UVOD

Odnos med bolnikom in zdravnikom je ena najpomembnejših sestavin zdravljenja. Čeprav se morda sliši pretirano, sta od tega v veliki meri odvisna tudi uspešnost in potek zdravljenja. Žal je tako, da prav pri komunikaciji, naj bo v medicini še tako pomembna, neredko prihaja do kratkih stikov. Bolniki se pogosto pritožujejo, da zdravniki zanje nimajo časa, da jim niso pripravljeni odgovarjati na vprašanja in da jih imajo zgolj za številke. Na drugi strani zdravniki odgovarjajo, da imajo pri množici bolnikov in pomanjkanju kadrov za posamezne pogovore vse premalo časa, v isti sapi pa priznavajo, da bi jim prav prišla veščina sporazumevanja ne le z bolniki, temveč tudi z njihovimi svojci.
Pogovor z bolnikom in njegovimi svojci je zelo pomemben v vseh vejah medicine, a morda še za odtenek pomembnejši v onkologiji. Tam se zdravstveno osebje vsakodnevno srečuje z zahtevno nalogo, kako bolniku in svojcem povedati, da ima hudo, pogosto neozdravljivo bolezen. To so bolniki, pred katerimi je dolgo in naporno zdravljenje z negotovim izidom, zato sta dragocena tako odnos, ki ga do njega vzpostavi zdravnik, ki ga bo spremljal v procesu zdravljenja, kot količina informacij, ki jih bo dobil o vsem, kar se bo z njim med zdravljenjem dogajalo. Pri tem se moramo zavedati, da je že naša navzočnost del komunikacije.


TELESNE IN PSIHOLOŠKE SPREMEMBE

Posledica onkološke diagnoze je velikokrat porušenje telesnega in duševnega ravnovesja, ki se kaže kot:
- napetost
- negotovost
- negativnost
- kronične bolečine
- težka terapija
- stranski učinki terapije
- reakcija svojcev
- strah pred smrtjo
- odvisnost pri vsakdanjih opravilih, …
Vse to moramo upoštevati pri celostni obravnavi pacienta v procesu diagnostike, zdravljenja.


PRVI STIK JE POMEMBEN

V odnosu med zdravnikom in pacientom predstavlja temelj zaupanje, ki se začne vzpostavljati že pri prvem obisku.
Pri prvem obisku Onkološkega inštituta se moramo zavedati, da je pacient pod velikim stresom, zato je eden od prvih ciljev v komunikaciji razbiti napetost. V ta namen se mu skušamo približati na osebni ravni tako, da ga povprašamo s kje je, kaj dela, kako preživlja prosti čas, … Ti podatki so pomembni zato, da vemo, kako za bolnika oblikovati informacijo o njegovi bolezni, zdravljenju, prognozi.


INFORMACIJE IN VZPODBUDA SO DRAGOCENE

Bolnik mora biti osveščen o svojem zdravstvenem stanju, o diagnostičnih postopkih in o možnostih zdravljenja. Pri tem je pomembno, da ne zmanjšujemo težav in mu ne vzbujamo lažnega upanja. Diagnozo rak predstavimo kot kronično bolezen, ki bo imela vzpone in padce. Slednje bomo poskušali čim bolj omiliti ali v celoti odpraviti s prilagojeno terapijo.
Večino bolnikov zanima napoved v mesecih, letih preživetja. Takšne napovedi pa se ne morejo neposredno prenesti na posameznika. To je potrebno pacientu razložiti, posredovanje konkretnega podatka o preživetju bi bila napaka.
Prednost osveščenega bolnika je v tem, da se zaveda smiselnosti predlaganih postopkov, upošteva naša navodila in nasvete ter se drži predpisane terapije in se posledično tudi ustrezno odzove na njene stranske učinke.
Zdravnik, ki zanemarja pogovor s pacientom, veliko tvega. Če bolnik ne sodeluje in če v primeru zapletov ne ve, kaj naj naredi, če se boji poklicati zdravnika ali mu ta ni dostopen lahko pride do zelo zoprnih zapletov.


DINAMIČNOST KOMUNIKACIJE

Razumevanje bolezni je daljši proces. Zavedati se moramo, da najverjetneje bolnik po prvem obisku ne bo uspel v celoti dobiti vpogled v svojo bolezen. Razumljivo je, da se mu bodo porajala vedno nova vprašanja. Zdravnik si mora vzeti čas za pacienta in pogovor ves čas njegove bolezni.
Pri tem ne smemo pozabiti na to, da je pomembno da pacient ni za nas lutka, ampak mora biti aktivno vključen v terapevtski postopek. Pri razlagi terapije ne smemo pozabiti na sočasno predstavitev možnih stranskih učinkov. Te informacije nadgradimo še z napotki glede ustreznega odzivanja nanje. S tem pozitivno vplivamo na bolnikovo negotovost.


