Grlo leži medialno v sprednjem zgornjem delu vratu. Njegov skelet oblikuje petero večjih hrustancev: ščitasti (cartilago thyroidea), prstanasti (cartilago cricoidea), dva piramidasta (cartilagines arytaenoideae) in poklopcev (cartilago epiglottica).

•    Ščitasti hrustanec je največji; dve štirioglati ploščici se spredaj stikata v topem, navzad odprtem kotu. Zgornji del stičišča se pri moških prek kože boči navzven-Adamovo jabolko (prominentia laryngea). Zadnja robova se navzgor in navzdol podaljšujeta v zgornja in spodnja rogova (cornu superius in cornu inferius laryngis).
•    Prstanasti hrustanec ima obliko prstana, ki je zadaj širši kot spredaj. Sprednji lok hrustanca leži pod ščitastim hrustancem, zgornji rob njegove zadnje ploščice pa nosi oba piram idasta hrustanca.
•    Piramidasti hrustanec je podoben trioglati piramidi in ima dva pomembna podaljška: navzpred in medialno obrnjen processus vocalis (pripenjališče chorde vocalis) in lateralno obrnjen processus muscularis (pripenjališče krikoaritenoidne mišice. Njegov temelj dela s prstanastim hrustancem sklep.
•    Poklopec ima obliko žličke in se spredaj, nad vhodom v grlo, sklanja.

Grlo povezuje s podjezičnico m embrana hyothyroidea in s sapnikom membrana cricotrachealis. Hrustance povezujejo sklepi, ščitasti in prstanasti hrustanec pa še
krikotiroidna membrana.

Mišice grla;
•    Zunanje mišice povezujejo grlo s podjezičnico, žrelom in prsnim košem. Grlo držijo v določenem položaju in ga tudi premikajo gor in dol.
•    Notranje respiratorne mišice razpenjajo glasilki (m. cricoarytaenoideus posterior).
•    Notranje fonatorne (primikajo glasilki) mišice pa so
o    pritegovalke
•    m. cricoarytaenoideus lateralis-lat. Stran prstnastega-mišični podaljšek piramidastega
•    m. arytaenoideus transversus- povezuje oba piramidasta
o    nategovalke
•    m. cricothyroideus-sprednji zgornji rob prstanastega nasprednji spodnji del ščitastega
•    m.thyreoarytaenoideus-zgornja plat ščitastega na vokalni podalšek piramidastega

Notranjost grla odeva laringealna sluznica (večskladni visokoprizmaticni migetalčni epitelij). Le glasilki, poklopec in predel med obema piramidastima hrustancema je pokrit z večskladnim ploščatim epitelijem.
Grlo delimo v tri odseke:
•    supraglotis (od vhoda v grlo, oziroma prostega roba poklopca do zgornje ploskve glasilk),
•    glotis (med glasilkama) in
•    subglotis (od spodnje ploskve glasilk do spodnjega roba prstanastega hrustanca).

Kri dovajajo a. laryngea sup. in media (veji a. tiroidee superior) ter inf. (veja a. tiroidee inferior).
Limfa odteka iz supraglotisa v povrhnje in globoke vratne bezgavke, iz subglotisa pa v pretrahealne in paratrahealne bezgavke. Glasilki nimata mezgovnic.
Grlo oživčujejo vagusove veje.
•    Zgornji živec grla (n. laryngeus cranialis) se razdeli v dve veji, notranjo (za sluznico) in zunanjo (za m. cricothyroideus).
•    Vse druge mišice inrevira n. laryngeus caudalis (n. recurrens). Levi (pod aortnim lokom navzad ter navzgor po žlebu med požiralnikom in sapnikom) je daljši od desnega (navzgor pod subklavijo in naprej po žlebu med požiralnikom in sapnikom).

Anatomija sapnika

Je nadaljevanje grla. Od prstanastega hrustanca do bifurkacije je pri moškem približno 12cm. Širok je 1,5 do 2 centimentra. Sestavlja ga 16 do 20 hrustančastih podkvic, ki jih med seboj povezuje elastično vezivno tkivo. Zadajšnjo steno pa dela vezivna membrana, v kateri tečejo gladka mišična vlakna. Sluznico odeva respiratorni migetalčni epitelij (gibanje migetalk je usmerjeno proti grlu).

Kri dovajajo v vratnem delu a. tiroidea inferior, v prsnem pa veje bronhialnih arterij.
Venozna kri teče v v. brachocephalico, v. azygos ter v. hemiazygos akcesorio.
Limfa odteka v pretrahealne in paratrahealne bezgavke.
Čutilno in gibalno nitje pride po vejah rekurensa in simpatikusa.

Anatomska razdelitev grla in pomen te razdelitve.
Za razdelitev glej gor. Pomembna je zaradi bolezenskih procesov, ki se delijo ravno po teh odsekih

Žile, živci, mišice v grlu, pomen za patologijo grla
Glej gor.
Temelji fiziologije
Grlo ima tri dejavnosti: dihalno, govorno in zaščitno.
•    Z abdukcijo glasilk se glotis široke odpre, in zrak lahko skozi grlo nemoteno prehaja v pljuča.
•    Pri govoru sta glasilki napeti in se njuna prosta robova prilegata (sl. 44). O tem. kako nastaja glas, sta dve teoriji: aerodinamično mioelastična, in nevrokronaksična, vendar nobena od njiju vprašanja popolnom a ne pojasni.
•    Ne samo pri dihanju in govoru, grlo sodeluje tudi pri požiranju, preprečuje, da bi hrana zašla v dihalna pota, tj., njegova zaščitna funkcija.

Edina naloga sapnika pa je da dela zraku pot v pljuča oziroma iz pljuč.

Prirojene nepravilnosti grla
Bolezenska znamenja pri prirojenih laringalnih anomalijah so pri vseh približno enaka. Nežni novorojenčkov jok, nemir, cianoza in oslabljeno piskajoče dihanje nas opominjajo, da dihalne poti niso dovolj široke.
So redke in zajamejo le mehke dele ali hrustanec. Zmanjšana prehodnost grla lahko pomeni dihalno stisko in nujen kirurški poseg.
•    Deformatio epiglottidis ne dela nobenih težav, le preprečuje posreden pogled v grlo.
•    Diafragma laringis kongenita med glasilkama je fibrozna tvorba jadraste oblike. Bolezenska znamenja so odvisna od velikosti opne (onemogočeno dihanje ali le hripavost in težko dihanje).
•    Laringokela ventrikularis je vrečasta tvorba v področju Morgagnijevega žepa izpolnjena z zrakom. Če je izpolnjena s tekočino, gre za laringealno ventrikularno cisto. Ciste opažamo pri otrocih, laringokele pa postanejo očitne šele v kasnejšem življenju.

