1. DEFINICIJA

Telesna neaktivnost je definirana kot odsotnost telesne vadbe, ki vodi v nastanek ali poslabšanje velikega števila bolezni (npr. koronarne bolezni, sladkorna bolezen, osteoporoza, debelost). Nasprotno pa je telesna aktivnost definirana kot premikanje telesa, ki je opravljeno z močjo mišic in porabo energije. Pri tem merimo tisto energijo, ki presega bazalni metabolizem. Merimo jo s kilojouli, kilokalorijami, porabo kisika, srčno frekvenco, …


2. POMEN TELESNE AKTIVNOSTI

V modernih in bogatih družbah intenzivna mehanizacija na skoraj vseh področjih v gospodarstvu vodi v močno zmanjšanje porabe energije pri skoraj vseh poklicih. Raziskave so pokazale, da je približno 70 ljudi v vseh starostnih skupinah, ki ne dosegajo niti minimalnega še sprejemljivega nivoja telesne aktivnosti, ki ima pomemben vpliv na zdravje. Očitno je tudi, da se ljudje iz višjih slojev mnogo pogosteje aktivno ukvarjajo z športom kot ljudje iz nižjih slojev. Izsledki tudi navajajo, da se med 25. in 64. letom s športom pogosteje ukvarjajo ženske kot moški. V zadnjem času je telesna aktivnost postala popularnejša. Pri odraslih je aktivnost v prostem času narasla, vendar je kljub temu le 20 ljudi, ki telovadi na priporočenem nivoju za preprečevanje srčnožilnih bolezni.
Pri telesni aktivnosti se poveča moč in vzdržljivost, kosti in mišice postanejo čvrstejše, lažje se nadzoruje telesna teža, izboljša se raven krvnega pritiska in krvnega holesterola, zmanjša pa se stres in poveča se samopodoba.


3. VPLIV NA POSAMEZNE SISTEME

Splošno:
- zmanjšana umrljivost (za faktor 4, 65 pri ženskah in 3, 44 pri moških),
- preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni (npr. srčnožilne bolezni, sladkorna bolezen),
- zmanjševanje posameznih dejavnikov tveganja,
- preprečevanje osteoporoze, staranja,
- pozitivni psihološki vpliv.

Bolezni srca in ožilja:
- so glavne bolezni industrijskih držav,
- ob telesni neaktivnosti se tveganje za srčni infarkt poveča za faktor 1, 4 - 2, 4,
- telesna vadba preprečuje razvoj bolezni srca in ožilja tako, da:
- zmanjša visok krvni tlak (zniža telesno težo, poveča vpliv vagusa),
- zmanjša telesno težo,
- zmanjša stres in čustveno napetost.

Sladkorna bolezen: telesna vadba
- poveča glukozno toleranco,
- poveča porabo glukozo,
- poveča občutljivost inzulinskih receptorjev v adipocitih.

Rak debelega črevesja: telesna neaktivnost zmanjša črevesno peristaltiko in s tem podaljša čas izpostavitve črevesne sluznice škodljivim snovem v hrani.

Krvni tlak:
- sistolni tlak se zniža za 5 - 25 mmHg,
- diastolni tlak se zniža za 3 - 15 mmHg.

Debelost: s telesno vadbo se zniža telesna masa, kar ima ugoden vpliv na celoten organizem in morebitne bolezni.

Maščobe: redna telesna vadba poviša vrednosti HDL, kar zmanjša aterogeni faktor.

Osteoporoza: je predvsem problem starejših žensk (v menopavzi). Telesna aktivnost poveča delež mineralne komponente v kosteh in s tem povečuje trdnost.

Psihološki vplivi:
- 2 - 3 ure po aktivnosti ostane občutek ugodja zaradi sproščanja endorfinov in določenih monoaminov,
- povečajo se intelektualne sposobnosti,
- povečajo se kognitivne sposobnosti.


