VLOGA JETER

ANATOMSKE OSNOVE:
Jetra so centralni metabolni organ, hkrati so največja žleza v telesu, ki pri odraslem človeku tehtajo 1500g. Ležijo v desnem zgornjem kvadrantu trebušne votline in segajo v medioklavikularni liniji od višine petega medrebrnega prostora, do tik izpod desnega rebrnega loka. Jetra prekrvavljujeta dve povirji in sicer a.hepatica, po kateri prihaja prava arterijska kri (20 krvi pride po njeji) in v.portae, po kateri ne priteče več prava arterijska kri (je porabljena) in zbira kri iz celotnega prebavnega trakta (prispeva 80 krvi). Kar pomeni, da jetra živijo v nekoliko hipoksičnih pogojih.
Jetra so po zgradbi sestavljajo tubulozna žleza. Že makroskopsko vidimo, da so sestavljena iz zelo velikega števila tesno prilegajočih se režnjičev, lobuli hepatis. Ogrodje tvori žilje, tako, da je na sredini v.centralis, ob strani so vezivna periportalna polja: v.portae, a.hepatica, žolčni vodi. Jetrni acinus je funkcionalna enota jeter. V njegovem središču je portalno polje (acinus je diamantne oblike). Ločimo tri cone oksigenacije jetrnega parenhima, ki pada od portalnega polja proti periferiji. Glede na to ločimo funkcijo hepatocitov.
A.hepatica in v.portae vstopata v jetrne kapilare ali sinusoide, ki potekajo k v.centralis. posebnost sinusoidov je ta, da imajo preluknjano steno oz.so fenestrirane. Zaradi tega pojava prosto prepuščajo beljakovine in posledično tu ni onkotskega tlaka. To je zelo pomembno pri mehanizmu nastanka ascitesa. Tekočina lahko prosto prehaja iz žil v intersticij (ogromne količine tekočine), zato imajo jetra dobro uravnan limfni sistem/drenaža. In sicer ločimo globoki in površinski limfni sistem. Limfa je po sestavi podobna plazmi, zaradi fenestracije sinusoidov.
Okoli sinusoidov so hepatociti v obliki ploščic. Med sinusoidi in gredicami hepatocitov je Dissejev prostor, ki je intersticijski prostor. Vsebina iz sinusoidov se zliva vanj. V tem Dissejevem prostoru hepatociti prosto komunicirajo z plazmo, ker so sinusoidi fenestrirani. Med sinusoidi nastane še žolčna kapilara (to so prostori, ki so omejeni s tesnimi stiki in vodijo v žolčevod. Na membranah žolčnih kapilar so aktivni transportni sistemi za prenos bilirubina in žolčnih kislin iz hepatocitov v žolčne kapilare. Tu se tvori žolč, ki gre v žolčevod in nato v ductus choledocus in naprej v duodenum.

METABOLIČNE FUNKCIJE:

a) Metabolizem ogljikovih hidratov:
Jetra imajo pomembno vlogo pri vzdrževanju stalne koncentracije glukoze v krvi. Odvečna glukoza se shranjuje v obliki glikogena. Ob pomankanju glukoze v krvi pride do glikogenolize in glukoneogeneze- konverzija AK, glicerola iz trigliceridov, galaktoze in fruktoze v glukozo. Vse te procese regulira koncentracija substratov in produktov ter hormoni (insulin, glukagon, adrenalin, glukokortikoidi). Pri glikolizi nastaja AC-CoA, ki se uporabi v sintezi lipidov.