Glede na razširjenost delimo laringokele v notranje in zunanje. Notranje leže v grlu, zunanje pa se iz grla širijo navzven proti koži na vratu. Obe, cista in laringokela, sta opeti z respiratornim epitelijem, ki ima številne mešane žleze (z izločanjem izcedka se cista veča).
Dokler sta majhni, navadno ne delata nobenih težav, ko narasteta, ali če pride do vnetja, se pokažejo bolezenska znamenja, predvsem stridor pri vdihavanju, hripavost in bolečina.Ž
Pri pregledu grla vidimo cisto ali močno nabreklo ventrikularno oziroma ariepiglotisno gubo, ki oži svetlino. Pri zunanji laringokeli lahko opazimo ali pa otipljemo na vratu podkožno elastično izboklino
•    Stridor kongenitus je pojav, ko dojenček brez posebnega vzroka začne težko dihati, ob spremembi položaja pa stridor izgine. Vzrok naj bi bili mehki hrustanci grla in ohlapno mišičje.

Ciste v grlu
Glej gor

Poškodbe grla.
Nastanejo v prometu, pri delu, igri, športu, pogoste pa so tudi iatrogeno povzročene (endotrahealna intubacija).
•    Odprte.
o    Brez uničenja hrustancev.
o    Z uničenjem hrustancev.
o    Poškodbe, ki prehajajo meje grla.
•    Zaprte
o    Brez preloma hrustancev, dihanje in požiranje nista prizadeta.
o    Brez preloma hrustancev, dihanje in požiranje sta prizadeta.
o    S prelomom hrustancev, dihanje in požiranje nista prizadeta.
o    S prelomom hrustancev, dihanje in požiranje sta prizadeta.
o    S prelomom hrustancev in razmaknitvijo odlomkov.

Simptomi in znaki so dispnoa, stridor in hripavost, bolečine, disfagija, hemoptoa, podkožni emfizem, hematom, raztrganine kože. Pri
ustreznem zdravljenju moramo misliti na svetlino, govor in zaščitno funkcijo (nevarnost zožitev).

Pri zaprtih poškodbah grla in zgornjega dela sapnika bolezenska znamenja takoj po poškodbi niso vedno izražena, če pa so, so lahko rahla. Tudi pri hudih zaprtih poškodbah nastanejo včasih težave šele čez nekaj dni in še tedaj so sprva prav neznatne, na kar nedvomno vpliva varovalno zdravljenje poškodovancev z velikimi odmerki antibiotikov in kortikosteroidov.
Zato ob sumu na poškodbo grla ali zgornjega dela sapnika pri vsakem bolniku napravimo poleg posrednega in neposrednega pregleda še traheoskopijo in ezofagoskopijo.

Zdravljenje;
o    Zaprte poškodbe brez preloma hrustancev ali s prelomom in brez razmaknitve odlomkov, kjer dihanje ni ovirano; le medikamentozno s kortikosteroidi in antibiotiki v obliki vdihavanj in parenteralno.
o    Zaprte poškodbe brez preloma hrustancev ali s prelomom brez razmaknitve odlomkov, če je dihanje nezadostno; medikamentozno po prej narejeni traheotomiji.
o    Zaprte poškodbe s prelomom hrustancev z razmaknitvijo odlomkov moramo oskrbeti kirurško, napraviti laringofisuro in pregledati notranjost grla ter bolnika  traheotomirati. Pomembno je, da vrnemo ali prilagodimo hrustančne odlomke in mehke dele v prvotni položaj.
o    Pri odprtih poškodbah brez uničenja hrustanca ali z njim moramo grlo odpreti, hrustance vrniti v prvotni položaj in mehke dele prilagoditi; kadar pa je uničenje hrustanca ali mehkih delov večje, si pomagamo z obnovitvenimi posegi.

Pri zdravljenju moramo misliti na svetlino, govor in zaščitno funkcijo grla. Pri neustrezno zdravljenih bolnikih z laringalno poškodbo se ponavadi čez čas pojavi zožitev.

Posledice poškodbe grla
To so stenoze in okluzije (supraglotisne, glotisne, subglotisne ali kombinacije). Ponavadi so posledice intubacije ali traheotomije. Odkrijejo se običajno relativno pozno, saj do ekstubacije sploh niso očitne. Zdravljenje je težavno (širjenje, KS, obnovitveni posegi).
Za zdravljenje je pomembno, ali je svetlina grla popolnoma zaprta ali le zožena, ali je posledica brazgotine, razmehčanja hrustanca ali pa morebitnega pretrganja
obojestranskega motoričnega oživčenja. Zdravljenje je dolgotrajno, včasih nekaj let. Da vzpostavimo za normalno dihanje dovolj široko svetlino, so potrebni mnogi
obnovitveni kirurški posegi.
Tujki v grlu
Tujki v grlu so redki. Bolniki jih običajno aspirirajo, le redko pri poškodbi. Večinoma gre za ostre predmete (se zapičijo) ali velike predmete (se vkleščijo).
Pri vdihanju tujka prispevajo številne okoliščine: vinjenost, nepazljivost, predvsem pri otrocih, okvare zaščitnega mehanizma ter močna čustvena stanja (jok in smeh med jedjo).
Pri majhnih bolnika draži na kašelj in ima težave pri dihanju, ob dlje trajajoči anamnezi pa lahko tudi pride do vnetja, bolečin in povišane TT. Večji tujki so zelo nevarni in jih je potrebno čimprej odstraniti. Bolnik se duši, lovi sapo in je močno cianotičen, ne more govoriti in kmalu kolabira.

Nacini PP pri tujku v grlu
V prvi vrsti izvedemo Heimlichov manever, če je neuspešen zagotovimo dotok zraka v pljuča s konikotomijo ali traheotomijo. Tujka ne poizkušamo izvleči s prsti, saj ga bomo porinili še globlje. Tudi obračanje na glavo je lahko dvorezen meč, saj se bo tujek v sapniku v tem primeru zagozdil v grlu. Če je bil v glotisu, je velika možnost, da bo bolniku položaj z glavo navzdol pomagal tujek izvreči. Če pa je tujek prešel glotis in leži nižje, v sapniku, lahko s tem postopkom stanje še poslabšamo, tujek se bo zagozdil v grlu, zaprl dihalna pota in povzročil smrt.

