Okušalni receptorji se nahajajo na brbončicah žrela, grla, neba in jezika. Brbončice gradijo celice treh vrst: receptorske, bazalne in podporne. Receptorske celice so specializirane epitelijske celice, ki delujejo kot kemoreceptorji (pretvarjajo kemični stimulus v električni signal). Kemoreceptorji tvorijo sinapse ob bazi s primarnimi aferentnimi vlakni. Poznamo dva tipa receptorskih celic, ki se razlikujeta v vsebini sinaptičnega vezikla. Apikalni del receptorjev ima mikrovile, ki se iztezajo v okušalne pore in s tem povečajo področje zaznavanja. Življenjska doba receptorskih celic je okoli 10 dni, stalno jih nadomeščajo bazalne celice (matične celice). Vsak receptor se odzva na vse stimuluse, a le na enega se odziva najbolj intenzivno. Stimulusi lahko potujejo direktno v celico in jo depolarzirajo, lahko odprejo kationske kanale, lahko pa aktivirajo sekundarne prenašalce, ki prav tako lahko odprejo kationske kanale ali pa direktno vplivajo na znotrajcelično koncentracijo Ca2+. V vsakem primeru pride do depolarizacije receptorja, kar sproži nastanek receptorskega potenciala in sprostitev eksitcijskega nevrotransmiterja, kar ima za posledico nastanek AP v primarnih aferentnih vlaknih, po katerih se signal prenese do CŽ.

 

 

Okušalni receptorji se nahajajo v skupkih v okušalnih popkih na brbončicah jezika. Ločimo jih na: circumvallate, foliate in fungiform papillae. Circumvallate so največje in se nahajajo pri bazi jezika, vsako obdaja jarek, v katerem so brbončice. Foliate papillae so ob straneh jezika, brbončice se nahajajo v zavihkih na straneh popkov. Fungiform papillae pa so na hrbtni strani in so oblike gobe. Oživčujejo jih trije možganski živci: chorda timpani n. facialisa (CN VII) sprednji tretjini jezika, n. glossopharyngeus (CN IX) zadnjo tretjino in n. vagus (CN X) nekaj brbončic v grlu in požiralniku. Čeprav lahko vsi receptorji zaznavajo vseh pet okusov, imajo različna področja na jeziku različne prage vzdražnosti za različne okuse (glej sliko).