Tudi meni se zdi, da je zelo prijazna, te usmerja z vprašanji, zelo rada ima če se spomniš kakšno zanimivost ali pa podrobnost, ki jo je kateri izmed predavateljev povedal. Vprašana sta po dva skupaj, en pove anamnezo, drugi status, se lahko zmenita. Mene je vprašala panično motnjo, kako se kaže, simptome in znake, kako se jo zdravi (kvt) in kako še - lahko se doda odmerke AD - navadno SSRI. Pa kako se na splošno predpisuje AD (najprej malo, kasneje večaš, če so str. učinki zmanjšaš ali pa zamenjaš), pomembno je, da razložiš, da prime z zamikom (3-4 tedne), da lahko poslabša simptome anksioznosti in depresije na začetku in da lahko zvečajo tveganje za samomor. Potem me je vprašala še kaj se naredi še preden postaviš diagnozo panične motnje (krvna slika - sladkor, elektroliti, ščitnični hormoni, EKG lahko še EEG). Nazadnje pa še kaj bi naredil z otrokom z ADHD, če ga imam v ambulanti - kako bi preveril in mu pomagal v šoli. Rekel sem, da se najprej izobrazi šolo, učitelje in starše (ter tudi starše drugih otrok) o bolezni, da se lahko organizira sestanek s starši otrok v razredu in se jim pove o bolezni, kakšne so značilnosti, da so ti otroci posebni ampak da niso vedenjsko moteni ter kako naj se sošolci do njega vedejo. Da bi predlagal podaljšan čas pisanja in da bi jim omogočil krajše odmore med uro ali pa individualne ure. Rekla je, da obstaja poseben zakon, če vem ime in sem rekel Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami.

 

Res lepa izkušnja, eden bolj sproščenih ustnih.