1. UVOD

1.1. Transfuzija je vnos krvi ali krvnih derivatov v krvni obtok pacienta.
Potrebna je kadar želimo:
• povečati oksiforno kapaciteto krvi (kadar se sestavine krvi pomanjkljivo ali sploh ne tvorijo, npr. pri raznih boleznih krvi in raku).
• povečati volumen krvi v obtoku (kadar bolnik kri ali njene sestavine izgublja zaradi poškodb z obsežnimi zunanjimi ali notranjimi krvavitvami, pri hudih opeklinah in težjih operacijah).
• zmanjšati motnje strjevanja krvi (npr. pri hemofiliji, kjer primanjkuje posamezen faktor strjevanja krvi).
• povečati število levkocitov (pri nevtropeničnih bolnikih, kadar spreminjamo ali podpiramo imunski odgovor).

1.2. Infuzija je vnos nadomestnih tekočin oz. snovi, ki niso kri ali krvni derivati, v krvni obtok pacienta.
V ta namen uporabljamo:
• koloidne raztopine, ki vsebujejo delce, ki ne prehajajo kapilarne membrane (želatina, dekstran, hidroksietilni škrob)
• kristaloidne raztopine, ki vsebujejo delce, ki lahko prehajajo skozi kapilare (0,9 NaCl-fiziološka raztopina, ringerjev laktat)

1.3. Krvodajalstvo je človekoljubna dejavnost, ki se izvaja v skladu z načeli prostovoljnosti, brezplačnosti in anonimnosti ter zajema vse aktivnosti motiviranja, obveščanja, organiziranja, izobraževanja, pridobivanja in klicanja krvodajalcev za namene nacionalne oskrbe s krvjo. Krvodajalec je zdrava oseba s primerno zdravstveno preteklostjo (ta se presoja po strokovno medicinskih kriterijih), ki za namene zdravljenja prostovoljno daruje kri ali plazmo.

Osnovni podatki o krvodajalstvu v Sloveniji:
• Razvoj krvodajalstva se je začel po drugi svetovni vojni.
• Danes od 100.000 odvzemov krvi oz. 45.000 litrov zbrane krvi letno zadošča potebam slovenskega zdravstva.
• 5 krvodajalcev med prebivalci uvršča Slovenijo v zgornji del evropskega povprečja
• V povprečju vsakih 5 minut nekdo v Sloveniji potrebuje kri.
• 1/3 vseh krvodajalcev predstavljajo ženske
• Pri nas je najbolj pogosta krvna skupina A (40), sledi krvna skupina 0 (38), krvne skupine B je 15, AB pa je zelo redka in jo ima okoli 7 ljudi.
• Krvodajalcu običajno vzamejo 450 ml krvi, kar predstavlja največ 13 celotnega volumna krvi.
• V 16 letih je bilo pri nas opravljenih preko milijon odvzemov. V tem času so pri laboratorijskih preiskavah krvi odkrili 15 ljudi okuženih z virusom HIV.

Krvodajalec mora:
• Imeti več kot 18 let in ne več kot 65 let. Izjemoma, s pisnim privoljenjem staršev oz. skrbnikov in soglasjem zdravnika, se lahko udeleži krvodajalske akcije tudi krvodajalec/ka, starejši od 17 let.
• Imeti nad 50kg.
• Biti polnokrven. Moški mora imeti hemoglobin vsaj 135g/l oz. hematokrit najmanj 41, ženske hemoglobin vsaj 125g/l oz. hematokrit najmanj 38.

1.4. Drugi odvzemi
Poleg odvzema polne krvi opravljamo še posebne odvzeme kot so plazmafereza, citofereza in avtotransfuzija.

