V renesansi so se začele razvijati mnoge znanstvene panoge, ki so se zaradi izuma tiska hitreje širile. Največji pomen pri širjenju znanja in izobraževanju so imele univerze, na katerih so se študentje naučili skoraj vse, kar je imela znanost ponuditi. Ena bolj znanih in starejših evropskih univerz še danes stoji v Bologni. Poleg te univerze je v Italiji obstajalo še kar nekaj drugih, npr. Padovanska, pa tudi Karlova univerza v Pragi, številne univerze v Veliki Britaniji (najznačilnejši sta gotovo Oxford in Cambridge) in druge, skoncentrirane predvsem po Zahodni Evropi.
Od teh je imela največjo zaslugo za razvoj medicine kot znanosti verjetno prav Bolonjska univerza, ki je izobrazila številne generacije zdravnikov. V renesansi kot obdobju preporoda in razcveta klasičnih znanosti je imela medicina med znanostmi prav posebno mesto. Ukvarjala se je s človekom in njegovim telesom, ki je po srednjem veku, ki je bilo gotovo obdobje teocentrizma, nastopila kot era, ko je bil v ospredju človek. V nasprotju s srednjim vekom, ko je človeško telo veljalo za polteno, celo grešno, je v začetku 16. stoletja prevladalo mišljenje, da se lahko le s spoznavanjem človeškega telesa spozna popolnost samo. Umetnik ni bil le slikar, ampak »homo universale«, ki je obvladal ne samo slikarstvo in se zgledoval po antičnih vzorih, ampak tudi kiparstvo, arhitekturo in anatomijo. Ta je v renesansi postala temeljni predmet medicinskih fakultet.
Najvidnejši predstavnik je bil gotovo Leonardo da Vinci, ki je obvladal risanje, slikanje, arhitekturo, kiparstvo, imenujejo ga za očeta karikature, z veliko zanimanja pa je raziskoval človeško telo in narisal številne anatomske skice. Njegova dela za časa njegovega življenja niso bila poznana, kot so danes, saj je delal zapiske in skice predvsem za lastno uporabo in niso bila tiskana kot druga dela, ki so pripomogla k razširjanju znanja. Vseeno je Leonardovo delo močno pripomoglo k razvoju znanstvene anatomije.

Eden največjih anatomov iz začetka 16. stoletja je bil Jacopo Berengario da Carpi (1470-1530), prvi fizik, ki je napisal knjigo o anatomiji za kirurge in umetnike. Vplivi njegovega očeta, ki je bil kirurg, so obrodili bogate sadove, saj je pri 29 letih opravil diplomo iz medicine v Bologni. Leta 1502 je bil postavljen za predavatelja kirurgije in leta 1508, ko je izbruhnila kuga, so mu zaupali skrb za obolele. Leta 1517 je bil dovolj vpliven in poznan zdravnik, da so ga poklicali kot enega izmed svetovalcev k Lorenzu Medičejskemu, Urbinskemu vojvodi, ki je utrpel zlom lobanje zaradi strelnega orožja.
V naslednjem letu je napisal knjigo De fractura calvariae s. cranii, ki je opazna predvsem zaradi občudovanja vrednih anatomskih skic. Izšla je v mnogih ponatisih in je postala ena prvih praktičnih knjig kirurgije. Leta 1521 je izdal knjigo Anothomia, ki je bila »prvo anatomsko besedilo, ki je vsebovalo risbe, ki so nastale ob seciranjih, katerih je opravil mnogo. Na žalost pa so lesorezi preveč abstraktni, da bi bili uporabni za študente.« (http://www.columbia.edu/cu/lweb/eresources/exhibitions/treasures/html/142.html)
Bil je zelo pameten in dinamičen mož, predvsem pa dober opazovalec in prvi, ki je opisal slepič (appendix vermiformis), aritenoidne hrustance kot ločene enote, skrbno je preučil bobnič, glandulo pinealis ter natančno opisal možgane, razlikoval je celo stranske ventrikle in horoidni pletež. Knjige, ki jih je izdal, so bile opremljene z njegovimi lastnimi skicami in kažejo na veliko natančnost pri opazovanju in risanju. Preučil je tudi srce, zaklopke, sistem aorte in si s tem pridobil sloves največjega anatoma pred Vesaliusom. Med »epidemijo« sifilisa, ki je naglo širil po vsej Evropi, je uspešno zdravil s pripravki iz živega srebra, bil naj bi prvi, ki ga je uporabljal kot zdravilo proti tej bolezni.

