Hipertermija



Za normalno delovanje celic mora biti zagotovljena določena temperatura, ki mora biti v takoimenovani biokemični coni in znaša 10 do 45 °C. Ta velja za ljudi, pri živalih je ta interval še ožji, med 10 in 32 °C.

Normalna temperatura človeka niha: a) zjutraj: normalno, zvečer: normalno + 1 °C
b) T sredice, T rektalno, T oralno
T sredice je 35,8 - 37,2 °C,pri otroku je 37,5 °c še lahko
normalno; T rektalno pa je za 0,5 °C večja od aksilarne T,
ker so blizu jetra


Do hipertermije pride, kadar se tempertura dvigne nad 37,5 °C in to nastane zaradi tega, ker je pri človeku bilanca toplote pozitivna.


Poznana sta dva vzroka: 1. EKSOGENA HIPERTERMIJA: T naraste zaradi večje zunanje toplote
2. ENDOGENA HIPERTERMIJA: T naraste zaradi večje notranje produkcije
toplote; povečana je termogeneza



FEBRIS pomeni endogeno povzročemo povišanje temperature.
HIPERPIREKSIJA je eksogeno povzročeno povišanje temperature.





EKSOGENA HIPERTERMIJA


Eksogena hipertermija je redkejša od endogene. Nastane pri ljudeh v okolju z povišano temperaturo, katera presega tempeaturo telesa in so razmere takšne, da oddajanje toplote ni možno. Kot posledica tega se naša sredica segreva (tropski kraji).
Regulacijo temperature v telesu vrši termoregulacijski center v hipotalamusu, ki deluje tako, da pri povečani temperaturi aktivira procese termolize, pri znižani temperaturi pa aktivira procese termogeneze. Evaporacija vode z znojem zmanjša pozitivno bilanco vode celo na nič ali celo v negativno vrednost. Če pa temperatura še dalje narašča, pa se center še greje in če se termoregulacijski center ogreje na 41 °C pa le ta odpove in grozi bolniku toplotna kap. (ni potenja, sredic v hipotalamusu se še dodatno ogreje, kar vodi v smrt). Mehanizem toplotne kapi ni znan.






Znaki hipertemije: 1. neprijetnost 5. bruhanje
2. motnje zavesti 6. izguba zavesti
3. delirij 7. dehidracija (po določenem času)
4. abdominalne motnje 8. motnje cirkulacije (po določenem času)

Ukrepi: najprej človeka umaknemo v senco in s tem odstranimo vzroke pozitivne bilance toplote; človeka hladimo, ne smemo pa preveč ohlajati, da ne povzročimo vazokonstrikcije in s tem preprečimo oddajanje toplote. Ohlajamo trup, ne pa okončin. Proti vazokonstrikciji si pomagamo z masažo. Bolnika ne smemo potopiti v vodo, ker tudi s tem povzročimo vazokonstrikcijo.

Rizične osebe: otroci, starejši, vojaki (problem dehidracije in izgube soli), ljudje s hiperfunkcijo ščitnice, bolniki, ki jemljejo diuretike (izguba vode preko seča), antipsihotike, nevroleptike, … Toplotna kap se razvije zelo hitro pri temperaturi okolja 40 do 45 °C in če je prisotna fizična aktivnost.

Aklimatizacija: pomeni, da je povečano znojenje ob manjši izgubi vode! Poteka preko aldosterona:
- intenzivno potenje + izguba soli, ki pa jo je v znoju zaradi delovanja aldosterona manj (poteka brez
aklimatizacije)
- manjša izguba soli: aldosteron
- povečan volumen plazme




ENDOGENA HIPERTERMIJA


Endogena hipertermija nastane kadar jem pozitivna bilanca toplote v telesu, zaradi povečanja oziroma povišanja produkcije proizvoda v telesu, ki je posledica bolezenskega stanja. Meritev temperature je objektivni simptom bolezni. Sindrom te bolezni je febris. Ta stanja so povezana z neko boleznijo.