Heimlichov manever je preprost in učinkovit postopek, ki se ga brez težav priuči laik, naredi pa ga lahko tudi bolnik sam. Pri postopku reševalec stoji za bolnikom in ga objame čez pas. Eno roko stisne v pest ter jo položi na bolnikov trebuh med popkom in žličko. Pest objame z drugo roko in nato sunkovito potisne trebušno steno navzgor; po potrebi to večkrat ponovi. Seveda je Heimlichov postopek mogoče narediti tudi pri sedečem ali ležečem bolniku, odraslem ali otroku.

Traheotomija, ki dobesedno pomeni vrez v trahejo, je kirurški poseg, s katerim zraku odpremo pot neposredno v sapnik. Traheostomija pa je operacija, pri kateri
namesto vreza napravim o v sapnik okence.
Glede na indikacije delimo traheotomijo na nujno (urgentno) in izbirno (elektivno).
•    Urgentno traheotomijo delamo zaradi hudega bolnikovega stanja, brez priprav in laboratorijskih izvidov, včasih tudi brez potrebnih instrumentov in pomoči, v neprimernih okoliščinah. Operacija pomeni tekmovanje s smrtjo.
•    Efektivna traheotomija pa je vnaprej dobro pripravljena operacija, za katero imamo na voljo vse potrebne instrumente, operacijsko dvorano, dobro anestezijo in izurjeno skupino ljudi, sposobno obvladati tudi najhujše zapletljaje, ki bi se pripetili med operacijo.

Indikacije za nujno traheotomijo lahko imenujemo tudi otorinolaringološke. To so vse akutne mehanske ovire v zgornjem odseku dihal zaradi poškodbe, tujkov, vnetij,
alergije, tumorjev, obojestranske nenadne ohromitve glasilk in prirojene razvojne nepravilnosti pri novorojenčkih.
Indikacije za izbirno traheotomijo so široke in jih zahtevajo raznovrstna patofiziološka stanja. Za traheotom ijo se bomo odločili vedno, kadar pride do zmanjšane preskrbe s kisikom, pri okvari osrednjega živčevja zaradi poškodb, tumorjev, infekcije, edema in kapi. Traheotom rali bomo vselej pri globokinezavesti in pri bulbarnem sindromu, ko bolnik nima refleksov in je nevarnost, da bo hrano aspiriral ali pa se ne more izkašljati.  Pri kronično nastajajočih ovirah v zgornjih dihalih, pri bronhopulmonalnih procesih s hudo oteženim dihanjem, kot so pljučni edem, bronhiektazije, pljučni abscesi, in pri poškodbah prsnega koša. Miodegenerativnih boleznih in vselej, kadar bolnik potrebuje umetno prezračevanje. Kontraindikacij za traheotomijo skoraj ni.

Potek traheotomije. Kožo prerežemo z navpičnim rezom od Adamovega jabolka do zgornjega roba prsnice. Ko prerežemo kožo in podkožno vratno mišico, prerežemo fascijo s škarjami. Mehke dele in mišičje prepariram o s topim instrumentom. Ko je ventralni del sapnika izprepariran, napravim o ovalno okence skozi drugo in tretjo, lahko tudi še četrto sapnično podkvico.

Najpogostejši zapletljaji takoj po operaciji so spet krvavitve, podkožni ter medpljučni emfizem ali pnevmotoraks in disfagija.


Konikotomijo za razliko od traheotomije lahko naredi zdravnik urgentne medicine. Bolnik naj s podloženimi rameni leži na hrbtu! Roke in glavo mu utrdita dva
bolničarja ali kdo drug, ki je lahko v pomoč. Kožo razkužimo z alkoholom, v nuji tudi to opustimo. Otipljemo spodnji rob ščitastega in zgornji rob prstanastega
hrustanca, nato s palcem in kazalcem leve roke grlo umirimo. Kožo navpično prerežemo v medialni črti in nato napravim o prečni rez med ščitastim in prstanastim
hrustancem, kjer s koničastim nožem vrežemo v svetlino. Ko jo dosežemo, odmaknem o hrustanca in v nastalo odprtino vložimo primerno široko kovinsko ali gumijasto cevko, ki jo dobro učvrstimo, da ne zdrkne v sapnik ali ne pade navzven.
Seveda je najbolje, da ta poseg naredimo s posebnim, za konikotomijo prirejenim trokarjem. Zaradi ostre konice, ki jo ima trokarjev vložek, ga lahko vtisnemo skozi prostor med ščitastim in prstanastim hrustancem neutegoma, ko smo prerezali kožo.


Orotrahealna intubacija
Najbrž smo se z orotrahealno intubacijo še najbolj približali idealni nujni medicinski pomoči pri akutni respiratorni insuficienci, povzročeni zaradi področnih dejavnikov. Edina izjema je tujek v zgornjih dihalih, intubacija v takem primeru namreč stanje samo poslabša.

Zdravnik uvede laringoskop v ustno votlino ob desnem ustnem kotu ali, še bolje, v medialni črti, tako da drži njegov ročaj v desni roki, z levo
pa ga usmerja proti grlu. S konico direktoskopa odmakne koren jezika in dvigne poklopec. da se prikaže svetlina grla. V tem trenutku poprime ročaj laringoskopa z levo roko in z desno tubus vloži skozi svetlino grla v sapnik. Konec vloženega tubusa pritrdim o k licu, med bolnikove zobe vložimo svitek gaze, ki ga utrdim o ob ustnicah.

