potrebno je kirurško zdravljenje.


ZAKLJUČEK

Zlome čolnička srečamo predvsem pri mladih ljudeh. Relativno pogosti so pri deskarjih in rolarjih, pri katerih uporaba zaščite za zapestje dokazano zmanjša tveganje za poškodbo. Ključna je hitra diagnostika in pravilno zdravljenje, da se izognemo sicer pogostim zapletom.



LITERATURA

1. Brinker M.R., Review Of Orthopaedic Trauma. W.B. Saunders Company; 2001. p. 284-288
2. Brudvik C. Rollerblading and skateboarding injuries among children in Bergen. Tidsskr Nor Laegeforen 2001 Jan 10;121(1):19-22
3. Idzikowski JR, Janes PC, Abbott PJ. Upper extremity snowboarding injuries. Ten-year results from the Colorado snowboard injury survey. Am J Sports Med 2000 Nov-Dec;28(6):825-32