Stres je eden tistih rizičnih faktorjev, katerih delovanje zelo težko ocenimo. Isti stresni dogodek lahko nekoga popolnoma ohromi, drugemu pa pomeni spodbudo za boljše funkcioniranje. Zavedati pa se moramo, da stres potegne za seboj še vrsto sekundarnih rizičnih dejavnikov (kajenje, alkohol, trše delo), na kar mora biti zdravnik še posebaj pozoren.


Strokovnjaki že dolgo sestavljajo primerno definicijo stresa. Dejstvo je, da se stres kaže z določenimi - dobro znanimi - fizičnimi in endokrinimi spremembami, katerim pa se nujno pridružijo spremembe v vedenju in čustvovanju. Do vseh teh sprememb pa naj bi prišlo zaradi nefunkcionalnih obrambnih (prilagoditvenih) mehanizmov, ki bi morali uspešno urediti zahteve okolja.


Stres povzročajo sprožilni dejavniki - stresorji. Glede na izvor jih razdelimo v tri kategorije:

EMOCIONALNI FIZIČNI SOCIALNI

odnos do samega sebe nesposobnost družba
(kaj ti je všeč in kaj ne) (poškodba, bolezen..) (delo, čas, denar...)

občutki odvisnost okolje
(jeza, strah, krivda...) (bivališče, hrup...)

pričakovanja drugih
(prijateljski/sovražni odnosi...)

temperament/osebnost
(razdražljiv/miren...)

Ta seznam pa nikakor ni končen. Ali bo nek sprožilni dejavnik povzročil stres ali ne, pa je odvisno še od dodatnih dejavnikov, ki spremljajo določeno situacijo.

stresor
Ż

intelektualna ® izkušnje
presoja

zahteve do INTERPRETACIJA pomembnost
prilagoditvenih ® dogodka
mehanizmov DOGODKA

fizično in ® informacije in
mentalno stanje razlage

Ż
reakcija


Vsako reakcijo lahko uvrstimo v enega od naslednjih 4 razredov:

0 NI SIMPTOMOV: Zaželjeno

1 BLAG STRES: Stres je začasen; lahko se pokažejo zgodnji simptomi napetosoti (glavobol, hiperventilacija). Kot terapija navadno zaleže pogovor in učenje diafragmalnega dihanja.

2 VRAČAJOČI SE STRES ALI LAŽJA NAPETOST: Simptomi se pojavijo večkrat v določenem časovnem obdobju. Zdravnik mora identificirati sprožilni dejavnik.

3 KLINIČNA NAPETOST (ANKSIOZNOST): Stanje pacienta je podobno tistemu iz točke 2, le da je potreben tudi medicinski pristop zdravnika.

Kot je razvidno zgoraj, se anksioznost lahko pojavi sama ali pa spremlja stres. Če je huda in trajna, jo imenujemo generalizirana anksiozna motnja ali pa fobija - glede na to ali se pojavlja na specifičnem kraju / ob specifični situaciji ali ne. Da lahko neko motnjo uvrstimo v to skupino, moramo zabeležiti vsaj tri od naslednjih štirih simptomov. Trajati morajo vsaj 1 mesec.
·motorična napetost: tresenje, krči, mežikanje, splošna utrujenost...
·hiperaktivnost avtonomnega žicvčevja: potenje, suha usta, pogosto uriniranje...
·zaskrbljenost, strah, zle slutnje...
·nenehna budnost: težave s koncentracijo, razdražljivost, nespečnost...
Če pa se anksioznost pojavi naenkrat, nepovezano s kakšnim zunanjim dogodkom in ne traja ves čas pa govorimo o panični motnji


Pri pacientu s stresom zdravnik najprej opravi stresno anamnezo:

Kdaj se je problem začel?
Kaj pomaga oz. kaj ga poslabša?
Kako si je pacient sam poskušal pomagati in kakšen je bil rezultat?
Kakšno je "osebnostno zatočišče"?
-tip osebnosti (tip A: agresivni, sovražni, ambiciozni, natančni; tip B: mirni, sproščeni..)
-družbena podpora (družina, prijatelji..)
-psihologija (inteligenca, samospoštovanje..)
-fizično zdravje
Kako bi razširili to zatočišče?
Ali je pacient nagnjen k pritoževanju?
Kaj pacient sploh pričakuje od zdravnika?

Glede na pacientovo anamnezo in vrsto stresa se zdravnik lahko odloči za enega od naslednjih ukrepov:

1. GLOBOKA NEVROMUSKULARNA RELAKSACIJA
Pri blagem stresu pacientu pokažemo pravilno dihanje. Le-to naj bo ritmično, počasno in globoko (diafragmalno dihanje).
Paciente s hujšim stresom ali anksioznostjo pa naučimo sprostitvenih tehnik, ki jim pomaga obdržati napetost pod primerno kontrolo.

2.RAZVOJ URAVNOTEŽENEGA ŽIVLJENSKEGA SLOGA
Pacientu poskušamo izboljšati prilagoditvene mehanizme (naj se opazuje med stresno situacijo, naj svoja čustva zaupa še komu, naj se od časa do časa pogovori sam s seboj...) in ga spodbujamo, da razvije bolj zdrav življenski slog (diete, rekreacije, hobiji, abstinenca, prenehanje kajenja..). Ugotoviti mora, kaj je njegov resnični življenski cilj in kako ga bo poskušal doseči. Zdravnik mu nato pri tem nudi samo podporo.

3.DRUGO
·skupinska terapija
·joga, meditacija..