Akutna vnetja v grlu
•    Akutno vnetje grla je pogosta bolezen. Največkrat je nasledek virusne infekcije, povzroče ga tudi patogeni mikrobi (streptokoki, stafilokoki, pnevmokoki ter Haemophilus influenzae) ter različna fizikalna (glasno petje) in kemična draženja (kajenje, alkohol) .vnetje pa pospešujejo konstitucionalni dejavniki (npr. ovirano dihanje skozi nos).
Ločimo kataralno in gnojno obliko (navadno hemolitični streptokok).
Bolnik nenadno postane hripav, ima občutek suhega grla, pekoče bolečine, včasih tudi občutek tujka. V grlu ga praska, ne more pa se izkašljati. Bolezen spoznamo le z laringoskopijo, sluznica je otekla, rožnata, glasilki sta slabše gibljivi.
Zdravimo z ATB. Bolnik naj molči, izogiba naj se kajenju, pitju hladnih pijač in kakršnemukoli grgranju, še bolj pa vdihavanju eteričnih olj!
•    Akutno vnetje epiglotisa se pojavi kot zaplet poškodbe (z različnimi, navadno zelo drobnimi tujki). Bolezen nastopi nenadoma in se razvije že v nekaj urah. Bolnik ima povečano TT, občutek tujka v grlo in hude bolečine. Pomembno znamenje je inspiratorni stridor. Poklopec je hudo otekel, rdeč, včasih obložen z gnojem, za dihanje je zelo malo prostora. Zdravimo z ATB in KS, absces je treba prerezati (previdno zaradi aspiracije gnoja).
•    Subglotisni laringitis ali psevdokrup je akutno vnetje laringealne sluznice, povzročajo ga predvsem virusi, streptokoki, stafilokoki in H. influenze. Bolezen je najpogostejša pri majhnih otrocih (pri odraslem se svetlina sapnika ob vnetju zmanjša za 20-30%, pri otroku pa za 40-50%).
Vodilno znamenje je težko dihanje. Hripavost, stridor pri vdihavanju, dihanje z nosnicami in pomožnim dihalnim mišičjem, lajajoč kašelj sestavljajo izrazito klinično sliko, ki se ji pridružuje še splošna prizadetost otroka z bolj ali manj izraženo cianozo, nemirom in zelo veliko tem peraturo. To stanje lahko preide v šok. Bolezenska znamenja se pokažejo nenadoma, predvsem zvečer.
Nujna pomoč so ATB in KS, kasneje sledi še nazotrahealna intubacija za zagotovitev dihanja. Nujno zdravljenje v bolnišnici.
•    Gnojno vnetje grlne pohrustančnice je redka. Bolezen nastane hitro in je bodisi posledica zelo virulentnih mikrobov ali pa imunokomprimitiranosti. Vnetje včasih ne zajame samo pohrustančnice, temveč tudi hrustanec, ki ga pohrustančnica oskrbuje s krvjo. Odstopanje pohrustančnice zaradi kopičenja gnoja med njo in hrustancem moti prehranjevanje hrustanca, ki odmre. K adar mrtvina zajame večje dele, pride do posledičnih izmaličenj oziroma zožitev. Značilne so hude bolečine, oteženo dihanje, hripavost in povišana TT. Pogoste so zožitve.

Kronična vnetja v grlu
Bolezen je pogosta in predstavlja stanje, iz katerega se lahko razvije maligen proces. Nastanek je odvisen od hkratnega delovanja več okolišcin. Najpogostejše so: oteženo dihanje skozi nos (deviacija septuma, ozaena, polipi), neprimeren vdihan zrak (izpostavljenost kemikalijam), kronična vnetja spodnjih in zgornjih dihal (vnetje obnosnih votlin, kronični bronhitis, bronhiektazije,…gnoj priteka v grlo in draži sluznico), ponavljajoča se vnetja grlne sluznice, kronično vnetje sluznice drugih delov zgornjih dihal, nepravilnosti v delovanju glasilk (velika uporaba ob hkratni nepravilni uporabi), kajenje in uživanje žganih pijač.

Temeljna oblika je kataralno kronično vnetje grla, kjer je hripavost najbolj izražen znak (najbolj izrazita zjutraj in po daljšem
govorjenju). Prisotna sta tudi kašelj in občutek tujka. Značilna je metaplazija v ploščat epitelij z bolj ali manj izraženim poroženevanjem, močna submukozna infiltracija. Iz te oblike se lahko razvijeta hipertrofična in atrofična oblika kroničnega vnetja.

Pri hiperplastični obliki je hripavost trajna, občutek tujka pa še posebno močan. Pri tej obliki bolnik tudi teže diha; to je umljivo, saj je zaradi otekle sluznice prehod za zrak ožji. Pri atrofični obliki je izrazit občutek tujka, še posebej občutek suhega grla in pekočega praskanja.
Kronični laringitis poteka včasih skoraj brez bolezenskih znamenj. Spremlja ga le neznatna hripavost, ki bolniku ne dela hujših težav. To je takrat, ko so vnetne
spremembe zamejene manj na glasilkah kot v njihovi okolici, predvsem na ventrikularnih gubah, v interaritenoidnem prostoru ali na ariepiglotisnih gubah.
Močan kašelj z obilnim izcedkom in krvav izmeček nista značilna za kronični laringitis, temveč ponavadi govorita za maligni proces v grlu ali za bolezen v spodnjih dihalih.

Kroničnega laringitisa ne smemo in ne moremo spoznati le po bolezenskih znamenjih, temveč po laringoskopski sliki. Ponavadi napravimo posredno laringoskopijo, vendar naj nam ta rabi le za grobo presojanje.





Glasilki, ki sta normalno gladki in slonokoščene barve, sta pri kroničnem vnetju brez leska, difuzno rdeči ali umazano rjavi. Površina je bolj ali manj zrnata, neravna. Volumen glasilk ni odvisen od stopnje vnetja, pač pa od tega, ali gre za kataralni, atrofični ali hipertrofični laringitis. Polipi dajo glasilkam še posebno nepravilno obliko. Pri dolgotrajni atrofični obliki se glasilki stanjšata, medialna robova se pri foniranju ne stikata in med njima ostane prazen ovalen prostor.

Pri kroničnem vnetju s poroženevanjem epitelija z uspehom uporabljamo dekortikacijo oziroma deepitelizacijo glasilk. Pri tem postopku odluščimo sluznico glasilk.

Okolišcine, ki odlocajo pri nastanku kronicnega vnetja grla
Oteženo dihanje skozi nos, neprimeren vdihan zrak, kronična vnetja spodnjih dihal, ponavljajoča se vnetja grlne sluznice, kronično
vnetje sluznice drugih delov zgornjih dihal, nepravilnosti v delovanju glasilk, kajenje in uživanje žganih pijač, starost in spol (starejši in otroci, moški), pomanjkanje vitaminov (A, B, C), presnovne nepravilnosti (diabetes, protin), bolezni ledvic, kardiovaskularna insuficienca, posebna fiziološka stanja (nosečnost) in konsitucionalne nagnjenosti.

