Torej tako, kaj naj rečem. Strokovni izpit ni težak kar se tiče same snovi, saj ste velik del snovi nekoč že znali, je pa predvsem psihično naporen. Največja napaka, ki jo človek lahko naredi je pretirana zaskrbljenost, ki je vsaj v mojem primeru povzročila tudi dokaj prazno glavo, a se je izpit kljub temu lepo iztekel. Ne dovolite, da vas strah preveč ovira; dejansko lahko pokažete manj kot pa tudi realno znate. Hvala bogu za razumljivo komisijo.
Literatura: ALS morate znati dobro. Nujna stanja so sicer že malo zastarela, a še vedno dokaj uporabna. ATLS je uporaben za kakšne postopke na terenu bolj, v teoriji za izpit pride bolj prav ABC of major trauma. Hitro berljiva knjiga, v treh dneh jo imate predelano. Se splača. Dejansko ugotoviš, da so včasih vprašanja direktno iz teh treh pobrana. Zelo se tudi splača preleteti APLS.
Za ekg toplo priporočam The only EKG book you will ever have to read. Naslov ti vse pove in dejansko tudi drži. Ko to prebereš, končno vse razumeš. Priporočam še kakšno knjigo primerov (npr. od Hamptona), s katero ekg res dobro tudi utrdiš.
Toplo tudi priporočam, da si že kdaj prej preberete zakonodajo (skrajšano verzijo - najpogostejša vprašanja z odgovori). Vam vzame 2 urce, ampak izredno olajša zadevo, ker je človeku že vse znano.
Meni so sicer tudi zelo prav prišli razni filmčki, ki jih najdeš na netu (postopki oživljanja, na dolgo razložena trahealna intubacija, ritmi itd.)
Čas učenja: nekje mesec dni, priporočam, še malce več - da ima človek še kaj od življenja.
Pisni: piše se 60 minut približno. Zadnjih 15 minut je komisija na voljo za kakšna vprašanja. Sicer obstaja zbirka starih vprašanj, a kaj ko si večkrat v dvomih o pravilnosti odgovorov. Stara vprašanja se rada pojavijo tudi v prenovljeni obliki. Tako da priporočam, da si pogledate tematike iz starih vprašanj. Večinoma smo sicer vsi naredili (zbrana vprašanja iz zadnjega roka bodo verjetno kmalu objavljena).
20 minut pred dano uro ustnega me je pred vrati predavalnice poštopala Grunfeldova in takoj sva odšli na praktični del iz reanimacije. Najprej debata o defibrilatorjih. Zakaj menim, da je v algoritmu opcija za energije v intervalih? Ker itak nimam pojma, mi razloži, da vrednosti intervalov algoritmov pravzaprav narekujejo podjetja, ki izdelujejo defibrilatorje, saj je med njimi kar nekaj odstopanj. Tako ti to, da je v algoritmu navedena energija 360j nič ne pomaga, če defibrilator nima tako visoke energije. Primer: v ukc se starejši gospod pred tabo zruši - kaj storiš? ABC - zakličem naj nekdo prinese defibrilator - začnem masažo... Dobim defibrilator, takoj dam gor ročke, ocena ritma - VF, šok... Vmes PEA... Pač protokol. Izvesti je bilo potrebno še intubacijo z i-gelom, ki ga prej seveda pošpricaš s ksilokainom. Ko nastaviš na pacienta odvode, ne rabiš več dajati ročk gor za oceno ritma. Pogovor je nato stekel o možnih vzrokih. Z 4h in 4t ni bila čisto zadovoljna, želela je slišati, da če je to starejša oseba v ukc, je verjetno v tej ustanovi zaradi nekih spremljajočih bolezni. Kaj narediš - seveda vprašaš svojce. Če jih ni poleg - iščeš svojce? Ali kdo bolnika pozna? Ma ne, logično, večinoma pacienti v ukc-ju nosijo s sabo stare izvide in jih pogledaš (človek je včasih kar sam na sebe jezen, ko spregleda najbolj enostavne in logične stvari).
