Strupi so snovi, ki na kemičen način škodljivo vplivajo na organizem. Mednje sodijo kemikalije, zdravila, rastlinski in živalski strupi.
Glavni vir zastrupitev s težkimi kovinami je onesnaženo okolje zaradi človekovega delovanja (kontaminirana hrana in voda), čeprav so prisotne v okolju tudi naravno (npr. arzen v pitni vodi, Kitajska), prisotne pa so tudi v delovnem okolju. Dodatno tveganje predstavljajo kovine v pesticidih, zdravilih, onesnažen zrak zaradi izgorevanja fosilnih goriv.
Poti vnosa: z inhalacijo ali oralno, za organske spojine težkih kovin tudi dermalno.

Zastrupitev (intoksikacija) je stanje po vnosu strupa v telo, ko pride do določene okvare. Strupenost snovi in njihovih presnovkov je lahko posledica škodljivega vpliva na različne dele celic, interakcije s fiziološkimi procesi znotraj celičnih struktur ali neposrednega kemičnega delovanja na tkiva. Zastrupitev je lahko akutna ali kronična. Akutna zastrupitev je stanje z nenadnim začetkom po vnosu strupa v organizem, torej po akutni izpostavljenosti (do 24 h, v toksičnih dozah). Značilno je: spreminjanje klinične slike, slabost, krči, bruhanje, driska, motnje zavesti, motnje srčnega ritma, srčno popuščanje, šok. Kronična zastrupitev je stanje po dolgotrajni, kronični izpostavljenosti strupenim snovem (majhne doze, dalj časa, efekt akumulacije). Škodljivi učinki se pokažejo šele po daljšem obdobju. Najpogostejše mesto za akutne zastrupitve je domače okolje, za kronične pa delovno okolje.
Po izpostavljenosti težkim kovinam so najhujše dolgoročne posledice, ki se kažejo v obliki rakastih obolenj (kancerogenost), sprememb v genski zasnovi (mutagenost) in reprodukcijske toksičnosti. Zastrupitev je lahko nenamerna (akcidentna) ali namerna (suicidna, homocidna oz. kriminalna).
Predoziranje je nenamerna, zmotna prekoračitev terapevtske doze zdravil s toksikološko simptomatiko. Škodljivi neželeni učinki zdravil pa se pojavijo, ko je bila dana prava doza zdravil, na pravilen način in upoštevajoč pravo indikacijo ter vse kontraindikacije.

Toksičnost težkih kovin:
- lahko so toksične, ko so vezane na organsko spojino;
Težke kovine delujejo preko povezave z eno ali več reaktivnimi skupinami (ligandi), ki so
nujne za normalne fiziološke funkcije. V telesu težke kovine reagirajo z ligandi, ki
vsebujejo kisik, žveplo ali dušik. Posledično nastane kovinski kompleks (koordinacijska
spojina), ki vsebuje koordinacijsko vez, oba elektrona pa prispeva ligand.
- lahko so same po sebi toksične (metilirano živo srebro);
- neesencialne težke kovine (svinec, živo srebro, kadmij) tekmujejo z esencialnimi (arzen,
železo).