b) Metabolizem lipidov:
Specifične funkcije v jetrnem metabolizmu lipidov so β-oksidacija MK, sinteza holesterola, fosfolipidov, ketonskih teles ter sinteza maščob iz proteinov in oglikovih hidratov. Večina holesterola se pretvori v žolčne soli, preostali del pa se vgradi v lipoproteine. Jetra razgrajujejo hilomikronske ostanke in s holesterolom zasičene HDL in sintetizirajo lipoproteine VLDL, ki se pretvarjajo naprej v LDL, IDL in HDL. Lipoproteini prenašajo holesterol, fosfolipide in TAG v druga tkiva. V jetrih poteka tudi pretvorba ogljikovih hidratov in proteinov v maščobe, iz odvečnega Ac-CoA pa poteče sinteza ketonskih teles.

c) Metabolizem aminokislin in proteinov:
V jetrih poteka interkonverzija in oksidativna deaminacija AK. Pri deaminaciji nastaja NH3, ki vstopi v cikel uree in se tako izloči iz telesa. Deaminirane AK se porabijo kot vir energije ali za sintezo OH in maščob.
Interkonverzija služi za sintezo proteinov, kreatina, glutationa in za tvorbo neesencialnih aminokislin, ki jih primankuje. Jetra tvorijo razen dela gama-globulinov vse ostale plazemske proteine (albumini, globulini,faktorji koagulacije, inhibitorji koagulacije in fibrinolize, proteini akutne faze, transferin,...). Jetra imajo pomembno vlogo pri koagulaciji- tvorijo fibrinogen (faktor I), faktorje V, VII, IX, X, XII in protrombin (faktor II). Za te procese je nujen vitamin K, ki je tudi shranjen v jetrih, njegov izvor pa so črevesne bakterije.
V citosolu hepatocita potekajo reakcije transaminacije v katerih se α-amino skupine različnih aminokislin prenesejo na α-ketoglutarat, da nastane glutamat in α-keto kislina (encim je transaminaza ali aminotransferaza).
Glutamat se prenese v mitohondrij, kjer potekajo reakcije oksidativne deaminacije- od glutamata se odstrani amino skupina in se usmeri v cikel uree, nastali α-ketoglutarat pa v citratni cikel (encim je glutamat dehidrogenaza).
Detoksifikacija amoniaka: jetra detoksificirajo amoniak v ciklu uree. Zelo povečan krvni amoniak ponavadi kaže na hudo hepatocitno poškodbo. Pacienti s cirozo jeter imajo pogosto različne hiperanemije in hepatične encefalije.


d) Metabolizem hormonov:
V jetrih poteka proteolitična razgradnja inzulina in glukagona. Inaktivirajo in izločajo tudi ščitnične in steroidne hormone, okvara jeter pa povzroči prekomerno koncentracijo in aktivnost teh hormonov.

IZLOČEVALNA FUNKCIJA:

Jetra izločajo žolč, ki:
-omogoča prebavo in absorbcijo maščob
-omogoča izločanje žolčnih kislin, odvečnega holesterola, maščobnih kislin, bilirubina, lecitina in elektrolitov
Z žolčem se izločajo tudi inaktivirani hormoni in telesu tuje spojine.

SHRANJEVALNA FUNKCIJA:

Jetra so shramba za vitamine A, D, K, B12, katerih količina zadostuje za več mesecev. V jetrih je (z izjemo hemoglobina) shranjena največja količina železa v telesu- shranjeno je v obliki feritina(na apoferitin se veže železo, ko je v krvi v odvečni cirkulaciji).

INAKTIVACIJA ORGANIZMU TUJIH SPOJIN:

Inaktivirajo zdravila, strupe, aditive hranil. Vodotopne snovi se izločajo z urinom in žolčem, lipidotopne pa se morajo najprej pretvoriti v vodotopne.
Potekata dve vrsti reakcij:
-reakcije 1.faze (biotransformacija z monooksigenazami in drugimi encimi na AER hepatocitov) deaktivirajo reaktivne snovi z oksidoredukcijo, hidroksilacijo, deaminacijo, sulfoksidacijo,...
-reakcije 2.faze (konjugacija lipidotopnih snovi v vodotopne) vežejo glukoronsko kislino, acetat, sulfat, glicin, metiliranje na O, S, N,...