Izpit se začne ob 7.30, ko kandidatom profesor dodeli paciente za izpit. Na izpitu smo bili štirje, vsak je dobil svojega bolnika. Diagnoze bolnikov: plazmocitom (83-letna bolnica s patološko frakturo stegnenice; posebej povprašaj, če prejema obsevalno terapijo!), amiloidoza (v knjigi opisana pod nefrologijo, s PKMC pa jo zdravijo hematologi!), levkemija (kasneje glede na lab izvid poveš, katera in možne diferencialne diagnoze; pod katero vrednostjo netrofilcev lahko pričakuješ sepso; ) in pridobljena trombocitopenija (glede na lab izvide se je izkazalo, da gre za bicitopenijo).

Ustni zagovori potekajo za vse kandidate hkrati v profesorjevi sobi enkrat po viziti in raportu, kar je načeloma po 9.00; pri nas ob 9.30. Vsak je predstavil svojega bolnika, profesor je vodil razpravo s podvprašanji o komentarju krvne slike (jasno se pričakuje, da referenčne vrednosti za krvno sliko veš na pamet), diagnostiki, zdravljenju in prognozi. Ne postavlja pretirano težkih vprašanj (načeloma vse, kar hoče slišati, piše v slovenski knjigi), včasih tudi sam pove, kakšno novejšo terapijo. Vzdušje je relativno sproščeno, profesor prijazen in išče znanje. Hematologija je bila zagotovo moje najšibkejše področje, vendar je bil zagovor prijeten. Če znaš, dobiš eno oceno več kot si pisal pisni izpit, zato se zelo splača potruditi za pisnega!