ZAKAJ JE POTREBEN ZDRAVSTVENO VARSTVENI SISTEM

13. oktobra 1999 je Helac Fatima v sarajevski porodnišnici povila sina. Ta dan je bil nekaj posebnega. Svetovna populacija je bila bogatejša za šest bilijonov.

Danes je štirikrat več ljudi kot pa pred 100 leti.Vsako minuto se rodi na svetu okrog 4000 otrok. Od takrat se je v zdravstvu marsikaj spremenilo in napredovalo. Če samo pomislimo, koliko otrok je prišlo na svet v bolnišnicah. Le malo jih je imelo takšno srečo. Še naše stare mame so rojevale doma. Smrtnost otrok in mater je bila visoka. Pričakovana življenjska doba je bila kratka. Fatima se je rodil v veliki bolnišnici ob babicah, sestrah, zdravnikih, ki imajo na voljo moderno opremo in zdravila. Bolnišnica je del zdravstvenega sistema. Vključena je v velik sistem, ki ne vključuje samo zdravnike, sestre, ampak vse ljudi, ki so na tak ali drugačen način vpleteni v ohranjanje in varovanje svojega zdravja ali zdravja ostale populacije ljudi. Zdravstveni sistem je imel veliko vlogo pri izboljšanju življenjskih pogojev skozi 20. stoletje. Njegova vloga je postala zelo zelo pomembna!
Zdravje je nekaj povsem drugačnega od ostalih stvari, ki jih želi. Jonathan Miller se je izrazil tako: Od vseh stvari na svetu ima človeško telo poseben status. Ni samo last osebe, ampak je tudi oseba del in last telesa. Denar, knjigo, ali celo hišo lahko izgubimo, toda težko si predstavljamo, da bi izgubili telo. Z našim telesom bomo zmeraj povezani. Če lahko za popravilo avta določimo neko ceno, tega za zdravje ne moremo. Zdravje je neprecenljivo!
Oseba, ki teži k zdravstvenemu varstvu, je stranka in hkrati koproducent svojega zdravja. Je prav tako objekt, kateremu je celoten sistem podrejen.

KAJ JE ZDRAVSTVENO VARSTVENI SISTEM

V današnjem kompleksnem svetu je težko reči, kaj natančno je zdravstveni sistem, kaj vsebuje, kje se začne in kje konča. Zdravstveni sistem vključuje vse ljudi in vsa delovanja, ki primarno težijo k izboljšanju življenja. Tradicionalne zdravstvene aktivnosti, kot so promocija zdravja, preventiva, razne intervencije za izboljšanje življenja (varno okolje), tudi spadajo k zdravstvenemu sistemu.
Zdravstveno varstveni sistem vključuje preventivo, kurativo in paliativno intervencijo, ki je usmerjena k posamezniku ali k celotni populaciji. Sem spada (kar ni zanemariti) tudi zbiranje podatkov, različne oblike informacij, delajo se razne analize. Ti podatki nam kažejo, kakšno je zdravstveno stanje ljudi, prevalenca bolezni, uspešnost zdravljenja pacientov, finančno stanje, …
Z oblikovanjem modernega zdravstvenega sistema je ekonomika kot dejavnost znotraj sistema pridobila večji pomen. Danes imamo nova zdravila (na primer za kontrolo diabetesa, hipertenzije, in srčnih bolezni), k zdravju prispeva tudi telesna aktivnost in produktivnost, kar tudi stane. Včasih so umirali mlajši, starejši ljudje so bili bolj neaktivni. Vse to je vplivalo (oziroma vpliva) tudi na spremembe v ekonomiki zdravstveno varstvenega sistema.
Čeprav mogoče mislimo, da gradnja novih cest in proizvodnja varnejših avtomobilov nima nič z zdravjem ali zdravstvenim sistemom, se motimo. Vsak dan na cesti umre ali ponesreči veliko ljudi. Z upoštevanjem predpisanih omejitev hitrosti, vožnja z varnejšim vozilom in po varnih nepoškodovanih cestah lahko število žrtev zmanjšamo.

RAZVOJ MODERNEGA ZDRAVSTVENEGA SISTEMA

Odkar si človek prizadeva varovati svoje zdravje in zdraviti bolezni, obstaja tudi neke vrste zdravstveni sistem. Povsod po svetu obstajajo že tisoče let tradicionalna zdravljenja, ki temeljijo na zeliščih, raznih verskih obredih ali kakšnih drugačnih prijemih in so v zgodovini nudila tako preventivo kot kurativo, nekateri pa se k njemu zatekajo kljub moderni medicini in napredku še danes.