Nato na IPP. Po krajšem čakanju se je našel primeren pacient za plinsko. Dejansko je bil vsaj pri meni to najbolj prijeten del izpita - predvsem zato, ker je bil najbolj sproščen - vsaj za mene, za pacienta ne garantiram :-P . Naredim standardni postopek z alenovim testom vred, pred tem seveda objasnim pacientu kako in kaj, ga opozorim, ko pičim in se med jemanjem pogovarjam z njim. Mislim, da je predvsem zaradi tega bila sestra nad mano navdušena, pacient sproščen in plinska je uspela v prvo. Brez problema.
Potem pa ustni. Najprej pri Grunfeldovi: včeraj smo očitno vsi dobili zelo podobno vprašanje otroka v dihalni stiski; kako postopaš? Od anamneze, statusa, možnih vzrokov, diferencialkah. Terapija z odmerkom (ni bil zahtevan, a če ga že ravno veš...). Kako ocenim stopnjo dihalne stiske, moraš poznati normalne vrednosti osnovnih parametrov (pulz, fr.dihanja) pri otrocih in kako se glede na s tem ocenjeno stopnjo dihalne stiske odločiš kako postopati naprej. V mojem primeru prevoz naprej k pediatru-intenzivistu. Predhodno jih pokličeš in obvestiš, da prihajaš, da bodo pripravljeni.
Nadalj pri Bručanu: ekg, že takoj vidiš, da gre za AV blok tretje stopnje. Po vrsti od začetka opišeš ekg, povpraša tudi o normalnih vrednostih glavnih intervalov. Katera dva sindroma se najpogosteje pokažeta s takim ekg-jem in kako se kažeta, kaj bi dal za terapijo. In zdaj si v civilu, brez vsega, v sparu kolabira nekdo pred tabo s takim ekg-jem. Kaj narediš? Ni bil zadovoljen z fist pacing, pač samo masaža (ker s sabo nimaš nič - sva se lovila malo okoli tega). Kaj pa če si opremljen - daš torej zdravila. Atropin, Adrenalin - kako pripraviš adrenalin (v 10ml brizgo z 9ml FR) in kako ga daješ.
Za konec pa še Štoflova. Zelo prijazna, mislim, da je opazila moj strah in začela zelo mirno. Na terenu se rodi otroček - kako ga oskrbiš. Po brskanju v globini tvojih možganskih vijug, le izvlečeš bistva. Kaj narediš, če nimaš toplih oddej v katere bi zavil novorojenčka (daš ga na materino kožo in ju skupaj pokriješ). Kaj narediš, če se porod na terenu ustavi - ker samo teoretično znaš nujni carski rez, intervencija v porodnišnico. Kdaj prerežemo popkovino in ali je kaj narobe, če je otrok še vedno povezan z njo po rojstvu še en čas. Še kar nekaj podvprašanj, ampak je lepo vodila čez njih. Pri rojstvu je pomembna tudi ocena velikost, teže, (ne)donošenosti in s tem zrelosti in diferencialnodiagnostično možnosti prirojenih motenj/poškodb ter poškodb povezanih s samim porodom.
Vse skupaj ni tako dolgo trajalo. S čakanjem na urgenci vred malo več kot eno uro.
Je bilo težko? Niti ne. Se bi človek lahko bolje izkazal? Definitivno. Sploh, če se bi pol manj ukvarjal s svojim strahom in bil malo bolj zbran. Od vseh izpitov na faksu je bila to predvsem zaradi mojega kompliciranja najbolj nervozna izkušnja.
Komisija? Nad pričakovanji kar se tiče prijaznosti in vsega, same pohvale.
V četrtek še zakonodaja: naročeni ob štirih, ker smo čakali v avli so nas že kar prej poslali gor (ob 16.uri, ko se naj bi vse skupaj začelo, sem bila tako že konec). Moja spraševalka je bila Andreja V.
1. organi zdravstvenega zavoda (kateri, kdo je v njih in kaj so njihove naloge). Ker se je moje znanje o tej tematiki dokaj hitro zaključilo, je pomagala s podvprašanji in namigi. Tukaj sva se zadržali kakih 10 minut.
2. kaj pokriva obvezno zdravstveno zavarovanje (pol minutke)
3. kaj so osnovni principi transplantacijskega programa (prostovoljnost, neplačljivost, anonimnost - druga polovica prejšnje minutke)
In to je bilo to.
Srečno