Ob osmih prideš, se preobuješ in preoblečeš.
Pacient je imel deviacijo septuma. Med časom, ko čakaš na asistenta vzameš anamnezo. Mene je imel dr. Ančina. Je bil res super. Spremljal je pregled, in vmes kaj malega povprašal (kaj vidim, kaj lahko vidim sploh). Laringoskopije in posteriorne nazoskopije mi zaradi izrazitega žrelnega refleksa ni bilo treba delati. Po pregledu sledi zagovor praktičnega dela. Ančina ne zahteva nič kaj veliko, osnove. Vpraša tudi kaj meniš kako izgleda operacija za odpravo septuma.

Potem greš nazaj do sestre, kjer žrebaš enega od listkov in počakaš, da ti uredi profesorja.

Tukaj naj poudarim, da je res slaba poteza se sestri Magdi zameriti. To je bil tudi moj kiks, saj mi je tako uredila ustnega pri docentu Grosu. Ustni je potekal zelo dolgo, skoraj celo uro. Predvsem zato, ker je profesorja zanimalo veliko stvari, dajal je veliko podvprašanj, odgovorov pa ne najdeš niti v Kambiču niti v Probstu, po njegovem mnenju gre bolj za splošno razgledanost. Dosti podvprašanj je bilo tako npr. o kirurški terapiji; kako se izvede, kateri materjali se uporabljajo). Malo bolj podrobno je tudi vprašal embrionalni razvoj.

Profesor je bil sicer kar prijazen sicer, pomagal je tudi z podvprašanji.
Na koncu vpraša iz katere knjige si se učil ter koliko časa.

Saj sam profesor ni bil tako grozen, ampak zahteva pa kar nekaj znanja tudi sicer. Upošteva tudi oceno praktičnega.

Na koncu se ti zdi, da bi vseeno lahko dobil kako oceno višje.

Po izpitu je sestra Magda me spraševala kaj je bilo, zakaj se je tako zavleklo in podobno. Občutek mi pravi, da ji je bilo kar malo žal, da mi je naštimala Grosa. Ampak po toči zvoniti je seveda prepozno.

Anatomije ni vprašal niti eno samo vprašanje!

Srečno.