Kitajska tradicionalna medicina sega več kot 3000 let nazaj in ima še vedno veliko vlogo v kitajskem zdravstvu. Prav tako še vedno zelo zaupajo starim izročilom ljudje v Indiji, Afriki in avtohtona ljudstva v Ameriki.
Zdravstveni sistem, kot ga poznamo danes, pa je relativno mlad in ga še pred sto leti, čeprav so že ustanavljali številne bolnice, niso poznali. Te bolninice so bile sicer last dobrodelnih organizacij, nudile pa so bolj zavetišče za sirote in pohabljene, kot pa možnost zdravljenja, ki je bila takrat veliko bolj rezervirana za bogataše kot danes.
Stvari so se spremenile konec 19.stol.,z industrijsko revolucijo. Ker je bolezen in smrt pomenila šibkejso delavno silo in manjšo produktivnost, je na področju zdravstva prišlo do premika. Z bojem proti insektom so preprečili nekatere infekcijske bolezni (malarijo, rumeno mrzlico...), začeli so se zavedati pomembnosti čiste vode ter higiene in zato izboljšali življenjske pogoje delavcev.
Ob enem je zdravstveni fond v Evropi postal politicna tematika. Državni zdravstveni fond bi omajal moč delavskih organizacij, ki so bile do tedaj edine ki so delavcem nudile zdravstveno varnost. Leta 1883 je bil na pobudo kanclerja Bismarcka v Nemčiji sprejet nov zakon, ki je od delodajalcev zahteval prispevek za zdravstveno kritje svojih delavcev. To je bil prvi model drzavnega socialnega zavarovanja. Kmalu so sprejeli podobne zakone še v Belgiji(1894), na Norveškem(1909), v Veliki Britaniji(1911).
V Rusiji so imeli po revoluciji Bolševikov leta 1917 brezplačno zdravstvo za vse ljudi, ki se je obdržalo še osem desetletij. To je bil prvi primer centraliziranega in povsem državno kontroliranega sistema.
Po prvi svetovni vojni je nemski sistem vplival tudi na Japonsko, Čile, Dansko ter na Nizozemsko.
Druga svetovna vojna je porusila zdravstveno infrastrukturo marsikatri državi. V tem času, 1948, je V.Britanija ustanovila National Health Service, do takrat najširše zastavljeni zdravstveni sistem, ki naj bi vsem ne glede na starost, spol, poklic omogočil najboljšo zdravstveno oskrbo.

TRI GENERACIJE REFORM ZDRAVSTVENEGA SISTEMA

Prva generacija reform je hotela zagotoviti vecjo efektivnost in pravicnost ter se hotela cimbolj približati pricakovanjem ljudi. Zaradi vedno višjih cen pa se je oddaljevala financnim zmožnostim revnih. V bogatejših državah je do teh reforem prihajalo v 40. in 50. letih, v revnejših pa nekoliko kasneje. Trud doseci tudi revne je bil vedno bolj neefektiven. Veliko ljudi se je še vedno zanašalo na lastne vire placevanja in velikokrat so lahko dobili le nezadovoljivo zdravstveno oskrbo. To je bilo najočitnejše v revnih koloniziranih državah Afrike, Azije in Latinske Amerike.
Druga generacija sprememb si je prizadevala za bolj financno dostopno univerzalno zajetje prebivalstva. Zaceli so se projekti kontrole bolezni (v Južni Afriki, Iranu, državah bivše Jugoslavije...). V Tanzaniji, Indoneziji, Indiji, na Kubi... so bili projekti uspešni in pričakovana življenjska doba se je povišala za 15 - 20 let. Izboljšale so se življejske razmere, saj so te države oskrbovali s hrano, osnovnimi zdravili, jim zagotovili čisto vodo, osnovne higijenske razmere in začeli z izobraževanjem prebivalstva in kadra.
Kljub trudu veliko teh programov ni doseglo zadovoljivih rezultatov, ker orema in izobraževanje ni bilo zadostno za probleme s katerimi so bili soočeni.
V razvitejših državah pa je bila ta primarna oskrba uspešneje integrirana v celotni sistem. Prva in druga generacija reform sta bili usmerjeni predvsem v materialno oskrbo in opremo. Tretja pa se posveča željam oziroma zahtevm pacientov. WHO imenuje te reforme "novi univerzalizem" - visoko kvalitetna osnovna oskrba in od cene odvisnanadaljna kakovost storitev. Ne vsa možna oskrba za vse, temveč za revne le osnovna.
Prišlo je tudi do sprememb v tem, kdo določa kako se bo porabil za zdravje namenjen denar, saj se v razvitem svetu, Ameriki predaja to pooblastilo iz rok zdravstvenega osebja v roke zavarovalnic, ki pa večkrat namesto zdravja zavarujejo svoje finančno stanje.


