pred tednom dni sem opravil izpit pri doc. Kocmurjevi na psihiatriji. Izkusnje so v glavnem
zelo pozitivne. Najbolje bo, da kar opisem izpit.
Za pacienta so mi dodelili 70-letnega depresivnega bolnika, s katerim sva se proti pricakovanjem
kar lepo pomenila. Casa za obravnavo bolnika je na pretek-cela ura in pol, sam sem se z bolnikom kratkocasil
1 uro. Edino, kar mi je slo v nos, je to, da sem od oddelcne sestre dobil navodila glede trajanja pregleda
in dodelitve bolnika v srbskem jeziku, ki mu je bila sem in tja pomesana kaka zmazana slovenska beseda.
Srbija do Tokija in iztegnjeni trije prsti desnice... Se bomo
pac morali navaditi, da v nasem zdravstvu slovenscina ni edini jezik sporazumevanja... K sreci je bila vsaj
prijazna in ustrezljiva!
Doc. Kocmurjeva je pomembna zivina slovenske psihiatrije, saj opravlja sluzbo direktorice Psihiatricne bolnisnice
na Studencu (in ne Polju, kot se popularno rece) v upravni stavbi v 1. nadstropju, ki se nahaja nekje na sredini kompleksa.
Sprejme vas tajnica, ki je bolj zoprna od same vrhovne poveljnice.
Izpit boste opravljali v prijetnem vzdusju - v sejni sobi na udobnih in predvsem kakovostnih lesenih stolih z zelenim usnjem.
Poteka zelo sprosceno: najprej zlajnate porocilo o pregledu bolnika, postavite diferencialko in to je to. Potem sledijo
se teoreticna vprasanja iz slovenske Psihiatrije - midva sva diskutirala o antipsihotikih (povejte vse razlike med klasicnimi
in atipicnimi), demencah, deliriju in psihosomatiki. Izpit je trajal vsega 10 minut, za esej pa nisem preprican, da ga
je (vsega) prebrala, saj sem ga pisal s svojim prepoznavnim in nezgresljivim umetniskim likovnim vtisom, ki ga je dano
desifrirati le izbranim. Potem je prosila za indeks in brez besed vpisala oceno in zabava se je koncala.
Kolega Luka P. ima z omenjeno damo podobne izkusnje kot jaz, zato se je res ni treba nikomur bati.
Tistega o 2 mio 300.000 sit, kar so razvlekli po medijih o njeni dozdevni, mislim da 1x-ni placi, pa na izpitu raje ne omenjajte,
sicer se utegne slabo koncati!