Oteklina grla
Oteklina grla (oedema laryngis) je sorazmerno redka bolezen in nastane predvsem na tistih mestih v grlu, kjer je veliko rahlega submukoznega tkiva, tj. na jezikovi strani poklopca, na ariepiglotisnih gubah in v prostoru pod glasilkama.
Oteklina nastane hitro in v izredno kratkem času povzroči hude napade težkega dihanja. Je nasledek vnetij v grlu ali njegovi okolici, poškodb grla, ionizirajočega sevanja, alergije, pikov žuželk ali pa še ne popolnom a jasne etiologije, kot npr. angionevrotični Quinckejev edem.
Bolnik je hripav, dispnoičen, težko požira in ima težave, značilne za bolezen, ki je oteklino povzročila. Diagnoza ni težka in temelji na laringoskopiji: ariepiglotisni gubi, poklopec in subglotis so močno otekli, višnjevkasti ali bledo rumenkasti, žolčaste konsistence. Kadar oteklino spremlja tudi vnetje, je sluznica rožnata.
Zdravljenje je vzročno; tam, kjer je vmes infekcija, bodo uspešni veliki odmerki antibiotikov z antihistaminiki ali kortikosteroidi s hitrim delovanjem. V hudih primerih pride v poštev intubacija ali traheotomija.

Zamejene hiperplastične spremembe na sluznici grla
Med zamejene hiperplastične spremembe na laringalni sluznici štejemo vse vzbrsti, ki se ostro ločijo od okolice in leže v ravni sluznice, pod in nad njo, ne glede na njihov nastanek in histološko zgradbo. Glede na laringoskopsko sliko jih delimo na vozliče, polipe, granulome, keratoze, kontaktne razjede, Reinkejev edem, ciste in papilome.

Vozliči glasilk
So zelo drobne zadebelitve, ki nastanejo kot posledica nepravilne ali pretirane rabe. Vozlič je zgrajen iz veziva, ki ga odeva epitelij (včasih poroženeva). Kaže se kot vretenasta bela ali bledorožnata zadebelitev na meji med prednjo in srednjo tretjino glasilke. Pogosteje prizadane ženske in povzroči spremembe glasu. Terapija je govorni počitek, lahko pa se vozliči tudi kirurško odstranijo.

Polipi v grlu
Je dobro zamejena hiperplastična benigna tvorba laringealne sluznice. Lahko so različnih velikosti, visijo na širokem peclju in so rožnate ali rdeče barve. Lahko se razvije iz vozliča, ali pa je vnetne narave (alergija, kronično draženje).




Granulom grla.
Je pogost zaplet intubacije. Leži skoraj vedno v zadnji tretjini glasilk. Granulom je za koruzno zrno velika grčasta in krhka gmota z
neravno površino in široko podlago.

Keratoza v grlu
Je umazano bela sprememba, neravne in nepravilne oblike in najpogosteje leži na glasilki. Vzrok je največkrat kronično draženje in pogosto spremlja kronični laringitis.

Kontaktna razjeda grla
je zamejena benigna tvorba v grlu pod nivojem sluznice, leži vselej v zadnji tretjini glasilk ali ob robu interari prostora. Je velika za koruzno zrno, ima nekoliko spodjedene robove in neravno površino. Verjetno je nasledek nepravilne tvorbe glasu ali kroničnih vnetij. Nekateri menijo, da je vzrok zanjo tudi povečana količina ali nepravilna sestava želodčne kisline.
Histološko razločujemo dve stopnji, ki se kažeta tudi klinično. Sprva se zadebeli epitelij in kmalu tudi preostala sluznica. Na tako spremenjeni sluznici se na eni ali obeh glasilkah razvije razjeda, ki sega v globino, včasih prav do aritenoidnega hrustanca, njeno dno prekrivajo granulacije.

Reinkejeva oteklina grla
Je izrazita bolezenska tvorba obeh glasilk. Vidimo somerno močno otekli glasilki, najbolj na sredini prostega roba. K nastanku prispeva kajenje, GE refluks in druga draženja, morda pa tudi alergična diateza.

Cista grla
je za koruzno zrno velika, gladka, okrogla, napeto elastična, bledo siva ali rožnata, s tanko sluznico odeta tvorba, s serozno, včasih tudi krvavo vsebino.
Etiologije ciste na glasilkah še niso pojasnili, na drugih predelih v grlu pa nastane menda zaradi zaprtega žleznega voda

Papilomi v grlu
Je dobro zamejen, rožnat ali rdeč, krhek tumor. Velikosti od riževega zrna do češnje, lahko je rasast ali cvetačast. Najpogosteje se pojavi na prostem robu glasilk. Pri otrocih včasih prekrivajo večji del sluznice in so lahko vzrok za hudo dihalno stisko.

Grajen iz resaste vezivno žilne strome, ki jo odeva večskladen ploščat, včasih oroženevajoč epitelij. Povzročitelji, predvsem papilomov pri otrocih, naj bi bili virusi, nekateri pa menijo, da so posledica horm onskih motenj.

Za vse zamejene tvorbe laringalne sluznice so značilna podobna bolezenska znamenja. Najznačilnejše znamenje je hripavost. Le-ta je odvisna od velikosti in kraja spremembe. Vzbrsti na robu glasilk ali v sprednji komisuri povzročajo močno hripavost; tistih, ki niso na glasilkah, pa to bolezensko znamenje ne spremlja. Dispnoične težave so le pri večjih tvorbah, ki zmanjšujejo svetlino grla, kot so veliki polipi, papilomi in Reinkejeva oteklina.

Diagnoza vseh zamejenih sprememb na laringalni sluznici je izključno histološka.

Zdravljenje je kirurško. Odstranjujemo jih s pomočjo posebno prirejenih prijemalk, nožev in Škarij, ob pomoči direktoskopa in operacijskega mikroskopa; nekateri uporabljajo tudi laserske žarke. Uspeh je dober, razen pri papilomih, ki se radi ponavljajo.
Izjema glede zdravljenja so zelo drobni vozliči glasilk, kjer je zdravljenje vsaj v začetku konservativno — molk in glasovna rehabilitacija.

Profesionalna obolenja grla
Bolezen prizadane ljudi, ki veliko glasno govorijo

Zaradi nepravilnega oblikovanja ali čezmerne rabe glasu se na glasilkah ponavadi naredi vozlič, ki ga lahko spremlja vnetje okolišnega tkiva. Vnetje se polagoma razširi na vso laringalno sluznico in sčasoma se razvije kronični laringitis. Med tako nastala kronična vnetja sodi laringitis pri profesorjih, učiteljih, prodajalcih, natakarjih, poročevalcih, na splošno pri vseh, ki si kruh služijo z govorjenjem in imajo slabo govorno tehniko. Iz istega vzroka nastane kronično vnetje grla pri poklicnih pevcih s slabo pevsko tehniko.