PRIDOBIVANJE INFORMACIJ

Bolnik si želi izvedeti čim več o svoji bolezni, zato informacijo išče tudi drugje, ne samo pri zdravniku. Veliko podatkov si sami poiščejo na internetu, v časopisih, revijah in na televiziji, vendar pa do njih niso kritični in si ne znajo interpretirati podatkov, ker ne vedo dovolj o medicini. Zato je zelo pomembno, da jim zdravnik odgovori na vsa njihova vprašanja in jim razloži kaj več o določeni bolezni. Iskanje informacij mu ne sme predstavljati znak nezaupanja, ampak znak aktivnega sodelovanja in motivacije bolnika do svojega zdravja.
Veliko informacij pacienti dobijo tudi v čakalnici, kjer se o bolezni pogovarjajo z drugimi pacienti. Ker so v čakalnici pacienti z različnimi onkološkimi boleznimi, si predstavljajo, da vse kar velja za ostale, velja tudi zanje. Ob pogovoru z drugimi pacienti jim je lažje, ker vidijo, da niso samo oni bolni. Zdravnik se mora tudi o teh podatkih pogovoriti s pacientom in mu razložiti, da vse kar so izvedeli v čakalnici, ne velja za njihovo bolezen, ker nimajo vsi iste bolezni, pa tudi bolezen pri vsakem malo drugače poteka.


KOMUNIKACIJA S SVOJCI

Pomembno vlogo imajo tudi svojci. Včasih so vse informacije o stanju pacienta dobili svojci in so se potem oni sami odločali, kaj in koliko bodo pacientu povedali. S tem so bili bolniki obvarovani pred kruto resnico.
Danes pa imamo zakon o varovanju osebnih podatkov, ki nam veleva, da dajemo podatke o bolezni pacientu. Zato že ob vstopu v bolnišnico pacient dobi obrazec na katerem označi komu lahko posredujemo podatke o njegovi bolezni. V primeru neozdravljive bolezni, ali ko bolnik ni kritičen do nje in ni sposoben skrbeti sam zase, ali pa ocenimo, da bi informacije škodovale nadaljnjemu zdravljenju in poteku bolezni, se moramo sami odločiti koliko mu bomo povedali. V tem primeru je potrebno informacije o bolezni, stanju, pričakovanjih zaupati svojcem, saj bodo verjetno oni skrbeli zanj in mu nudili oporo.


KOMUNIKACIJA Z OTROKOM Z ONKOLOŠKO DIAGNOZO

Tudi otrok si zasluži razlago njegove bolezni in zdravstvenega stanja ter poteka zdravljenja. Razložiti mu moramo na način, ki je primeren njegovi starosti. Povedati mu moramo kakšno bolezen ima, kako bo potekalo zdravljenje in morebitne stranske učinke. Odgovarjati moramo na njegova vprašanja in ne smemo mu lagati.
Če vedo kako bolezen in zdravljenje potekata, se že s tem zmanjša njihov strah in zdravljenje lažje prenašajo.
Če starši od nas zahtevajo, da otrokom ne smemo povedati, moramo njihovo željo upoštevati. Tudi če otroku ne smemo povedati celotne resnice, mu ne smemo lagati, ker bi s tem izgubili zaupanje, ki je ključno za uspešno zdravljenje.


TIMSKO SODELOVANJE

Pomembno vlogo pri komunikaciji imajo tudi medicinske sestre, študentje, strežnice, saj pacienti včasih pozabijo povedati zdravniku kakšno stvar, pa jo kasneje povedo sestram, ki so z njimi več časa. Zato je za uspešno zdravljenje zelo pomembno sodelovanje zdravnika z ostalim medicinskim osebjem.


ZAKLJUČEK

Zavedati se moramo, da je vsak pacient individualna oseba, da ima vsak različne težave in različne poglede na bolezen, zato je potrebno komunikacijo in zdravljenje prilagoditi vsakemu posamezniku. Zdravnik naj si prizadeva z uporabo svojega strokovnega znanja delati in se odločati tako, kot je najbolje za posameznika, v skladu z njegovimi željami in odločitvami.