DEFINICIJA HIPOGLIKEMIJE

Ohranjanje koncentracije glukoze v krvi je bistvenega pomena za preživetje, ker bi drugače nastopile motnje zaradi nezadostne preskrbe živčevja z glukozo. Če se porušijo mehanizmi za vzdrževanje glukostaze, nastopi hipoglikemija, ki v največji meri prizadene delovanje živčevja in je lahko tudi smrtna. Živčevje poleg glukoze, v nasprotju z drugimi organi v telesu, ni sposobno uporabiti nekaterih drugih energijskih virov, ki so organizmu vedno na voljo, kot npr. proste maščobne kisline (MK), lahko pa uporablja presnovke prostih MK-ketonska telesa, ki pa možganom niso vedno na voljo. Vendar je za ketogenezo potreben daljši čas in zato ne more ščititi živčevja pred poškodbo v fazi akutne glikemije.

Hipoglikemijo prepoznamo z Whipplovo triado (trije pojavi, ki kažejo na hipoglikemijo):
1. koncentracija glukoze v krvi je nižja od 2.8 mM (norm. konc. = 3.6 – 6.1 mM)
2. prisotni so klinični znaki hipoglikemije
3. stanje se izboljša, ko pacient zaužije ogljikove hidrate

Ker obstajajo med posamezniki precejšnje razlike glede konc. glukoze pri kateri se pokažejo klinični znaki, so ti za presojo merodajnejši od same koncentracije. To pa ne velja za hipoglikemije novorojenčkov in dojenčkov, kjer so klinični znaki teže razpoznavni kot pri odraslih, zato se pri teh diagnoza naslanja na meritve konc.glukoze, ki so standardizirane glede na starost novorojenčka in njegovo zrelost.

V povprečju se klinični znaki pojavijo, ko konc. glukoze akutno pade pod 2,8 mM. Obrambni mehanizmi pa začnejo delovati že prej. Pri 4,6 mM se neha izločati inzulin, pri vrednosti 3,8- 3,7 se začnejo izločati glukagon, adrenalin in rastni hormon, pri 3,2 mM pa se začne pospešeno izločati še kortizol. Hipoglikemična koma se pojavi, ko konc. glukoze pade na 1mmol/l in se lahko, odvisno od hitrosti padanja koncentracije glukoze in trajanja, konča tudi s smrtjo.