Zbole predvsem tisti, ki prenapenjajo glasilke, hoteč doseči večjo višino ali nižino, ali dati sicer lirskemu glasu dramsko značilnost.

Zgodnja in pozna znamenja raka v grlu in spoznavne preiskave.
Zgodnja znamenja so: hripavost, občutek kašlja, prasketanje, suho grlo, stridor in dražec kašelj.
Med pozna prištevamo: bolečino, dispneo, disfagijo, hemoptizo, smrad iz ust, otipljive zasevke v regionalnih bezgavkah in hudo izčrpanost.

Prvi in najbolj značilen simptom je hripavost, ki se pojavi, ko tumor prizadene glotis. Če hripavost traja več kot dva do tri tedne,
obstaja sum na karcinom grla. Ostali simptomi so odvisni predvsem od mesta in velikosti karcinoma.

Karcinomi grla sodijo v skupino bolezni, za katere je ključno zgodnje odkrivanje. Zgodnja diagnoza in takojšnje zdravljenje je edina možnost, da se izognemo visoki smrtnosti in številnim operacijam vratu. Podatki kažejo, da preteče od prvih simptomov do postavitve diagnoze več kot 3 mesece pri glotisnih karcinomih in več kot 8 mesecev pri ostalih oblikah karcinoma grla.
Vzrokov za pozno diagnozo je več: bolnik gre k zdravniku šele po dolgotrajni prisotnosti simptomov in ob poslabšanju stanja, zdravnik pa zaradi nespecifične simptomatike bolnika ne pregleda ustrezno. Nujno si je potrebno zapomniti, da mora biti vsak bolnik,
ki v anamnezi navaja bolečine ali neugodne občutke v grlu, laringoskopiran ali poslan na specialistični pregled!


S pomočjo indirektne in teleskopske laringoskopije lahko ocenimo lokalizacijo in velikost tumorja ter gibljivost glasilk. Z
mikrolaringoskopijo točneje določimo lokalizacijo in velikost tumorja, vidimo skrite kote in ocenimo značilnosti površine tumorja.
Pri vseh kroničnih spremembah moramo narediti biopsijo in vzorce histološko pregledati. S pomočjo računalniške tomografije (CT)
in magnetne resonance (MR) ocenimo, kako globoko sega tumorsko tkivo.

Prekanceroza grla
Prekanceroza je stanje, iz katerega se bo verjetno v določenem času razvil malignom. V grlu sem prištevamo vse hiperplastične
spremembe laringealne sluznice, ki se histološko kažejo kot:
•    Hyperplasia simplex (WHO: skvamoznocelična hiperplazija). Epitelij je širši na račun pomnožitve spinozne plasti (=akantoza). Bazalna plast celic ni spremenjena. Je najpogostejša reverzibilna reakcija plošcatocelicnega epitela na kronično draženje z minimalno tendenco k progrediranju, če jo pravilno zdravimo.
•    Hyperplasia abnormalis (WHO: blaga displazija). Epitelijska plast je širša na račun razširitve plasti bazalnih celic (=bazalifikacija), ki segajo vse do sredine epitelija. Tudi zgornji del epitelija je lahko hiperplastičen, v njem lahko vidimo posamezne diskeratotične celice. Ni opaziti patoloških mitoz.
•    Hyperplasia atypica (WHO: huda displazija). Predstavlja prekancerozno lezijo. Gre za skupino, ki obsega vse vrste atipij do karcinoma in situ. Celice vsega hiperplastičnega epitelija so nezrele in podobne bazalnim celicam. Jedra so hiperkeratotična, polimorfna, pojavljajo se patološke mitoze. Vidimo tudi veliko diskeratotičnih celic. Normalnih ploščatih celic je zelo malo. V mezenhimu je veliko vnetnic.

Nadaljevanje prekanceroze je karcinom (carcinoma).
•    Preinvazijski karcinom (carcinoma in situ). Bazalna membrana je dozdevno ohranjena. Hud odziv mezenhima. Obstajajovsi znaki atipije celic in jeder, patološke mitoze so tudi na površini epitelija. Znaki disociacije celic.
•    Invazijski karcinom (carcinoma invasivum). Vdor rakavih celic skozi bazalno membrano v globino. Stroma z mnogimi limfociti in plazmatkami. Disociacija rakavih celic. Vdor v mezgovnice in žilje.

Maligni tumorji grla
•    Karcinomi nad glasilkami. Supraglotisni karcinom je najpogostejši karcinom grla. Večinoma se začne na sprednji polovici ventrikularne gube ali na poklopcu. Rastejo ponavadi ulceroproduktivno ali ulceroinfiltrativno. Histološko so skoraj vsi planocelularni, z oroženevanjem ali brez njega, mnogi so manj diferencirani.Bolezenska znamenja so enaka kot pri raku v hipofarinksu to so: disfagija, občutek tujka in pekoče bolečine. Šele ko tumor zajame glasilko, postane bolnik hripav. Širjenje karcinoma spremljajo hude bolečine, krvavognojen izcedek in močan zadah iz ust. Ta oblika karcinoma grla ima najslabšo prognozo, saj hitro metastazira v regionalne bezgavke in se pogosto ponavlja.
•    Karcinomi glasilk. Glotisni karcinom se pogosto širi v subglotični prostor in ima najbolj izrazita bolezenska znamenja. Poleg zgodnje hripavosti ima kasneje bolnik ovirano dihanje, občutek tujka, krvav izpljunek in močan smrad iz ust. Zaradi zgodnjih bolezenskih znamenj in redkih metastaz je prognoza te oblike karcinoma grla najboljša. Pri diagnozi je odločila biopsija saj težko ločimo maligni proces od benigne spremembe-vnetje.
•    Karcinomi pod glasilkami. Subglotisni karcinom nastane iz stene pod glasilkami in se lahko širi na glasilko ali pa izhaja iz glasilkinega roba in raste navzdol. Prvo bolezensko znamenje je težko dihanje, ki mu sledi hripavost. Subglotisni karcinom zgodaj zaseva v področne bezgavke, zato je prognoza slaba.

