1. Uvod

Endometrioza je stanje, ki prizadene številne ženske v njihovi reproduktivni dobi. Gre za patološko prisotnost endometrijskih žlez in strome izven maternične votline.
Incidenca ni točno znana, predpostavlja pa se, da jo ima okoli 2.5 do 7 žensk v reproduktivni dobi, vendar sama prisotnost endometričnih žarišč še ne pomeni nujno bolezni (asimptomatski potek).
Najpogostejši simptomi bolezni so dismenoreja, disparvenija in neplodnost. Vzroki za neplodnost so imunološki ali mehanski zaradi zarastlin, čeprav je treba pri slednjih dodati komentar, da lahko pride do neplodnosti tudi, če te zarastline niso prisotne. Endometrioza je vzrok sterilnosti v 20 do 85.

Klasifikacija endometrioze na podlagi American Fertility Society (Revised AFS Clasification of endometriosis):
- Stadij I (minimalna)
- Stadij II (blaga)
- Stadij III (zmerna)
- Stadij IV (huda)

Stadiji so določeni glede na velikost endometriotičnih žarišč, glede na velikost in značilnosti zrastlin in glede na to, ali gre za globoko ali površinsko endometriozo.


2. Terapija

Zdravljenje endometrioze je različno; odvisno je od tega, kaj želimo z njim doseči. Usmerjeno je lahko v blaženje simptomov in bolečine, zmanjševanje patološkega tkiva, preprečevanje širjenja bolezni ali zdravljenje neplodnosti. Izbor načina terapije je odvisen od starosti ženske, prisotnih simptomov, reproduktivnih zahtev, stadija bolezni in morebitnih prejšnjih odzivov na zdravljenje. Zdravljenje lahko poteka konzevravtivno (ekspektativno in medikamentozno), kirurško in kombinirano. Do danes nobena izmed teh metod ni povsem optimalna, brez stranskih učinkov, končna in povsem primerna za bodočo reprodukcijo ženske. Pri uvedbi zdravljenja pride pogosto do dileme, ali naj bo primarna terapija namenjena zdravljenju neplodnosti ali zdravljenju bolečine in zmanjševanju lezij, kajti ti dve terapiji sta si sami po sebi kontradiktorni. Če zdravimo neplodnost, potem ne smemo zavirati ovulacije in krvavitve, kar pa je cilj oz. posledica zdravljenja bolečine oz. omejitve bolezni. Zato se terapija bolezni večinoma deli na dva principa: terapija proti sami bolezni (medikamentozno, kirurško ali kombinirano zdravljenje) in terapija proti bolečini, ki jo bolezen povzroča.


3. Terapija neplodnosti pri ženskah z endometriozo

Dalj časa trajajoča medikamentozna terapija v tej skupini ne pride v poštev, razen morda pri ženskah, ki imajo diagnosticirano endometriozo, a še ne želijo takoj zanositi, pri čemer tudi taka terapija ne sme trajati predolgo.
V stadiju I in II je najuspešnejša kirurška resekcija oz. ablacija; obe lahko potekata laparaskopsko z minimalno travmo. Tudi stadija III in IV sta indikaciji za kirurški pristop, ker pa so anatomske spremembe v teh stadijih večinoma že tako obsežne, je sposobnost reprodukcije tudi po operaciji zmanjšana, če ne celo nemogoča. Kljub temu pa velja vsaj poizkusiti.
Kirurško zdravljenje je večinoma laparoskopsko (elektrokoagulacija ali laser) in se lahko izvede že ob sami postavitvi diagnoze. Pri tem uničimo čimveč žarišč, obenem pa skrbno pazimo, da ohranjamo za reprodukcijo pomembna tkiva nepoškodovana. Uspešnost kirurškega zdravljenja se kaže v posledični stopnji zanositve, ki znaša od 50 do 60.
Glede pre- in postoperativnega zdravljenja je bilo napisanega že ogromno, vendar si večina rezultatov nasprotuje, ali pa sami dokazi o uspešnosti niso zadostni, kar spodbija prejšnja prepričanja o uspešnosti te pre- in postmedikacije.
Po odstranitvi lezij pustimo ženski 12 mesecev, da poizkusi z zanositvijo po naravni poti. Če ta ne uspe, si pomagamo z metodami asistirane reprodukcije (IVF). Uspešnost IVF po neuspeli naravni zanositvi po terapiji je visoka in lahko doseže tudi 90.

Zaključimo lahko, da je kirurška terapija uspešnejša od ekspektativne in medikamentozne terapije pri zdravljenju neplodnosti zaradi endometrioze, prav tako pa pomeni močno in upoštevanja vredno terapijo pri zdravljenju same bolezni.


4. Literatura

1. Šimunić V. Humana reprodukcija, ginekološka endokrinologija, klimakterij i postmenopauza: odbrani radovi sa II. Hrvatskog kongresa o fertilitetu, sterilitetu i ginekološkoj endokrinologiji. Zagreb.1999; 129-152.
2. Rodriguez-Armas O., Hedon B., Daya S. Infertility and contraception. Parthenon Publishing Group. London. 1998; 70-72.