S kolegom sva najprej dobila vsak svojega pacienta, časa za anamnezo in status je bilo dovolj (1 uro).
Nato smo šli skozi napačno odgovorjena vprašanja s pisnega izpita, zato si je to pametno pogledat (včasih profesor želi slišati samo pravilni odgovor, včasih pa še utemeljitev).
Poročanje o pacientu zelo na kratko, samo bistvene stvari iz anamneze in statusa. Oba sva imela pacienta s PB, zato je sledilo kar precej vprašanj o tipičnih znakih PB, zdravljenju (kaj daš mlademu, kaj starejšemu pacientu; stranski učinki, kako lahko preprečiš diskinezije (zakaj sploh do njih pride) in on/off fenomen, zakaj ne daš antiholinergikov starejšim pacientom...).
Nato pa še nekaj (standardnih) vprašanj: blefarospazem(pokaži + kaj to je), miotonična distrofija, kaj je miotonija, pokaži atetozo, refleksni lok patelarnega refleksa, trebušni refleksi ... Zakaj bi mladega pacienta z ekstrapiramidno simptomatiko poslal k okulistu? - ker sumiš na Wilsona (Kayser-Fleischerjev obroč v roženici).

Profesor je res potrpežljiv in prijazen. Mislim, da se pri stvareh, ki jih ne znate izstrelit s prve, splača razmišljat na glas, ker ceni razumevanje in razmišljanje + med tvojim razmišljanjem te lahko usmeri v pravo smer. Izpit ni lahek, lahko tudi kar dolgo traja...vendar je splošen vtis zelo dober, ker profesor želi slišati predvsem osnove, pomaga, počaka, da razmisliš. Pa še to: nizki procenti s pisnega izpita ne pomenijo, da nimaš možnosti za lepo oceno.