Drugi zelo vpliven profesor na Bolonjski univerzi v renesansi je bil Girolamo Cardano – matematik in fizik, posvetil pa se je predvsem možganom in živčnemu sistemu ter njunemu odnosu do fizičnega in miselnega delovanja. Lahko bi ga označili za pionirja v psihiatriji. Zanimiva je njegova teorija o več vrstah »norcev«: vecordes so bili perverzneži, perfidi so delali norosti iz strasti, ljubezni ali strahotne nesrečnosti. Bil je tudi astrolog in je napisal astrološki portret Jezusa Kristusa, zaradi česar so ga inkvizitorji zaprli v ječo in takoj so njegove ime umaknili iz seznama profesorjev na univerzi, kar se je zgodilo leta 1571.
»Poleg Cardanovega doprinosa k algebri, to ni bila edina panoga ali znanost, s katero se je ukvarjal. Področja njegovega delovanja so tudi verjetnost, hidrodinamika, mehanika in geologija. Izdal je dve enciklopediji naravnih znanosti, ki sta vsebovali malo vsega: kozmologijo, gradnjo strojev, govorili sta o uporabnosti naravoslovnih znanosti in celo o slabem vplivu demonov, o zakonih in kriptologiji«. (http://www.stetson.edu/~efriedma/periodictable/html/Cd.html)

Vpliven mož v kirurgiji je bil Giulio Cesare Aranzio (1530-1589), čigar vidnejše delo je knjiga o človeškem fetusu, leta 1587 pa je izdal serijo anatomskih skic. Obe deli sta bili velikega pomena za razvoj anatomije, saj sta bila prvič opisana ductus arteriosus in foramen ovale, maternica, mali krvni obtok in semilunarne zaklopke, ki se imenujejo po njem. »Aranzio je kazal zanimanje predvsem za konstrukcijo pelvične regije. Študije in sekcije je opravljal na pokojnih nosečnicah s svojim učencem Geronimom Mercuriem. Med drugim je odkril, da se kri otroka in matere med nosečnostjo ne mešata. V letu 1564 je skoval izraz hippocampus«. (http://www.whonamedit.com/doctor.cfm/264.html)

Zgodovinsko še bolj pomembno pa je delo Constanzo Varolia, De nervis opticis, v katerem je natančno opisal študije možganov, celo crura cerebri, pons in optične komisure. Poleg plodovitega anatomskega je opravljal delo kirurga in to tako dobro, da ga je papež Gregorij XIII povabil na univerzo v Rim, kjer je istočasno z Eustacchijem opravljal delo profesorja. Njegovo raziskovalno delo je prekinila zgodnja smrt. »Odkril je, da so živci, ki prihajajo iz posteriorne kolumne hrbtenjače debelejši in bolj sivi kot tisti, ki prihajajo iz anteriorne; tako so bolje prilagojeni na motorične funkcije in na posredovanje pogostih ali neizrazitih dražljajev telesa, ki ne dosežejo zaznave zavesti« (http://www.pubmedcentral.gov/ pagerender.fcgiartid=402216&pageindex=1)
Še bolj zanimiv kirurg je bil Gaspare Tagliacozzi, ki velja za začetnika plastične kirurgije. Bil je prvi, ki se je ukvarjal z rinoplastiko in oblikovanjem uhljev in ustnic. Njegov sistem operacij se je precej razlikoval od današnjega in se zdi skoraj absurden, saj je odvzel trakove kože z roke in jih pritrdil na nos. To ne bi bilo še nič čudno, ideja je bila pravzaprav precej dobra, saj se podoben princip presajanja še zmeraj uporablja. Nenavadno je bil to, da so se kosi kože še kar držali roke in tako je pacient imel povezan nos in roko v trdno zvezano »umetnino«, dokler se koža ni ukoreninila na novo področje. Težko si je zamišljati, kako so izgledali operirani, ki so povprečno dva do tri tedne živeli z nadlaktjo fiksirano na nos. Verjamem, da je bil prizor precej zabaven. Kljub smislu za humor so rinoplastiko na tak način prepovedali, Tagliacozzi pa je predaval anatomijo in študentje so drli k njegovim uram vse dokler je predaval. »Njegovo delo je zbrano na 22 ploščah, ki uprizarjajo vsak korak rinoplastike in so med najbolj znanimi ilustracijami s področja zgodovine medicine«. (http://www.columbia.edu/cu/lweb/eresources/exhibitions/ treasures/html/146.html)

Za prvega pediatra velja Girolamo Mercuriale, ki je med drugim napisal knjigo De morbis puerorum , ki je prva knjiga o zdravljenju otroških bolezni.

Renesansa je bila pomemben mejnik med starodavnim in modernim obdobjem, ko se je pojavil mogočen preporod grško-rimske miselnosti, ki je bila medtem živa le še na Srednjem Vzhodu, po srednjem veku pa je ponovno oživela tudi v Zahodni Evropi. Glavni jezik je postala latinščina, v kateri so nastala vsa temeljna znanstvena dela. Močno se je razvila nova filozofska miselnost, ki so jo poimenovali humanizem, ki je poudarjala dostojanstvo in osebno svobodo človeka.« (http://web.mac.com /sevanti/ iWeb/Sevanti/Articles_files/History20of20Medicine.pdf)
V renesansi se je torej anatomija razvila do nepričakovanih razsežnosti, toda nekateri vidiki medicine so bili še precej srednjeveški (npr. skrb za higieno). Prav razvoj anatomije v renesansi je omogočil detajlno poznavanje in razumevanje človeškega telesa že od 16. stoletja naprej - vse do današnjih dni.