PRIČAKOVANE REFORME V PRIHODNOSTI

Različne svetovne države imajo, kljub velikim razlikam, iste probleme v zdravstvenih sistemih.Tako so predvidene različne reforme:
-izboljšave v javnem zdravstvu, ki bi vodile v izboljšanje zdravstvenega statusa populacije
-zmanjšani stroški zaradi preferenčne izbire alternativne zdravstvene oskrbe namesto dragih hospitalizacij
-osredotočenje na primarno oskrbo kot najboljši način spopadanja z akutnimi in kroničnim boleznimi
-omogočiti, vsakomur ne glede na prihodke, enak dostop do zdravstvenih uslug
-povečati pretok informacij med državami,izmenjevanje idej o uspešnih organizacijskih načrtih, zavarovalninah, tehnoloških napredkih, itd.
-povečati efektivnost vlaganj v zdravstvo in se izogniti nepomembnim investicijam v prid različnim državnim in internacionalnim interesom

PRIORITETE JAVNEGA ZDRAVSTVA

Problemi v javnem zdravju kot posledica onesnaženosti zraka, okolja, določenih bolezni npr. AIDS kažejo, da bi bilo tehtno in usmerjeno vlaganje edino uspešno na dolgi rok. Izkazalo se je, da bi močna podpora preventivne medicine podaljšala življenjsko dobo in zmanjšala umrljivost novorojenčkov.

PRIMARNA OSKRBA

S pomočjo raziskav je bilo ugotovljeno, da je dobra primarna oskrba pomembna za kontrolo pri dodeljevanju sekundarne in terciarne oskrbe. S tem naj bi se izognili namenjanju večini sredstev za razvoj visoke tehnologije.

ZMANJŠANJE HOSPITALIZACIJ

Način kako se izogniti odvečni stroškom je zdraviti izven bolnišnic, saj je bolj učinkovito v primerjavi z zdravljenjem hospitaliziranih bolnikov. Širjenje domače zdravniške oskrbe pomeni, da bi številne hospitalizirane bolnike pripeljali domov, kjer bi družine in dobro izšolane sestre skrbele za njih. S tem bi se zmanjšali stroški, sočasno pa bi se sprostila mesta vsak dan bolj prezasedenih bolnišnic. Po drugi strani pa so bolnišnice v drugih državah, ki že uvajajo ta program skoraj zapuščene (npr. Kanada) oz. so se preorganizirale v domove za ostarele zaradi naraščujočega staranja prebivalstva.

ENAKOST PRISTOPA

Veliki poudarek je na enakovredni razporeditvi zdravstvene oskrbe in denarja, kar bi naj privedlo do izboljšanja splošnega zdravstvenega statusa populacije. Glede na raziskave je bolj zdrava populacija tudi bolj produktivna (Švedska, Nizozemska, Japonska). Visoki stroški na posameznika so povezani z nizkimi dohodki in starejšo populacijo (kronične bolezni, drage terapije)

PRETOK INFORMACIJ

Elektronska pošta, faks, internet, internacionalne informacijske baze in sodobni načini komunikacije omogočajo pospešeno izmenjavo izkušenj in s tem pripomorejo k boljšemu pristopu pri zapletih, ki se pojavljajo znotraj zdravstveni sistemov.




GLAVNI FAKTORJI, KI VPLIVAJO NA ZDRAVSTVENE SISTEME:

VPLIV OKOLJA:
Onesnažena voda je glavni problem v velikih državah. Krajšanje življenske dobe v Rusiji in vzhodni Evropi je delno posledica onesnaženega zraka zaradi radiacije in industrijskih odpadkov.Kvaliteta gospodinjstva je tudi pomemben faktor, ki vpliva na zdravje članov družine.

ZGODOVINSKA PODLAGA:
Pregled zgodovine zdravstvenega sistema nam veliko pove o sedanjem sistemu. Npr. v Nemčiji se je narodni zdravstveni sistem pričel graditi koncem 19. stoletja in skozi čas pridobival nove izkušnje, kar je razvidno v njihovem sedanjem sistemu.

DEMOGRAFSKI FAKTOR:
Značilnosti populacije neke države vplivajo na naravo zdravstvenega sistema. Tako je v ZDA in Kanadi zaradi veliko manj naseljenih področij otežena oskrba z zdravstvenimi storitvami in tudi zdravniki se težje prilagodijo delu v teh krajih.

KULTURNI DEJAVNIKI:
Tradicija, vrednote, vera, navade in družinska struktura določajo vrsto zdravstvenega sistema. Npr. Evropejci, Kanadčani in Japonci v nasprotju z Američani verjamejo v narodno in družbeno odgovornost in solidarnost, zato je evropski ali kanadski zdravstveni sistem Američanom nesprejemljiv.

POLITIČNI VPLIVI:
Politični sistem vsake države izraža njeno zgodovino, kulturo in demografijo. Večina odločitev o organizaciji in financiranju zdravstvenega sistema je politična.

