Motnje mikcije:

 

Ø  oteženo izhajanje urina

 

Ø  nekontrolirano izhajanje urina

 

 

 

Urinska inkontinenca je nehoteno uhajanje urina, ki ga lahko dokažemo in predstavlja socialni ter higienski problem. Ni bolezen ampak simptom, ki izraža motnjo spodnjih sečil ali bolezenski proces.

 

 

 

Urinske motnje prizadenejo veliko število žensk in močno vplivajo na kvaliteto življenja:

 

Ø  Prihaja do izogibanja spolnim odnosom.

 

Ø  Fizične aktivnosti so omejene ali preprečene.

 

Ø  Delazmožnost je zmanjšana, več je izostankov z dela, produktivnost je zmanjšana.

 

Ø  Dnevne aktivnosti in domače okolje so omejene zaradi zahteve po posebnih oblačilih, osebnem in posteljnem perilu

 

Ø  Zmanjšana je socialna aktivnost, saj prihaja do omejevanja gibanja glede na bližino toaletnih prostorov. Ženske se zaradi vedno prisotnega vonja po urinu pričnejo izogibati družbe.

 

Ø  Med psihološkimi faktorji prevladujejo občutek krivde in depresija, izguba samozavesti in spremenjena samopodoba. Izguba kontrole nad sečnim mehurjem sproži strah pred tem, da bi bili drugim v breme.

 

 

 

Za normalno regulacijo izhajanja urina mora biti prisotna vezikouretralna simetrija  gladke mišice morajo biti med seboj usklajene. Normalno se mehur napolni do 400-500ml in nato se refleksno skrči. Kadar je prisotna prekomerna aktivnost mehurja (PASM), bo do skrčenja gladkih mišic prišlo že pri manjšem volumnu.

 

 

 

Da vsako krčenje mehurja še ne pomeni uhajaja urina skrbita dva mehanizma:

 

Ø  Notranji sfinkterski mehanizem, ki ga sestavljajo mukoza, žilni pleteži, vezivno-elastične strukture ter krožna in vzdolžna gladka mišica. Mehanizem ni pod vplivom naše volje.

 

Ø  Zunanji sfinkterski mehanizem sestavljajo prečno progasta muskulatura uretralnega sfinktra in periuretralne mišice  sprednji in stranski del sečnice, podpora lateralnim stenam vagine (tkiva endopelvičnih fascij) – na prehodu vratu mehurja v sečnico. Ta mehanizem je pod vplivom naše volje.

 

 

 

Dg.:

 

Ø  anamneza

 

Ø  klinični pregled

 

Ø  laboratorijske preiskave

 

Ø  testi za objektivizacijo urinske inkontinence

 

Ø  urodinamske meritve

 

Ø  slikovno metode                                      EMG medeničnega dna

 

 

 

Ločimo:

 

Ø  Pri uretralni urinski inkontinenci urin uhaja skozi sečnico. Tonus mehurja je povišan, medtem ko je prisotna slabost uretralnega sfinkterskega mehanizma.

 

ü  stresna (napetostna) urinska inkontinenca

 

ü  urgentna (imperativna) urinska inkontinenca

 

ü  mešana urinska inkontinenca

 

ü  overflow (pretočna) urinska inkontinenca

 

ü  prehodna urinska inkontinenca

 

ü  funkcionalna urinska inkontinenca

 

Ø  Pri ekstrauretralni urinski inkontinenci urin uhaja skozi nefiziološke povezave med sečili in zunanjostjo. V razvitem svetu je to razmeroma redka patologija. Običajno nastanejo kot posledica malignomov ali napak pri OP posegih. Drugi vzroki so urinarne fistule kot posledica kongenitalnih anomalij - ekstrofija mehurja, ektopično potekajoči ureterji ipd.

 

 

 

Stresna urinska inkontinenca (effort incontinence) je najpogostejša oblika uretralne urinske inkontinence (49%). Pojavlja se ob fizični aktivnosti v vseh starostnih obdobjih, ko se poveča pritisk v mehurju.

 

 

 

Stresna urinska inkontinenca je posledica slabosti podpornih struktur sečnice in vratu mehurja.

 

 

 

Klinične značilnosti bolnic s stresno urinsko inkontinenco:

 

Ø  povečana gibljivost sprednje stene vagine med pregledom[1]

 

Ø  uhajanje urina med naporom, kašljem, plesom, smehom, spolnim odnosom ipd.

 

 

 

Vzroki za oslabitev medeničnega dna:

 

Ø  poškodba podpornih struktur

 

ü  porod                                           težko fizično delo

 

v  dolgotrajen                                  8h stoje

 

v  več porodov                                 dvigovanje bremen > 3kg

 

v  teža > 4000g

 

Ø  kronična obolenja dihal

 

Ø  konstitucionalni vzroki - metabolizem vezivnih tkiv

 

 

 

Vzroki za znižano sfinktersko učinkovitost uretralnega sfinktra in periuretralnih mišic:

 

Ø  farmakološka sredstva - mišični relaksanti

 

Ø  živčno–mišična obolenja - diabetična nevropatija

 

Ø  OP posegi v predelu spodnjih sečil - vaginalne plastike, odstranitev ureteralne divertikule

 

 

 

 

Zdravljenje stresne urinske inkontinence:

 

Ø  fizioterapevtske metode

 