Možnosti zdravljenja tumorja v grlu
Nezdravljen karcinom grla lahko povzroči smrt v 12 mesecih zaradi asfiksije, krvavitev, metastaz, infekcij distalnih dihalnih poti ali
kaheksije. Velik vpliv na potek bolezni in zdravljenje ima prisotnost drugih bolezni (kardiovaskularne in pljučne bolezni, sladkorna
bolezen). Od mesta in stadija tumorja je odvisno, ali bomo uporabili radioterapijo in/ali kirurško zdravljenje. Kemoterapija se je pri
tej vrsti tumorja izkazala za neuporabno.
•    Radioterapija omogoča ohranitev funkcije in organov (če tumor ne prebija mej organa) in uniči klonogene celice v celotnem področju obsevanja. Slabe strani so: poškodba zdravih organov in otežkočena operacija v primeru neuspeha. Primerna je za paciente, ki imajo neoperabilne tumorje in tiste, ki odklanjajo operacijo. Komplikacije po radioterapiji so dveh vrst. Zgodnje se pojavijo v 14 dneh po obsevanju, izrazite so na epitelu-mukozitis. Praviloma kmalu izginejo. Pozne posledice se pojavijo 3-6 mesecev ali celo leta po obsevanju na podpornem tkivu in so težko popravljive. Pozne posledice so: hondroradionekroza (katere posledica je stalni edem, ki otežuje odkrivanje recidiva), fibroza podkožja, disfagija, agevzija, kserostomija in sindrom sicca.
•    Kirurška terapija omogoča odstranitev makroskopskega in mikroskopskega karcinoma ter opredelitev razsežnosti in histologije karcinoma. Slabosti kirurške terapije so: odstranjen organ je težko ali pa nemogoče rekonstruirati, razširitev karcinoma izven operativnega področja je lahko usodna.
o    Mikrokirurška dekortizacija glasilk je indicirana pri hudi displaziji in pri in situ karcinomu. Pred posegom v subepitelno tkivo injiciramo raztopino fiziološke, ki dvigne mukozo in olajša sam poseg.
o    Hordektomija je indicirana pri tistih karcinomih glasilk, kjer so glasilke še gibljive.
o    Hemilaringektomija ohrani funkcijo glasilk in omogoča normalno dihanje. Ločimo vertikalno, horizontalno in subtotalno hemilaringektomijo. Supraglotisna horizontalna hemilaringektomija ne prizadane bistveno funkcije grla, temelji pa na anatomski ločenosti mezgovnih sistemov, ki ju predeljuje dno Morgagnijevega žepica. Vertikalna hemilaringektomija je uporabna pri karcinomih, ki zajamejo sprednjo ali zadnjo komisuro s slabše gibljivimi glasilkami.
o    Laringektomija (včasih je kombinirana z odstranitvjo hipofarinksa) je indicirana pri tumorjih, ki so se razširili v sosednja tkiva (jezik, hipofarinks, ščitnica, sapnik) in pri recidivih tumorja po radioterapiji ali delnih posegih.
o    Pri področnih metastazah je indicirana enostranska izpraznitev na vratu, ki je lahko bolj ali manj korenita. Najbolj korenita je RND (Radical Neck Dissection). To je odstranitev vseh bezgavk, mišice obračalke in notranje jugularne vene z vsem okolišnim rahlim vezivom.
•    Nekateri avtorji opisujejo terapijo z CO2 laserjem, ki ima nekatere prednosti, kot npr. odsotnost krvavitve, edem je manjši in ohranitev govora. Vendar pa obstaja nevarnost, da se zaradi laserske evaporacije tkivo uniči in patoloških sprememb ne moremo natančno zaznati ali omejiti.

Ohromitev laringalnih živcev
Pareze in paralize laringalnih živcev so sorazmerno pogostne; dele se na obodne in osrednje.








Pareza spodnjega grlnega živca (paresis nervi laryngici caudalis)-rekurensa
ni samo najbolj pogosta, temveč dela bolniku tudi najhujše težave. Nastane zaradi okvare živca, nekje od njegovega odcepišča od klateža in vse do laringalnih mišic, ki jih oživčuje, ali pa zaradi okvare klateža nad odcepiščem povratnega živca.

Živec lahko poškodujejo vsi benigni ali maligni tumorji, ki rastejo v njegovi okolici, prav tako struma, razširjena aorta, brazgotine in vse poškodbe v tem področju. Še posebej so lahko vzrok paralizi iatrogene poškodbe pri operaciji strume, faringalnega divertikla ali drugi posegi na sapniku in požiralniku.  Zaradi daljšega poteka je levi povratni živec prizadet pogosteje kakor desni. Včasih ohromi živec pri infekcijskih boleznih, predvsem pri influenci in zostru.

Laringoskopska slika je lahko zelo različna, vedno je prizadeta polovica grla slabše gibljiva ali negibljiva. Glasilka stoji v središčnem, obsrediščnem ali obstranskem
položaju in je lahko zaradi nedejavnostne atrofije tanjša od zdrave. Praviloma je bleda in gladka.

Najznačilnejše bolezensko znamenje je hripavost, ki je pri akutno nastalih ohromitvah v začetku močna, pozneje ima bolnik zaradi izravnalnih vplivov zdrave strani uporaben glas. Zdrava glasilka potuje namreč čez medialno črto in sklep je pri fonaciji skoraj popoln. Pri parezah oziroma paralizah, ki se razvijajo polagoma, se tudi spremembe v glasu razvijajo počasneje, dokler ne preidejo v močno disfonijo ali celo afonijo. Bolnik s hromo glasilko v abdukcijskem položaju se pri govoru hitro utrudi in postane zasopel, ker pri govoru uhaja med glasilkama preveč zraka.
Kadar sta pri obojestranskih parezah glasilki v medialnem ali paramedialnem položaju, je za dihanje premalo prostora. Glas je sicer sorazmerno dober, bolnik pa je že ob najmanjšem naporu dispnoičen.

V prvih mesecih, ko lahko še pričakujemo izboljšanje, bolezen zdravimo konservativno. Bolnik naj dobi velike odmerke vitamina B in kortikosteroide. Ohromele mišice je treba faradizirati in hkrati z glasovnimi vajami poskušati, da dosežemo izravnavo z zdravo stranjo. Pri enostranski okvari, ko je glasilka v abdukcijskem položaju, lahko z injiciranjem sintetične snovi v njeno zadnjo tretjino približamo rob medialni črti. Za injiciranje uporabljamo teflon pasto ali silikonsko tekočino.
Bolnike z obojestransko ohromitvijo, kadar sta glasilki v medialni črti in je dihanje močno ovirano, moramo traheotomirati ali z obnovitvenimi operacijami oskrbeti v
grlu za dihanje dovolj prostorno svetlino. Pri tem je govor drugotnega pomena. Najuspešnejši poseg je aritenoidektomija s submukozno odstranitvijo glasilkinih
mišic na eni strani. Poseg lahko delamo neposredno z direktoskopom ali po predhodni laringofisuri — odprtju grla.





