Kineziologija je veda o gibanju človeškega telesa.

RAVNOTEŽJE je sposobnost vzdrževanja stabilne drže sede, stoje in med gibanjem. Ločimo statično, pri katerem podporna ploskev miruje, težišče telesa pa se premika, in dinamično ravnotežje, kjer se podporna plošča in težišče premikata.

Podporna površina zajema stopala in površino med njima. Širše stojimo, bolj smo stabilni, ker je podporna površina večja. Težišče telesa mora pasti na podporno površino.

Ravnotežje zajema več organskih sistemov, ki morajo biti med seboj dobro povezani:
- vestibularni sistem
- živčno mišični sistem
- mišičnokostni sistem
- senzorični sistem

Ocenjevanje ravnotežja:
- klinični testi:
- test nadzora trupa – bolnik sedi z nogami na tleh, opazujemo ali sedi brez opore in koliko se lahko premika, ne da bi ravnotežje izgubil

- Bergova lestvica ravnotežja (BBS) ocenjuje 14 različnih aktivnost z točkami 0-4. 0 pomeni, da bolnik aktivnosti ni izvedel, 4 pa da je bila izvedena brezhibno. Maksimalno je 56 točk. Vrednost nižja od 45 je napovedna za padce pri starejših.

- Rombergov test – pacient stoji z nogama skupaj, roke ima iztegnjene pred seboj v supinaciji in miži

- funkcijski testi:
- stoja na eni nogi – bolnik stoji pred steno (varnost) na eno nogi z rokami v boku, medtem ko se dvignjena noga ne sme dotaknit druge, merimo čas, ki ga lahko preživi v tem položaju

- časovni vstani in pojdi test – bolnik sedi na stolu, 3m pred njim pa je ovira, ko rečemo zdaj vklopimo štoparico, ne glede na to, kdaj bolnik vstane

Merjenje ravnotežja opravljamo s stabilometrijo. Gre za ploščico vgrajeno v tla, na kateri bolnik stoji, računalnik pa meri sile v vseh treh smereh. Bolnik lahko stoji v položaju za Rombergov test ali pa ima roke ob telesu. Oči so lahko odprte ali zaprte.

V Sloveniji opravljamo meritve tako, da ima bolnik vsako nogo na eni plošči. Vsake toliko se plošči premakneta in ob tem merita kako hitro se bo bolnik postavil nazaj.

Najmodernejša stojala poleg premikanja plošč vsebujejo tudi zaslon z gibljivo sliko, ki moti vid.

Ravnotežje lahko poskusimo izboljšati s pomočjo vaj ali pripomočkov. Vaje za statično ravnotežje večinoma uporabljajo žogo, medtem ko vaje za dinamično ravnotežje opravljamo na deski za ravnotežje. Pripomočki za hojo pomagajo tako, da povečajo podporno površino. Ločimo:
- palica – trinožna ali štirinožna
- bergle – podlaktne, podpazdušne ali posebej prilagojene
- hodulja navadna (recipročna)
- hodulja s kolesi

Pravilno višino pripomočkov za hojo nastavimo tako, da bolnik stoji, konca bergle pa postavimo 15cm vstran in naprej. Komolec je skrčen za 20, zapestje pa v dorzalni fleksiji. Podlaktne bergle morajo biti 2-3 palce pod olekranonom, podpaznušne pa 3-4 prste pod aksilo. Hodulje morajo biti v višini trohanter major.

Vstajanje je lahko hujši problem kot hoja, saj nekateri bolniki lahko normalno hodijo, medtem ko vstajanje predstavlja velike težave. Merjenje poteka podobno kot pri ravnotežju. Merimo tako pritisk na nogah kot pod sediščem.

Hoja je periodičen proces gibanja pri katerem se telo izmenoma opira na levi in desni spodnji ud. Omogoča nam premik z enega mesta na drugo. Hoje se naučimo. Zanjo je prav tako potrebno usklajeno delovanje več različnih sistemov:
- receptorji
- periferno in osrednje živčevje
- efektorji – mišice

Opazujemo:
- vzorec hoje – telesne funkcije
- hoja – dejavnosti in sodelovanje – koliko dolgo, po stopnicah, po kakšnem terenu, koliko časa,...

Kinematični parametri hoje:
- dolžinski parametri:
- dolžina levega, desnega, dvojnega koraka g , g , j g
- širina koraka
- časovni parametri:
- trajanje posameznih faz in podfaz hoje
- koti v sklepih
- hitrost

Časovni parametri:
- perioda hoje je dvojni korak, to je levi + desni korak
- kadenca = število korakov/minuto (100 – 120 korakov/min)
- hitrost = št. korakov x dolžina (~1m/s)

podfaze opore – najpogosteje gleženj in stopalo

Ob padajočem stopalu je kot gležnja > 90. 90 je normalen kot gležnja pri stanju. Če je kot povečan mora golen nazaj in koleno se pomakne v hiperekstenzijo.

Normalno težišče poteka preko centra kolka, skozi središče kolena in pade nekam v stopalo.

podfaze zamaha

Kinetični parametri hoje:
- sile
- navori

aktivnost mišic

Pri porabi energije med hojo ima vsak svoj optimum, kje je njegova poraba najmanjša. Največja je poraba pri uporabi bergel. Ob uporabi proteze se poraba energije precej zmanjša.

Hojo opišemo s pomočjo funkcijskih testov, ki merijo vzdržljivost in hitrost. Vzdržljivost merimo tako, da pacient hodi 6, 9 ali 12min. Merimo koliko v tem času prehodi. Pacient nikakor ne sme teči! Hitrost pa merimo tako, da mora bolnik prehoditi 5, 10 ali 20m, mi pa mu ob tem merimo čas. Nikakor ne smemo pozabiti opisati pripomočke, ki jih ob tem uporablja.

Hojo lahko opisujemo tudi v kineziološkem laboratoriju. Na bolnika nalepimo odbojne senzorje. Imamo napravo, ki oddaja IFR. Le-ti odbijajo svetlobo, ki jo nato zazna računalnik. Ob tem imamo na tleh še plošče za merjenje pritiska. Za dober rezultat potrebujemo vsaj 3 korake leve noge in 3 korake desne noge. Danes se uporabljajo zgolj še za ugotavljanje učinkovitosti terapije pri otrocih s cerebralno paralizo. Pri ostalih bolnikih jo uporabimo le pri raziskavah.

Nepravilnosti hoje v fazi zamaha:
- otežen začetek
- oteženo napredovanje

Nepravilnosti hoje v fazi opore:
- nestabilnost gležnja in stopala
- nestabilnost kolena
- nestabilnost kolka

Nepravilnosti hoje v začetku zamaha:
- padec stopala
- trdo koleno
- omejena fleksija kolka
- prekomerna abdukcija kolka
- nagib (padec) medenice

Nepravilnosti hoje v fazi napredovanja spodnjega uda:
- pokrčeno koleno
- omejena fleksija kolka
- ekstenzija kolka drugega spodnjega uda

Nepravilnosti hoje v fazi opore:
- gleženj in stopalo:
- ekvinus
- varus
- ekvinovarus
- valgus
- ekvinovalgus
- prekomerna dorzalna fleksija
- skrčeni prsti
- hiperekstenzija palca

- koleno:
- prekomerna fleksija
- hiperekstenzija
- varus
- valgus

- kolk:
- fleksija
- ekstenzija
- abdukcija
- addukcija