Izpit iz psihiatrije je v celoti gledano prav prijetna izkušnja. Pisni izpit je pravzaprav esej, ki ga pišeš eno uro. Tajnica razdeli liste, vsak dobi list s svojim naslovom – če ti naslov ne ustreza, lahko zamenjaš. Tako da ni nič stresno, pa tudi naslovi so tud fajn (moj je bil na primer Pomen poznavanja bolnikove zgodovine pri diagnostiki duševnih motenj).

Praktični del izpita sem jaz imela pri drugem profesorju kot ustnega, in sicer pri Borutu Škodlarju. Bili smo štirje, dobili smo dva pacienta (po dva na enega pacienta). Časa za anamnezo in status smo imeli 45 minut, nato je sledil pogovor v pisarni. Tam smo poročali (Borut Škodlar je napisal članek o anamnezi in statusu v Medicinskih razgledih!), nato prediskutirali še možne diferencialke. Je prijazen, te usmerja, vendar pa moraš dati kar precej od sebe. Pacienta sta bila najbolj zakomplicirana, kar smo jih doslej imeli (na vajah sami »enostavni« in očitni primeri, na izpitu bi pa dejansko skoraj vse diagnoze lahko postavili), a je potem kar šlo.

Na ustnem sva bili s sošolko pri Ziherlu. Je res zelo prijazen, korekten, želi da razmišljaš in povezuješ stvari med sabo. Kakih hudih podrobnosti ne želi slišati, preleti pa kar veliko tem. S sošolko sva izmenično odgovarjali in se dopolnjevali. Najina vprašanja: kateri pacient ti je najbolj ostal v spominu, navezava s tega na shizofrenijo, antipsihotiki, blodnje, anoreksija, spolna zloraba, depresija, antidepresivi. Izpit je minil v res prijetnem vzdušju, tako da kar pogumno ;)