Pareza zgornjega grlnega živca (paresis nervi laryngici cranialis)
je redka, pojavlja se predvsem po operativnih posegih v tem področju.

V laringoskopski sliki ni videti bistvenih sprememb. Bolnik s parezo gornjega grlnega živca ima zmanjšan glasovni obseg, ne more peti v višino, glas je enoličen, pri govoru se hitro utrudi. Če je ohromitev obojestranska, je refleks požiranja zaradi ugasle občutljivosti moten. Bolniku dela težave zlasti tekoča hrana, ki mu zahaja v sapnik.

Zdravljenje je z zdravili, bolnik naj dobi velike odmerke vitamina B in kortikosteroide.

Osrednjepareze
so zelo redke. O njih govorimo le takrat, kadar s skrbno preiskavo ne najdemo vzroka okvare živca, zato za take ohromitve uporabljam o tudi izraz idiopatske.
Bolezenska znamenja, potek in zdravljenje se ne razločujejo od obodnih parez.

Poškodbe sapnika
Po klinični sliki in zdravljenju se ne razlikujejo od poškodb grla. Večina jih gre na račun intubacije okvari se sluznica ter hrustančno ogrodje. Kadar je okvarjen samo epitelij, bo ozdravitev popolna, pri globljih poškodbah pa brazgotine razmehčajo steno in/ali ožijo svetlino. Težave se pojavijo takoj ali pa šele po nekaj tednih po odstranitvi tubusa.

Tujki v sapniku
Tu se ustavijo vsi tujki, ki zaidejo v dihala in prestopijo mejo grla. Ločimo pet kliničnih stopenj;
•    Prva manifestna stopnja nastopi takoj po aspiraciji tujka. Bolnik močno kašlja, se duši, bljuva, je prestrašen in cianotičen. Pogosto popusti sečnicni sfinkter.
•    Prva latentna stopnja je značilna pri manjših tujkih, ki svetline ne zapro popolnoma. Bolnik se umiri in nima težav, le tu in tam kašlja.
•    Druga manifestna stopnja nastopi po 24 urah in je posledica odziva stene sapnika na tujek. Bolnik je dispnoičen, kašlja in kaže znamenja atelektaze ali emfizema (tujek lahko predstavlja zaklopko).
•    Druga latentna stopnja se začne, ko se simptomi pomirijo sami od sebe in/ali pričnemo s simptomatskih zdravljenjem. Pri rentgenskem pregledu lahko atelektatična žarišča v pljučih, ki so za ta stadij značilna, zamenjamo z bronhopnevmonijo ali bronhitičnimi kotišči. Traja lahko tedne ali mesece dokler se ne razvijejo zapleti ali pa se tujek odstrani.
•    Stopnja bronhopulmonarnih zapletov. Zdravljenje je odstranitev tujka.

Tujek spoznamo glede na anamnezo, bolezenska znamenja, rentgenološke preiskave in predvsem s traheobronhoskopijo.
Vse bolnike, pri katerih sumimo, da imajo tujek v dihalih, m oramo neutegoma poslati v bolnišnico.

Vnetja sapnika
•    Akutna vnetja so pogosta in spremljajo vsa kataralna vnetja dihalnih poti. Kašelj s sluzavim izmečkom in boleč občutek za prsnico sta najznacilnejša simptoma. Pomagamo z zdravljenjem osnovne bolezni.
•    Kronična vnetja delimo v kataralna in suha. Po obliki gre le za širjenje procesa iz grla ali sapnic, zato nimata svoje posebne klinične slike. Kot posebno obliko velja omeniti vnetje pri ozeni (enake spremembe kot v nosu in žrelu, bolnik izkašljuje gnojno, močno zaudarjajočo sluz).

Tumorji sapnika
Benigni tumorji so lahko iz vseh tkiv sapnika. So redki in bolnikom ponavadi ne delajo težav. Odkrijemo jih naključno pri traheobronhoskopiji ali pri raztelešenju.
Maligni tumorji sapnika so karcinomi in sarkomi. Karcinomi so histološko planocelularni, redkeje adenokarcinomi. Zgodaj eksulcerirajo in delajo zasevke. Klinična znamenja so odvisna od razširjenosti tumorja. Prvo znamenje so dispnoa, kašelj in krvav izmeček. Kadar proces zajame klatežev povratni živec, je bolnik hripav, in če se širi navzdol proti požiralniku, ima hude disfagične težave. Le-te postajajo vse hujše, ko se proces širi.
Bolezen spoznamo po anamnezi, rentgenski sliki, predvsem pa s traheoskopijo. Diagnozo odloči histološki izvid.
Zdravljenje je na začetni stopnji kirurško, v napredujoči z obsevanjem. Napoved je slaba.
Sarkom v sapniku je izredno redek, bolezenska znamenja in klinična slika so podobni karcinomu, razločujemo ju le histološko.

Dispnea
Dispneja pomeni neprijetno, neudobno, oteženo, a ne boleče dihanje. Označuje jo tudi občutek neprimerno povečanega napora pri
dihanju. Dispnejo je potrebno razlikovati od hiperventilacije, hiperpneje in tahipneje. Normalno se pljučne ventilacije ne zavedamo,
dokler se ne podvoji. Neprijeten občutek nastopi šele pri štiri do petkratnem povečanju ventilacije, kar imenujemo dispnejična
točka.
Pri dispneji gre predvsem za prekomerno ali nenormalno aktivacijo dihalnih centrov v možganskem deblu. Lahko se pojavi tudi pri zdravi osebi ob hudem telesnem naporu, kadar zvečana ventilacija ne zadošča potrebam organizma (fiziološka dispneja).

Patološka dispneja nastane zaradi:
•    Mehaničnih ali živčnih ovir pri respiratornem gibanju.
•    Srčna dispneja je napaka levega ventrikla ali nekompenzirana mitralna stenoza, ta dva pogoja sta povezana tudi s pljučno kongestijo
•    Zvišane koncentracije vodikovih ionov (pri metabolični acidemiji, diabetični ketoacidozi) ki močno vzburi dihalni center.
•    Kronicne hipoksije.
•    Tireotoksikoze, kjer se dispneja razvije le pri naporu.

Prva pomoč pri dušitvi
Je odvisna od vzroka. V prvi vrsti zagotovimo normalen dostop zraka v dihala. Za tujek glej gor.