1.4.1. Plazmafereza je postopek zbiranja plazme, pri katerem krvodajalcu odvzamemo polno kri, izločimo plazmo in vrnemo krvne celice v krvni obtok. Krvodajalcu odvzamemo 500 ml plazme. Postopek odvzema plazme traja približno pol ure. Plazmaferezo opravljamo na posebnih računalniško vodenih aparatih. Krvodajalec lahko pride ponovno na odvzem plazme že po dveh tednih. V enem letu lahko krvodajalec da do 15 litrov plazme.

1.4.2. Citofereza je postopek ločevanja in zbiranja krvnih celic, pri katerem odvzamemo polno kri, izločimo določene krvne celice, ostale sestavine krvi pa postopno vračamo nazaj v krvni obtok. Citofereza je daljši postopek in traja približno 90 minut. Postopek opravlja računalniško voden aparat, ki s številnimi varnostnimi mehanizmi zagotavlja varno izvedbo postopka.

1.4.3. Avtotransfuzija je postopek pri katerem sta dajalec in prejemnik ena in ista oseba, kar pomeni, da je bolnik sam sebi krvodajalec. Uporabljamo jo v primerih načrtovane operacije, pri kateri predvidevamo, da bomo potrebovali kri.
Razlogi ZA:
• ni tveganja nekompatibilnosti (npr. ABO, Rh), imunosupresije (transfuzija s tujo krvjo lahko zavira imunski sistem prejemnika), aloimunizacije (imunizacija prejemnikovega imunskega sistema proti antigenom darovalca)
• izključitev prenosa bolezni, ki jih kljub natančnemu pregledu ne moremo izključiti (Velika Britanija: HIV- 1 na 2 milijona, hepatitis C- 1 na 200 000).
• če bolnik iz verskih razlogov transfuzijo zavrača (Jehove priče)
• profesionalni športniki: tik pred tekmovanje- ˝krvni˝ doping
Razlogi PROTI:
• anemija
• srčna bolezen
• hujše bolezni dihal
• neurejena hipertenzija
• bakteriemija

Postopke časovno delimo na:
1. Predoperativno zbiranje in hranjenje krvi
Zbiranje naj bi potekalo med 5-tedenskim obdobjem pred operacijo, enkrat ali večkrat. Odvzame se približno 10 volumna krvi, odvisno od načrtovane izgube krvi pri operaciji in količine hemoglobina ter od hematokrita. Že dva do tri dni po odvzemu se aktivira hemopoeza, ki doseže vrh v 10 do 15 dneh. Po odvzemu dobi pacient železo per os, ki ga jemlje do operacije, pa tudi kasneje.

2. Predoperativna normovolemična hemodilucija
Pri tem postopku zmanjšamo koncentracijo celičnih sestavin krvi ob vzdrževanju normovolemije z dodajanjem brezceličnih tekočin. Poteka 1 uro pred operacijo. Odvzamemo do 10 volumna krvi in ga nadomestimo s plazemskimi nadomestki. Odvzeto kri pa vrnemu pacientu po operaciji ali če je nujno med samo operacijo. Hemodilucijo opravljamo predvsem zato, ker pričakujemo, da bo pacient med operacijo zaradi krvavitve izgubil določen volumen krvi, ki pa bo zaradi predhodne razredčitve imela manjšo koncentracijo krvnih celic.

3. Medoperativna avtotransfuzija koncentriranih in opranih eritrocitov
Kri, ki jo pacient izgubi med operativnim posegom, vrnemo tako, da iz operativnega polja posrkamo kri z vakuumsko črpalko ter dodamo antikoagulant (heparin). V zbrani krvi so drobci operativnega polja, hemolizirani eritrociti, aktivirani trombociti, aktivirani komplement itd., zato kri filtriramo in v naslednji fazi koncentriramo ter operemo eritrocite. Te vrnemo pacientu. V postopku kri očistimo večjih drobcev in ostalih škodljivih sestavin, a žal tudi trombocitov in koagulacijskih faktorjev. Zato lahko nastopi trombocitopenija in motnje v strjevanju krvi, ki pa niso dolgotrajne.