4. SVETOVANJE

Večina ljudi priznava, da bi morali biti bolj aktivni. Naloga zdravnika je da razišče individualno dojemanje problema, odkrije ovire in nato ustrezno svetuje. Cel proces poteka v več fazah:

a) FAZA POIZVEDOVANJA: izvemo vedenjski vzorec. Primeri vprašanj:
- Kaj mislite o telesni telovadbi
- Ali verjamete, da nas telovadba napravi bolj zdrave

b) FAZA INFORMIRANJA: izvemo trenutno raven fizične aktivnosti. Primeri:
- Kako pogosto ste telesno aktivni
- Koliko časa traja posamezna aktivnost
- Kako ocenjujete vašo kondicijo
Treba je tudi izvedeti za vse zdravstvene razloge, ki bi vplivali na tip vadbe.

c) FAZA POGAJANJA: pacient se odloči za vadbo, zdravnik mora odločitev spoštovati ter poskuša svetovati večjo aktivnost, če je to potrebno. Izdela individualni načrt, svetuje pri prehrani, da ustrezno literaturo itd.


5. PRIPOROČILA

Pri svetovalnih programih se upoštevajo naslednje stvari:

• POGOSTOST : priporočeno 3 - 4 krat na teden in ne v zaporednih dnevih.
• TRAJANJE: v treh fazah (skupno 25 - 60 minut):
- ogrevanje (5 - 10 minut),
- aktivnost (15 - 40 minut),
- ohlajanje (5 - 10 minut).

• INTEZITETA: merimo jo lahko na več načinov:
- subjektivni: primerna je taka telesna dejavnost, da se znotraj ene ure vsaj 20 minut potimo in zadihamo, vendar le toliko, da se še lahko pogovarjamo.
- grobi objektivni: frekvenca srca med aktivnostjo mora biti 180 – leta.
- natančni objektivni: frekvenca srca mora biti med 60 in 90 maksimalne frekvence, pri čemer je maksimalna frekvenca = 220 – leta.
• TIP AKTIVNOSTI: glede na porabljeno energijo ločimo blago, zmerno in težko aktivnost.
• STOPNJEVANJE: glede na rezultate aktivnost stopnjujemo po trajanju in intenziteti.
• PRILAGAJANJE SPOLU, STAROSTI IN STANJU ORGANIZMA


6. ŠKODLJIVI UČINKI

Telesno aktivnost lahko spremljajo naslednji škodljivi učinki:
- poškodbe kit, mišic in kosti,
- srčni zastoj,
- aritmije zaradi hipertermije,
- zmanjšan venski priliv v srce.

Vadbo je treba takoj prekiniti, če opazimo:
- bolečino v prsih,
- vrtoglavico,
- nenavadno lovljenje sape, šibkost, cianozo,
- bolečine v nogah (klavdikacije).


7. ZAKLJUČEK

Telesna aktivnost ima splošne koristi za celotno populacijo, ne glede na starost in posameznikove zmožnosti. Vadba je potrebna za optimalno delovanje vseh organskih sistemov. Dokazano je, da telesna aktivnost izboljša delovne sposobnosti in osebno počutje ter prispeva k preprečevanju in zdravljenju kroničnih bolezni, zniža tudi umrljivost zaradi srčnožilnih bolezni in raka. Redna vadba prispeva k telesni moči in vzdržljivosti. Iz vsega tega sledi, da pravilna telesna aktivnost izboljša posameznikovo kvaliteto življenja.


8. LITERATURA

1. Priest V, Speller V, Risk Factor Management Manual, Radcliffe Medical Press, Oxford, 1991; 117-129.
2. Salleras L, Basis for the integration of prevention into care practice, Medicina preventiva, Barcelona, 1995; 219-229.
3. The Canadian Guide to Clinical Preventivr Health Care, Canada Communication Group, 1994.
4. Stanic Stefan, Maučec Zakotnik J, Čakš T, Preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni, Ljubljana: Zdravstveni dom Ljubljana, Cindi Slovenija 1996.