Prenesena bolečina je bolečina, ki se ne pojavi točno na mestu dražljaja, ampak na nekem drugem, oddaljenem oz. dislociranem mestu. Ponavadi je izvor dražljaja nek visceralni organ, bolečina pa se prenese na okoliška tkiva (peritonej, pleura, perikard, ogrodje telesne votline...).

Najpogostejši mehanizem prenosa bolečine je preko sinaps visceralnih senzoričnih nevronov s kožnimi senzoričnimi nevroni. Te prečne povezave se nahajajo v hrbtenjači in ob vzburjenju visceralnih senzoričnih nevronov za bolečino, se nekaj signala preko sinaps prenese na kožne senzorične nevrone. Tako ima človek občutek, da bolečina prihaja iz kože.

Visceralna bolečina se od površinske (kožne) bolečine razlikuje predvsem v tem, da točkaste oz. lokalizirane poškodbe visceralnih organov redko povzročijo močno bolečino. Če pa se signal iz teh prenese na druge nevrone, ki oživčujejo strukture v okolici, je bolečina lahko izjemno ostra in močna. Npr. Jetrni parenhim je skoraj popolnoma neobčutljiv na bolečino, vendar je jetrna kapsula izjemno občutljiva. Ob vsaki spremembi parenhima se posledično poškoduje tudi kapsula, kar povzroči močno bolečino. Podobna situacija je v pljučih – alveoli so popolnoma neobčutljivi na bolečino, so pa zato ekstremno občutljivi bronhi in parietalna pleura. Druga razlika je sama oblika bolečine. Visceralni senzorični nevroni so zgrajeni iz malih vlaken tipa C, ki so sposobna prenašati samo kronično obliko bolečine – topo. Tudi na akutno poškodbo odreagirajo tako, saj so sposobni prenašati samo take signale. Zato se vsaka izolirana visceralna bolečina čuti kot kronična, topa bolečina. Za ostro bolečino se mora signal prenesti.

Prava visceralna bolečina je npr.:
- ishemija (zaradi anaerobnih razmer nastanejo toksični produkti, ki delujejo kot vzdražilec za prenos živčnega signala)
- krč votlega visceralnega organa (npr. krč črevesne stene, ductusa choledocusa, mehurja, uretrov, maternice... mehanizem je podoben začasni ishemiji – zaradi krča je omejen dotok krvi, potrebe mišic po kisiku so velike)
- prevelika polnost votlega organa (zaradi raztezanja tkiv – dostikrat se žile stisnejo in pride do podobnega mehanizma kot pri ishemiji in krču)
- kemični stimulus (npr. pri želodčni razjedi HCl »pušča« v visceralni peritonej, ga razgrajuje, kar povzroči bolečino)

Med mestom, kjer preneseno bolečino zaznamo in med organom, kjer ta izvira obstaja povezava – bolečina je zaznana na površini predela telesa, kjer se je v embrionalnem razvoju razvijal organ v katerem je izvor bolečine (ta je kasneje v razvoju potoval na drug del telesa, do svoje končne lege) – tako imata zaradi skupnega embrionalnega ravoja organ in določen predel kože enako segmentno oživčenje v hrbtenjači.

Kot primer vzemimo srce – srce se je razvijalo v področju vratu in zgornjega toraksa in zato aferentna vlakna za bolečino iz srca vodijo do segmentov C3 in T5, kamor vodijo tudi aferentna vlakna iz področja kože v vratu, rame, roke in v področju pod prsnico ter iz pektoralnih mišic. Po navadi bolniki bolečino začutijo na levi strani in sicer zato, ker je leva stran srca pogosteje vključena v koronarna obolenja kot desna.

Želodec, ki je izviral iz Th7-9 segmenta embrija ima bolečino preneseno na sprednji del trebuha, v epigastrično regijo - nad popek (umbilicus), ta regija je namreč oživčena z vlakni, ki vodijo v omenjene segmente hrbtenjače (Th7-9).
Bolečino v organu ležečem v thoraxu ali abdomnu lahko začutimo na dveh mestih, kot preneseno in kot direktno bolečino, saj za visceralno bolečino v teh dveh področjih obstajata dve ločeni poti do CŽS – 'prava' visceralna pot in parietalna pot. Prva je posredovana preko živčnih vlaken avtonomnega živčnega sistema in je tista, ki je prenesena na določen del povšine telesa. Parietalna pot pa je pot bolečine, ki izvira iz pleure, peritoneja ali perikardija in je prevedena po lokalnih hrbtenjačnih živcih teh treh struktur - bolečina je tako lokalizirana direktno nad mestom izvora.

Takšen primer je lahko vnetje slepiča – sama bolečina v slepiču se prenaša po pravi visceralni poti in sicer do segmentov Th10 in Th11 – ta bolečina je prenesena na področje zgornjega abdomna in je zaznana kot manj ostra bolečina, podobna krčem. Druga, parietalna pot bolečine, vodi iz področja kjer se vnet slepič dotika stene abdomna in draži peritonej – ta tip bolečine je lokaliziran in oster, občutimo ga v desnem spodnjem kvadrantu abdomna, se pravi nad mestom dejanskega nastanka bolečine.
Tudi glavoboli so primer na površino prenesene bolečine, ki izvira iz globljih struktur. Ta lahko izvira intrakranialno ali pa ima izvor izven craniuma– naprimer iz nosnih sinusov.