ü  elektrostimulatorji

 

ü  intravaginalni vložki

 

Ø  medikamentozno zdravljenje

 

ü  duloxetin (Cymbalta®[2]) – zaviralec resorpcije serotonina iz sinaptične špranje v CŽS (Onufovo jedro)‏

 

Ø  OP

 

ü  vzpostavitev stabilne podlage sečnici

 

v  TVT operacije (tension free vaginal tape surgery)

 

v  kolposuspenzije

 

v  'sling' operacije

 

ü  vzpostavitev nadomestnega sfinkterskega mehanizma

 

Ø  zvišanje upornosti sečnice

 

Ø  periuretralno injiciranje kolagena

 

 

 

Urgentna urinska inkontinenca ali sindrom prekomerno aktivnega sečnega mehurja (PASM) je glavni vzrok pri 22% bolnic z uretralno urinsko inkontinenco. Je pogostejša v postmenopavznem obdobju.

 

 

 

Vzroki za nastanek urgentne urinske inkontinence (PASM):

 

Ø  vnetje mehurja – no. 1.

 

Ø  posledica uretralne obstrukcije

 

Ø  neznana (idiopatska) prekomerna aktivnost detruzorja

 

Ø  nevrološka obolenja[3] - MS, Parkinsonova bolezen, CVI, tumorji, degenerativna obolenja

 

 

 

Klinične značilnosti bolnic z prekomerno aktivnim detruzorjem:

 

Ø  anamneza

 

ü  nočne mikcije - > 2x                                nenaden imperativ po odvajanju urina

 

ü  odvajanje manjših količin urina    pogosto dnevno odvajanje urina - > 8x/dan

 

ü  dražeči faktor je delo s hladno vodo ali poslušanje tekoče vode

 

Ø  Ginekološki klinični status je lahko brez posebnosti, pri starejših so prisotni znaki atrofije rodil.

 

 

 

Spremeni se stena mehurja. Mišice hipertrofirajo, zaradi česar pride do hipoperfuzije. Možen je tudi razvoj obstrukcije. Periferne spremembe v živčevju pripeljejo do proliferacije C vlaken, ki so zadolžene za prenos toplote in bolečine. Impulzi polnosti mehurja se vlaknom le dodajo.

 

 

 

Zdravljenje PASM:

 

Ø  fizioterapevtske metode

 

ü  AMFES, kjer se uporabljajo drugačni parametri -  tok in  ν - stimulacije kot pri stresni urinski inkontinenci.

 

 

Ø  farmakološko zdravljenje

 

ü  Antiholinergiki so najbolj učinkovita metoda zdravljenja, zato se v primeru, da so neučinkovita, pojavi velik problem kako naprej. Katero zdravilo pa je najboljše je odvisno od vsake posameznice posebej.

 

v  tolterodin (Detruzitol)‏

 

v  propiverin (Detrunorm)‏

 

v  darifenacin (Emselex)

 

ü  Učinki injiciranja botulina trajajo 6 mesecev.

 

ü  dezmopresin – sintetični analog vazopresina z izrazitim antidiuretičnim učinkom

 

Ø  OP

 

ü  avgmentacije stene mehurja

 

ü  sakralna živčna stimulacija – operativna vgraditev trajnega stimulatorja S3 korenine, vendar z vprašljivim učinkom

 

 

 

Pri 25% bolnic z urinsko inkontinenco so prisotni simptomi in znaki stresne ter urgentne urinske inkontinence, govorimo o mešani urinski inkontinenci. Običajno je urgentna komponenta bolj moteča od stresne. Zdravljenje je kombinirano, vendar lahko kirurška terapija stresne inkontinence poslabša simptome urgentne.

 

 

 

Druge, manj pogoste oblike urinske inkontinence:

 

Ø  Pretočna (overflow) inkontinenca nastane, ko ni učinkovitega praznjenja mehurja, bodisi zaradi ovire bodisi zaradi denervacije. Znižana komplianca stene mehurja je lahko posledica mielodisplazij, periferne denervacije ali obsevalne terapije. Včasih nastopi po radikalni histerektomiji.

 

Ø  Prehodne oblike urinske inkontinence so posledica infektov, konstipacije, prekomernega nastajanje urina, zmedenosti, atrofičnega uretritisa ipd.

 

Ø  Funkcionalna urinska inkontinenca nastane, ko bolnica zaradi drugih motenj ne more priti pravočasno do stranišča.

 

 

 

Preventiva:

 

Ø  odpoved kajenju                                      normalna telesna teža

 

Ø  predporodna priprava                              higensko dietetični režim

 

Ø  redna telesna aktivnost

 

 

 

Pri ženskah do 65. leta pogosteje srečamo stresno in mešano urinsko inkontinenco pri starejših pa urgentno inkontinenco.

 

 

 

Zdravljenje urinske inkontinence ni vedno uspešno, s čimer je potrebno seznaniti bolnika že pri prvem pregledu. Opisane metode mnogokrat zgolj olajšajo simptomatiko urinske inkontinence, včasih pa ne dosežejo nikakršnega napredka. V takih primerih se bolnikom pripisujejo predloge za urinsko inkontinenco, v nekaterih primerih (pretočna inkontinenca zaradi denerviranega mehurja) pa se jih uči tudi postopkov samokateterizacije, kar lajša vsakodnevne tegobe.