SOCIALNI DEJAVNIKI:
-Vloga družine in družbe: Več kot 90 primerov potrebnih zdravstvene oskrbe – od manjših poškodb do kratkotrajnih bolezni – se zgodi v družini. Otroci se postopkov zdravljenja nauče od staršev ali starih staršev.
-Votivacija in sistemi nagrajevanja: Sistem nagrajevanja in motivacija vplivata na zdravstveno osebje. Npr. v državah z bivšimi komunističnimi sistemi z zadostnim številom zdravnikov je sistem z nagrajevanjem spodbujal specializacije in usposabljanje za delo v prestižnih centrih in inštitutih in tako zapostavljal osnovno zdravstveno oskrbo.
-Srtuktura zdravstvenega sistema:
• izvajanje zdravstvene politike in dostopnost zdravstvenih storitev
• zagotavljanje dostopnosti zdravstvenih storitev državljanom
• omogočanje osnovnega zavarovanja vsem državljanom
• usposabljanje osebja

EKONOMSKI DEJAVNIKI:
Ekononsko stanje vsake države je tesno povezano z obsegom in kvaliteto zdravstvenega sitema in zdravjem državljanom. Bogatejše države kot ZDA, Kanada in Nemčija potrošijo več sredstev za zdravstvene storitve kot manj bogate države npr. Velika Britanija, Češka, Madžarska in Rusija – Japonska je izjema.


DRŽAVE IN NJIHOVE ZNAČILNOSTI

Države so bile izbrane deloma zaradi tega, ker predstavljajo širok spekter političnih, socialnih in ekonomskih značilnosti, pomembni pa so bili tudi nekateri drugi kriteriji: geografski položaj, raznolikost sistemov zdravstvenega varstva, razpoložljivost relativno primerljivih podatkov ter stopnja gospodarske razvitosti. Evropa (Francija, Nemčija, Nizozemska, Švedska, Velika Britanija, Češka, Madžarska), Severna Amerika (Kanada, ZDA, Mehika) in Severna Azija (Rusija, Japonska, Kitajska) so dobro zastopani, ni pa nobenih držav iz Južne Azije, Bližnjega Vzhoda, Afrike ter Južne Amerike. Sistemi zdravstvenega varstva teh držav sega od v veliki meri decentraliziranih in privatnih do močno centraliziranih in državno vodenih.

PRIMERJALNE ZNAČILNOSTI DRŽAV:
a) Gospodarski napredek in izdatki za zdravstveno varstvo
Gospodarski napredek je za naše namene definiran kot BDP na prebivalca. Poraba za zdravstveno varstvo vsebuje delež porabljenega BDP-ja in porabo le tega na prebivalca (v dolarjih).

b) Dostopnost osnovnih zdravstvenih storitev
Dostopnost zdravnikov in bolnišnic ter javnih zdravstvenih storitev (npr. cepljenje) so pomembna merila dostopnosti zdravstvenega varstva (število in razporeditev zdravnikov, število razpoložljivih ležišč v bolnicah, cepljenje).

c) Tehnologija in kulturne razlike
Še en pokazatelj razvoja zdravstvenih storitev je razpolaganje z visoko tehnologijo (dializa, transplantacija jeter, srca in pljuč) in terciarna nega (uporaba zdravil).

d) Merila izida sistema zdravstvenega varstva

SISTEM ZDRAVSTVENEGA VARSTVA PACIENT/POPULACIJA
delež zavarovane populacije smrtnost dojenčkov
storitve na voljo zavarovanim osebam povprečna življenjska doba
dostopnost zavarovanja in storitev vzorci bolezni (smrtnost zaradi bolezni)
kvaliteta organizacije zdravstvenega zavarovanja dejanska funkcionalnost zdravstvenega varstva
glede na učinkovitost in dostavljenost produktov glavni vzroki smrti
stopnja in vrsta tehnologije uporabljene za delež smrtnosti zaradi vseh vzrokov
preventivne in kurativne zdravstvene storitve zadovoljenost pacientov z zdravstvenim varstvom
stopnja izbire zdravnikov in bolnic
percepcija dostopa do storitev
sprejemljivost plačilnega sistema

e) Smrtnost dojenčkov in povprečna življenjska doba
Smrtnost dojenčkov (stopnja umrljivosti otrok pred prvim letom starosti) in povprečna življenjska doba (predvidena dolžina življenja za odrasle) sta dva najbolj razširjena mednarodna načina merjenja razvitosti zdravstvenega sistema.

f) Povprečna življenjska doba in starost populacije
Delež populacije v mlajših in starejših kategorijah je glavni pokazatelj splošnih zdravstvenih pogojev, razmer, vendar pa je to tudi pomemben faktor pri računanju stroškov zdravstvenega varstva.