Eksogeni pirogeni: - bakterije, predvsem G -
- virusi, kvasovke, spirohete
- praživali
- alergične reakcije
- druge reakcije, zaradi razpadlih produktov v telesu, ki so posledica infarktov,
malignomov (mrtvine v telesu spremljajo vročino)

Endogeni pirogeni: so stimulirani s pomočjo eksogenih pirogenov. Eksogeni pirogeni sprožijo v telesu
povečano nastajanje toplote, tako, da sprožijo nastanek večje količine endogenih
pirogenov: - IL-1
- TNF ali kahektin

IL-1 in TNF sta podobni snovi, ki jih izločajo predvsem: makrofagi, monociti, astrociti, karatociti, …








Mehanizem delovanja pirogenov


Eksogeni pirogeni, bakterijski toksini, beljakovinske komponente se vežejo na membrano makrofag. Makrofag nato fagocitira in poteče sinteza prenašalca za IL-1 in TNF, ki se nato izloči. Mesto delovanja IL-1 so termoregulacijske celice v hipotalamusu. Termoregulacijski center aktivira intracelične procese, ki zajamejo sintezo PGE2 in cAMP. ti dve snovi pa sproščata odgovor na delovanje IL-1 in sicer delujeta po celem telesu.


V telesu uravnavamo temepraturo na neko vrednost - SET POINT oziroma nastavitveno točko. Le ta se ves čas primerja z dejansko temperaturo. Če dodamo endogeni pirogen (IL-1), se nastavitvena točka naravna na višjo raven temperature. Regulacijski mehanizmi zaznajo to kot podhladitev telesa (+ bilanca temperature). Ukrep je tak, da se poveča termogeneza in zmnjša termoliza, zato nas zebe, drgetamo temperatura pa narašča.
Kadar temperatura doseže set point se intenzivnost procesov zmanjša in mi imamo vročino. Če toksine razgradimo, se set point zmanjša, takrat pa se potimo in nam je vroče, poleg tega pa pride do vazodilatacije in poveča se pljučna ventilacija.


TT Graf: Učinek dodajanja in odvzemanja IL-1
na organizem, dvig temperature!










+ IL-1 -IL-1



Učinki IL: IL-1 in TNF delujeta: - na hipotalamus
- na vse telesne celice


Vsi ti učinki, ki nastanejo po delovanju IL-1, imajo funkcijo, da delujejo proti temu stresu, infekciji:
- povečana sinteza in aktivacija nevtrofilcev
- povečajo PAF










Z zbijanjem temperature zmanjšamo imunski odgovor, kar ni vedno najbolje. Ob povišani temperaturi pustimo, da vročina sama pade, ker s tem ozdravimo vred bolezni. Temperaturo zbijamo, ker se lahko
bolnik slabo počuti, bruha, je somnolenten, pri psihiatričnih bolnikih, epileptikih, nosečnicah do določene temperature (povečana temperatura deluje maligno na plod).

Razlika med IL-1 in TNF
TNF je kahektin in povzroča hujšanje med dolgotrajnejšo vročino.
IL-1 aktivira imunski sistemtako, da: - poveča sintezo Il-4
- poveča proliferacijo limfocitov B
- poveča izločanje IL-2, ki poveča proliferacijo limfocitov T



Poznana sta dva mehanizma za zbijanje temperature: 1. Glukokortikoidi, zmanjšajo sintezo IL-1
2. Aspirin, zmanjša ciklooksigenazo, zmanjša
sintezo PGE2 in zmanjša sintezo cAMP


Tipi temperaturnih krivulj so:


Febris continua: T je stalno visoka in le Febris remittens: T niha močneje, vendar ne Febris intermittens: T, ki je zelo visoka
malenkostno niha. pade pod 37 °C. čez nekaj ur normalna, nato spet visoka.



Zakaj temperatura narašča 1. koristnost
2. škodljivost

Trije različni poteki vročine: Febris continua (38 °C več dni - tifus, pljučnica)
Febris remittens (ponoči visoka, podnevi nizka)
Febris intermittens (malarija)

Vrednosti posameznih temperatur:

pod 36 °C znižana subnormalna temparatura
36,5 - 37,2 °C normalna temperatura
37,2 - 38 °C zvišana subfebrilna temparatura
38 - 39 °C vročina ali febrilna temperatura
39 - 42 °C visoka vročina
nad 42 °C zelo visoka vročina ali hipertermična temperatura





Posledice povišane temperture: 1. povečana izguba proteinov (deproteinemija)
2. zmanjšanje apetita
3. skrbi za oddajanje toplote
4. izguba mineralov
5. tahikardija
6. hipotenzija
7. bleda koža povišana temperatura
8. rdeča koža vrh T, vključi se mehanizem oddajanja
9. dilatacija intrakranialnega žilja ® glavobol
10. tahipnoe (hitro, plitvo dihanje