Izpit je trajal približno 2 uri. Najprej dobiš pacienta in imaš 45 minut časa za anamnezo in status, kar je dovolj. Moj pacient je imel lakunarno kap v kapsuli interni in posledično čisto motorično levostarnsko hemiparezo, kolegičin pa kap v povirju ACA, saj je bila noga bolj prizadeta kot roka.
Sledi ustni zagovor v njeni pisarni. Pogovor teče v glavnem o posebnostih v statusu in anamnezi, diferencialni diagnozi, vmes dobiš še teoretična vprašanja, ki se vedno nekako navezujejo na stanje pacienta npr. glede na to, da je pacient že imel kap na istem mestu, na kaj bi še pomislili, če bi se ponoči zbudil z oslabelo nogo in roko (Toddova paraliza po epileptičnem napadu, ki je posledica simptomastske epilepsije po predhodni poškodbi možganov), zakaj smo pri pacientu pomislili, da ima senzorične izpade distalno, ki izginjajo v proksimalni smeri (imel je povišano glukozo v krvi). Sledi še eno vprašanje iz snovi, mene je vprašala o diagnostiki miastenie gravis in demencah - katere so 3 najpogostejše, katere so nujno stanje (tiste še potencialno reverzibilne npr. pomanjkanje tiamina), kakšno preiskavo bi naredila, da odkrijem, če gre za nujno stanje (krvna slika - kaj bi gledala), kolegica pa je bila vprašana o rezliki med Parkinsonovo boleznijo in parkinson + sindromih (potrebno je bilo povedati le glavne značilnosti, pri parkinson + sindromu nimamo samo piramidnih znakov, ne odgovorijo na L-DOPA, ni asimetričnega začetka, tremor ni vedno prisoten...).
Profesorica je bila zelo prijazna, ni se spuščala v podrobnosti, všeč ji je, če razmišljaš z zdravo pametjo, govoriš sistemtično in znaš predvsem osnove, oprosti več in večje napake. Obe s kolegico sva zelo zvišali oceno glede na pisni izpit. Izpit je bil prijetna izkušnja, tudi če je govora o nevrologiji.